Volčje modrosti, ki jih je dobro poznati

AvtoricaDjuna Malen

FotoShutterstock

Thumbnail
4 min
  • DELI

Ljubi svojo družino, skrbi za tiste, ki so ti zaupani, nikdar ne obupaj in nikoli se ne prenehaj igrati – to so življenjska vodila volkov, ki ljubeče vzgajajo naraščaj, srčno skrbijo za ostarele in poškodovane člane tropa ter se tako predajo igri, da znajo pozabiti na vse okoli sebe.

Da poznamo vse te volčje življenjske 'zapovedi', gre zasluga Elli H. Radinger, priznani nemški poznavalki volkov (zgodbo o njej preberite tukaj), ki je o svojem življenju, preživetem v divjini, napisala tudi knjigo Modrost volkov.

Poleg osupljivih podatkov in zgodb o volkovih, ki se dotaknejo srca, so v knjigi zbrana številna modra ravnanja plašnih zveri, ki jih občudujemo v pravljicah in skorajda nikoli ne vidimo. Njihov čut za družino, zaupanje, potrpljenje, zmožnost vodenja, pazljivost, pozornost ter soočanje z neuspehi ali smrtjo so tudi nam lahko v razmislek in vodilo. »Volkovi bi bilo verjetno boljši ljudje od nas,« pravi Elli H. Radinger. Zgodbe o volkovih so zgodbe, ki se dotaknejo srca in spodbujajo k samorefleksiji.

Modrosti volčje skupnosti

Vsi vemo, da so volkovi izjemno pripadni svojemu tropu. Ta je njihov temelj, hkrati pa daje  varnost, trdnost in glavni smisel njihovemu bivanju. Vsi sodelujejo v dobro družine, pri nenehni komunikaciji in skupnih obredih, ki utrjujejo njihovo povezanost ter močno vodstvo (obredi ob bujenju, pozdravljanje vodilnih živali, ko se vrnejo z lova …). Zato je njihovo življenje zelo podobno človeškemu: so skrbni člani družine, avtoritarni, vendar pravični vodje, sočutni pomočniki, zmešani najstniki ali trapasti šaljivci.

Ni treba, da si vedno šef

Despoti so izjemno nepriljubljeni. Elli H. Radinger opisuje primer, ko je izredno dominantno vodilno volkuljo ubil lasten trop. Iz tropa je nagnala lastno mater in sestro, agresivna je bila do svoje druge, nežne sestre z imenom Pepelka, in to tako močno, da ji celo pobila mladiče. Ko je Pepelki hotela mladiče pobiti drugič, se je uprl celoten trop. Pepelka je prevzela vlogo vodilne volkulje. Posvojila je sedem mladičkov ubite sestre in naraščaj še ene od volkulj iz tropa.

Nepogrešljivi seniorji

Ko volkovi ostarijo, oslabijo in ostanejo brez zob, jim priskoči na pomoč t. i. družinski socialni sistem. Drugi člani družine namreč prevzamejo večji del nalog, zlasti pri lovu. Starejši volkovi uživajo velik ugled in se jim ljubeče pomaga. Imeti izkušenega volka pomeni, da trop lahko uporabi preteklo znanje.

Zakaj se nikoli ne bi smeli nehati igrati

Volkovi neizmerno uživajo v igri. Volčji očetje, na primer, so očarani nad svojimi mladički. Najljubši zaposlitvi vodilnega volka sta igra in ravs z mladiči. Očetje se pustijo premagati svojim sinovom in se uležejo na hrbet. Tudi ta zmožnost pretvarjanja je znak inteligence teh zveri.

Volčji mladiči, ki prekipevajo od energije, se lovijo, tečejo v snegu na vrh griča in se »sankajo« − spuščajo navzdol, drsajo po zamrznjenem jezeru, razbijajo led na jezeru ali reki. V knjigi Modrost volkov beremo o volkulji v kanadskem nacionalnem parku Banff, ki je turistom v kampu kradla žogice in blazine ter jih za igračo nosila svojim mladičem.

Magija, ki zdravi

Ob srečanju z volkovi nihče ne ostane hladnokrven. Za člane plemena Očipva v rezervatu Yellowstone pa velja, da je volk zdravilo, saj jim pomaga znova vzpostaviti notranje ravnovesje. To dejstvo je vodilo nekdanjega mornariškega vojaka Matthewa Simmonsa, da je v parku Frazier v Kaliforniji postavil Reševalni center za živali (LARC), kjer živijo poškodovani, zapuščeni in trpinčeni volkovi in mešanci z volkovi, ki jih je rešil. Hkrati v tem centru poteka tudi program za vojne veterane, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo. Vojaki tu delajo z volkovi, jih hranijo, čistijo njihove ograde in se čustveno povežejo z njimi. Program, kot je ta, je nemalokrat njihova zadnja možnost. Čakalni seznam je dolg.