Vsi smo žrtve natrpanih urnikov

AvtoricaTinkara Filač

FotoVanessa Bumbeers, Unsplash

Thumbnail
3 min
  • DELI

Ali je tudi vaš koledar (pre)poln sestankov in poslovnih kosil? Vas kdaj stisne, ko se spomnite, da morate vmes postoriti še vse pisarniško delo? Ko pridete domov, vas čaka še več – obveznosti. Namesto da bi lahko izpregli in si malo oddahnili, vsaj doma. Enega otroka je treba peljati na plavanje, drugega v glasbeno šolo, vmes še skočiti v trgovino in ko ste končno vsi doma, je tu še kup perila in priprava večerje.

Ali ob tem kdaj čutite, kot da bi vas nevidna zanka zategovala okoli vratu in vam preprečevala, da bi svobodno zadihali? Vas tišči v pljučih, v srcu? Izgorevanje je stanje, ki se pojavi pred končnim stanjem, izgorelostjo. Izgorevamo, ko se v službi in doma ženemo preko svojih meja – preko tega, kar v resnici fizično zmoremo.

Preslišani opozorilni znaki

Preveč imamo obveznosti v svojem življenju, a se tega sploh ne zavedamo zares. Le vsake toliko čutimo v pljučih dušenje in v srcu bolečino. A vse te opozorilne znake preslišimo in gremo v tem ritmu dalje skozi življenje. Pa ne le to, tudi svoje otroke učimo tega nezdravega načina življenja, ki se mu reče izčrpavanje ali izgorevanje in vodi v izgorelost.

Stalno je treba biti v pogonu, se s čim ukvarjati. Da bi le sedeli na terasi in prisluhnili ptičjemu petju, je za večino ljudi nesprejemljivo in že na meji lenobe. Hitro dobimo občutek, da nič ne delamo. Ves prosti čas imamo zapolnjen vse do trenutka, ko izčrpani in izžeti dobesedno pademo v posteljo.

Žrtve natrpanih urnikov

In tako napolnimo urnike tudi svojim otrokom. Poleg domačih nalog, ki so za otroka že popolnoma dovolj velika obveznost, ga vpišemo še na razne tečaje in treninge. Kje na urniku pa je čas za igro? Tisto prosto igro, ko se otrok lahko prepusti svoji domišljiji in kavč v dnevni sobi postane bojna ladja, preproga še nenaseljen otok in vrt skrivnostni gozd …

Tega časa preprosto ni več ali pa se najde le še tu in tam. Otroci so že po šoli utrujeni. Potem pa jih peljemo takoj naprej na trening in normalno je, da ko so končno doma, nimajo več energije za nič. Tudi oni »izgorevajo«.

S tem ko jim popoldneve napolnimo z različnimi aktivnostmi, jim odvzemamo čas za prosto igro. S tem jim odvzamemo možnost za raziskovanje okolja, za spoprijemanje z izzivi, razvijanje sposobnosti za iskanje rešitev, za izmenjavo mnenja in učenje socialnih spretnosti – vse to namreč pridobijo med prosto igro.

Otroci se počasi ne zavedajo več, kaj si oni želijo, izgubljajo sebe in motivacijo. Zato je toliko primerov, ko otrok kar naenkrat ne želi več hoditi na trening nogometa in se vpiše na judo, ki ga ponovno opusti po kratkem času, češ da ga ne veseli več. Igra otroku zadovoljuje potrebe, mu daje zadovoljstvo, krepi njegovo notranjo moč, mu daje samozavest, izkušnje, da lahko raste. Zato vrnimo otrokom nazaj, kar jim pripada – igro in njihovo otroštvo.

Vrnimo jim igro in otroštvo

Kako? Tako da najprej pri sebi spremenimo urnike, saj smo mi zgled otrokom. Vsak dan živimo v naglici, hitimo od enega opravka k drugemu. Pričnimo torej pri sebi: poglejmo svoj urnik in črtajmo dejavnosti, ki nas ne veselijo več in jih obiskujemo le še zato, ker smo to vedno počeli ali pa se ne želimo komu zameriti. V svoj urnik raje vpeljimo dvoje:

  • Čas zase. To naj bo čas, ki ga namenimo samo sebi. Vzemimo si čas za knjige, ki smo jo kupili že davno, pa si zanjo do sedaj še nismo vzeli časa. Branje nas ustavi in nas postavi v trenutek »tukaj in zdaj«, kar v nas vzbudi mir. Lahko se oddahnemo od vsakdanje naglice in skrbi. Branje nam pomaga, da se naše misli umirijo in naša duša svobodneje zadiha.
  • Čas za otroke. To je čas, ko smo »mama« oziroma »oče«. Z otroki se usedimo na kavč in jim preberimo pravljico, skupaj izdelajmo papirnatega zmaja ali pa malčke le opazujmo pri igri. Povprašajmo jih, kaj si želijo početi ta popoldan. In če bodo rekli, da se želijo igrati, jim to tudi omogočimo.