V sobi zaprt že sedem let

AvtoricaTanja Troha

FotoShutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

43-letni Japonec Shoku Uibora je imel svoje podjetje, ki pa je bankrotiralo. Nekoč uspešen podjetnik poraza ni prenesel. Zaprl se je v sobo in prekinil stike s preostalim svetom. Dneve preživlja zleknjen v sobi. V glavnem bere. Tu in tam gre ponoči iz stanovanja, da si nakupi hrano. Njegova osamitev traja že sedem let, o zgodbi pa je poročal tudi National Geographic.

»Ostal bom v sobi. Leta in leta.«

Shoku pa ni edini Japonec, ki se je odločil za dalj časa zapreti v svojo sobo. Po podatkih japonske vlade naj bi tako živelo že pol milijona prebivalcev. Številni psihologi in drugi strokovnjaki pa opozarjajo, da so številke precej višje in naj bi takšnih samotarjev bilo v resnici že več kot milijon in pol. Do realne številke je zelo težko priti, ker družine takšno obnašanje pred drugimi skrbno skrivajo.

Tudi 24-letni Chujo v svoji sobi vztraja že dve leti. Nekoč je sanjal o tem, da bo operni pevec. Ker pa je prvorojenec, so si starši želeli, da bi prevzel družinsko podjetje. V pisarni je delal približno leto dni, a je bilo to zanj preveč stresno. Zdaj živi v svoji sobi. Ne dela. Z nikomer se ne druži. Sobe praktično ne zapusti. Vsega ima dovolj. Dovolj stresa, napetosti, tekmovalnosti in pritiska, ki je na Japonskem – predvsem med mlajšimi moškimi – izjemno močan.

Opaziti je, da se japonski fantje in mlajši moški zadnje desetletje odločajo za čisto poseben način upora proti njihovemu vse bolj storilnostno naravnanemu sistemu. Zaprejo se v sobo in ne pridejo več ven. Imenujejo jih hikikomoriji. V dobesednem prevodu to pomeni »umik« ali »povleči se sam vase«. Hikikomoriji lahko v svojih sobah preživijo leta in leta. Ko drugih članov družine ni doma, uporabijo kopalnico, ponoči se sprehodijo do bližnje trgovine. To je vse. Preostali čas preždijo v svoji sobi. Kar 80 odstotkov vseh, ki se odločijo za takšno osamitev, je moškega spola.

Kaj se dogaja v glavi hikikomorija?

Strokovnjaki so mnenja, da so hikikomoriji predvsem prestrašeni. Obhaja jih tesnoben občutek, da niso kos izzivom iz okolice. Globoko v sebi si želijo ven, želijo si prijateljev, želijo se zaljubiti in delati, a so ujeti v primežu občutka, da nič od tega ni zanje, da vsega tega preprosto ne zmorejo. Za štirimi stenami pa postajajo vse bolj osamljeni, nekateri si krajšajo čas z branjem, drugi gledajo televizijo, igrajo igrice, srfajo po spletu. Starši, najpogosteje mame, jim pred vrata sobe odlagajo hrano in sveže oprano perilo.

Kaj čutijo in kaj mislijo ti osamljeni ljudje, ki ostajajo leto za letom zaprti v sobah, odstira tudi odličen roman večkrat nagrajene avstrijske pisateljice Milene Michiko Flašar (1980) z naslovom Klical sem ga Kravata.

V njem spremljamo zgodbo mladeniča in starejšega gospoda, ki se v izjemno storilnostno naravnani japonski družbi ne znajdeta najbolje. Eden od njiju je 20-letni hikikomori, ki se počasi vrača v zunanji svet. V knjigi, ki jo je odlično prevedla Tanja Petrič, takole pojasnjuje odločitev, zakaj se je sam zaprl v sobo: »Nisem hotel biti moški, ki je prepričan, da bo zmagal. Nisem se hotel vrasti v poslovno obleko. Nisem hotel biti oče, ki svojemu sinu govori: človek mora funkcionirati. Očetov glas. Mehanski. On je funkcioniral. Če sem ga pogledal, sem videl v prihodnost, v kateri bi bil počasi, prepočasi ob življenje. Nič ne funkcionira, sem odvrnil. In potem: ne morem več.«

Zakaj tak umik?

Vzroke za to obnašanje ali – po nekaterih virih – psihično motnjo gre iskati verjetno predvsem v izjemno strogi vzgoji in neusmiljeni japonski logiki, ki na ramena mladeničev nalaga (pre)velika bremena. Japonska družba je zelo patriarhalna, družine imajo pogosto samo enega otroka, in če je to sin, vanj polagajo prav vse upe za boljšo prihodnost družine.

Dekleta se po poroki odselijo, fantje pa ostajajo doma, dokler si ne najdejo dovolj dobre službe. Starši jim skrbno načrtujejo življenje, dodatno pritiskajo in ne dovoljujejo veliko svobodnih odločitev.

Ker so očetovske figure v teh družinah manj prisotne, saj možje cele dneve garajo, mladeniči nimajo ustreznega moškega vzora. Po drugi strani pa se od njih pričakuje, da bodo odrasli v nadvse storilnostno naravnane močne in vodilne moške, ki bodo znali poskrbeti za družino. Pritiski doma in v šoli so tako preprosto preveliki.

So hikikomoriji samo na Japonskem?

Ne. Čeprav jih je tam največ, so podobno obnašanje že opazili na zahodu, tudi pri nas. Verjetno gre v takem ravnanju za enega od načinov, s katerim mladi sporočajo svetu, da se ne strinjajo in ne sprejemajo načrtov, ki jih je zanje skovala okolica – predvsem starši, učitelji in druge avtoritete. Želijo si živeti drugače, a ne zmorejo dovolj moči, da bi ubrali svojo pot. Zato namesto borbe in aktivnega upora izberejo pasivnejšo obliko nestrinjanja: stagniranje v lastni (otroški) sobi.

Takole pravi glavni junak omenjenega romana Taguchi Hiro o načrtih, ki so jih starši imeli zanj: »Meni je vlak vsekakor odpeljal, in vesel sem, da je oddrdral brez mene. Odkar pomnim, nisem nikoli začutil želje, da bi dosegel kakršen koli cilj. Nisem je čutil, se mi zdi. Dobre ocene niso bile zame, ampak za starše, ki so si mislili, da bo iz mene nastalo kaj solidnega. Bila je njihova ambicija, ne moja. Bila je njihova predstava o nekem v prihodnost usmerjenem življenju.

Pomoč vendarle prihaja

Japonci priznavajo, da reševanje tovrstnih težav ni preprosto, saj si prizadeti družinski člani le stežka priznajo, da imajo težave. Mnogi starši stanje prikrivajo z izgovori, da je sin na šolanju v tujini, letovanju ali čem podobnem. Vendar pa nereševanje težav lahko čez nekaj časa povzroči resne težave.

Ostareli starši hikikomorija namreč ne bodo več mogli vzdrževati, sam hikikomori pa si po letih samote prav tako ne bo mogel najti zaposlitve. Zato na Japonskem strokovnjaki in nekdanji hikikomoriji že organizirajo številne podporne skupine, ki pomagajo v sobah zaprtim posameznikom in njihovim družinam.