Z mojim otrokom je nekaj narobe. Kaj res?

AvtoricaVlasta Kunaver, dr. med. spec. ped.

FotoShutterstock

Thumbnail
4 min
  • DELI

Iz leta v leto več staršev s solzami v očeh potrka na vrata ambulante in počasi, zaskrbljeno pove, da so jim v vrtcu ali šoli rekli, da je z njihovim otrokom nekaj narobe. Včasih ti otroci že kar v vrtcu ali šoli dobijo tudi »diagnozo«, še večkrat pa priporočilo oziroma napotilo k psihologu, specialnemu pedagogu ali pedopsihiatru …

V množici najrazličnejših težav in razlogov, da je z otroki nekaj »narobe«, so najpogosteje navedene motnja pozornosti, hiperaktivnost, učne težave vseh vrst in celo tako imenovane motnje avtističnega spektra. Vsi starši si seveda želimo zdrave, srečne in uspešne otroke. Zato je razumljivo, da nas opozorilo vzgojiteljice ali učitelja skrbi in prizadene.

Disleksija? Hiperaktivnost? Motnja pozornosti?

Najbolj pogoste so specifične učne težave, med njimi največkrat disleksija. Otrok s temi težavami je od 10 do 15 odstotkov. Najbolj moteče pa so težave s pozornostjo in hiperaktivnostjo. Teoretično vemo, da je takih otrok približno 5 odstotkov.

Pogostnost naj bi v zadnjem času naraščala. Teorij, zakaj je tako, je ogromno. Dejstvo pa je, da v resnici ne vemo natančno, zakaj pri nekem otroku do tovrstnih težav sploh pride. Poznamo okoliščine, za katere vemo, da so z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo pogosteje povezane.

Zelo pomembno je, da se o otrokovih težavah kar se da dobro poučimo.

Seveda je precej verjetno tudi to, da se pogostnost niti ni tako spremenila. Morda se je povečala le naša občutljivost in te težave bolj aktivno iščemo in zdravimo. Veliko pa je tudi otrok, kjer se motnja pozornosti s hiperaktivnostjo poveže tudi s specifičnimi učnimi težavami. Ko gre za motnje avtističnega spektra, se s pogostnostjo, opredelitvijo in vzroki še bolj zaplete.

Tokrat ne bi pisala o teoriji teh motenj, saj je klasične in spletne literature na to temo res ogromno. Raje bi napisala nekaj o malo drugačnem pogledu na vse skupaj in o tem, kaj lahko kot starši naredimo.

Kako vidite otroka vi?

Praktično vsi veliki umi, ki jim  dolgujemo velika odkritja, zaradi katerih imamo danes vsi lepše življenje, so imeli eno ali več od zgoraj naštetih težav. Zelo dobro pa se zavedam, da misel na Alberta

Einsteina in Steva Jobsa kaj malo pomaga, ko te že dvajsetič kličejo v šolo, da je tvoj otrok nemogoč. Morda pa lahko misel na to vsaj malo ublaži strah in skrbi, ki starše preplavijo ob otrokovih težavah. Ko nam v vrtcu ali šoli povedo, da se jim zdi, da ima otrok motnjo pozornosti, je vendarle dobro razmisliti, kako ga vidimo sami. Poleg tega je zelo pomembno, da se o otrokovih težavah kar se da dobro poučimo.

Najprej pa preverite, kako se otrok v vrtcu ali šoli počuti. Vsi vemo, kako drugače se obnašamo v okolju in med ljudmi, kjer nam je dobro, in kako drugače se odzivamo v okolju, kjer nam ni. Pomislimo, kako se otrok obnaša v varnih okoljih. Morda pa je vzrok težav v tem? Ko razmišljamo, da gre za motnjo pozornosti, se najprej vprašajmo, ali ima otrok težave s pozornostjo vedno ali pa samo v določenih primerih. Opazujmo otroka, ko dela kaj, kar ga zanima. Velikokrat slišim, kako otroci, ki naj bi imeli motnjo pozornosti, povsem zbrano gledajo knjige o živalih ali pa gradijo iz kock tudi po več ur.

Opazujmo otroka, ko dela kaj, kar ga zanima.

Hiperaktivni otroci gredo vsem »na živce«. Zelo hitro že v vrtcu, še bolj pa v šoli pristanejo v vlogi dežurnega krivca. Otroci vedno znova obljubijo, da bodo »pridni«, in to takrat tudi resno mislijo. Zaradi svoje hiperaktivnosti obljube preprosto ne morejo držati. Zato ni smiselno, da od njih take obljube sploh zahtevamo, saj to vodi v stalne stiske vseh, otroka samega, učiteljev in staršev.

Pri disleksiji nastopa vrsta težav, ki niso povezane samo s pisanjem in branjem. Ti otroci imajo težave tudi pri matematiki, težko jim gredo vrstni redi, poštevanka, ločevanje leve od desne in podobno. Da je vse še težje, imajo dneve, ko jim, na primer, branje gre, in spet druge, ko ne morejo prebrati niti vrstice … Takrat jih nehote zlahka obtožimo, da se samo niso dovolj potrudili.

Poskušajte razumeti, sprejeti in spodbujati

Če starši vemo, kakšna je otrokova težava, in če jo dovolj poznamo, bomo otrokovo obnašanje lažje razumeli in mu tako lažje pomagali. Za otroka je neprecenljivo, da mu stojimo ob strani. To pa vsekakor lažje storimo, če o težavi dovolj vemo.

Zelo pomembno je tudi, da otroku pomagamo pri tako imenovanih močnih področjih. Za otroke, ki imajo v šoli kakršne koli težave, je zelo dragoceno, če imajo dejavnosti, kjer se dobro počutijo in so uspešni, pa naj bo to šport ali kar koli drugega. Prepovedi teh dejavnosti, ki jih ima otrok rad in pri katerih je uspešen, pa ne smemo uporabljati za kaznovanje!

Naj nas vse skupaj ne zavede tako, da se ukvarjamo bolj ali manj samo še s težavo, ki jo ima otrok v vrtcu ali šoli. Ne pozabimo otrokom čim večkrat povedati, da jih imamo radi. To jim bo dalo moč in veselje, da bodo tudi težave, kot so motnja pozornosti in specifične učne težave, reševali lažje in bolj uspešno.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled brezplačno.