Smešno do bolečine

AvtoricaDjuna Malen

FotoShutterstock in osebni arhiv

Thumbnail
3 min
  • DELI

Le kaj piči človeka, da izbere poklic z 90-urnim delovnikom na teden, in to za manj denarja, kot ga parkomat pred bolnišnico nabere na uro? Ali tako rad brklja po človeškem drobovju in sprejema življenjsko pomembne odločitve – in to dobesedno? Ali je delo zdravnika res sanjski poklic?

Vsakdanje zdravniške izkušnje, ki zadenejo v živo

V zabavnih dnevniških zapisih Tole bo bolelo, ki so na mah osvojili bralce na Britanskem otočju, je Adam Kay, s stetoskopom okoli vratu in nagnjen k obešenjaškemu humorju, opisal svoje najbolj dramatične, neverjetne, presunljive, v resnici pa povsem vsakdanje zdravniške izkušnje, ki si jih je nabiral v dnevih in nočeh pripravništva in specializacije v britanski državni bolnišnici. Knjiga je marsikoga zadela v živo.

Redko se tudi zgodi, da avtor z isto knjigo osvaja nagrade za najboljši prvenec, najboljšo humoristično knjigo in najboljše stvarno pisanje. Ko boste vzeli v roke tole knjigo, se boste hahljali, zamislili, potočili solzo, predvsem pa spoznali zdravniško delo z nove plati. Specialist ginekologije je medicino obesil na klin in postal »specialist komedije«. Zdaj piše televizijske sce­narije, po tej knjižni predlogi televizijska hiša BBC snema nada­ljevanko.

Britanski pisatelj in scenarist Adam Kay je začel pisati dnevnik kot pripravnik.
Britanski pisatelj in scenarist Adam Kay je začel pisati dnevnik kot pripravnik

Tudi drugod ni vse rožnato

Z ozaveščanjem o pomenu brezplačnega javnega zdra­vstva je Adam postal svojevrsten aktivist za dostojnejše ži­vljenje ljudi, ki delajo v zdravstvenem sistemu. »To je težko delo,« pravi, »in politiki, ki danes so, jutri pa jih ni več, ne bi smeli sprejemati odločitev, ki to delo ogrožajo. Nacionalna zdravstvena služba je pomembnejša od politike.«

V knjigi Tole bo bolelo zelo doživeto opisuje, kako vso noč teka od prsne bolečine do sepse, od atrijske fibrilacije do poslabšanja astme, kot bi bil na nekakšnem medicinskem maratonu. In da k sreči – večinoma – po nekem čudežu vsi preživijo noč.

Ob tem Adam Kay izreče kar nekaj krepkih na račun britanskega nacionalnega zdravstvenega sistema, ki po njegovih besedah zaradi kronične kadrovske podhranjenosti ko­majda prenese občasne bolniške; zdravnikova odsotnost zaradi okrevanja po izjemno stresnem dnevu v operacijski sobi pa je nepojmljiva.

V plačilnem rangu delavca pri McDonald’su

Ko je po letu pripravništva postal zdravnik sekundarij, je bila njegova urna postavka mal­ce višja od urne postavke najnižjega delavca pri McDonald’su, a precej manjša od zneska, ki ga je dobival vodja izmene.

»Kot mlad zdravnik,« benti Kay, »sem zaslužil na teden manj kot strojevodja, čeprav tedenska delovna obveznost mladega zdravni­ka večinoma presega sto ur trdega dela, kar pomeni, da so par­komati pred bolnišnico na uro zaslužili precej več od njega.«

Kaj pa pohvala? Ob tem vprašanju zamahne z roko in se priduša, rekoč: »Še batlerji v Bucking­hamski palači, ki se morajo iz sob umikati ritensko in kraljici nikakor ne smejo pogledati v oči, so bržkone pogosteje dele­žni pohvale kot mi.«

Kako je postal »zdravnik za pičke in pamže«

Kay humorno opisuje, kako ni želel kot ortoped žagati in zabijati žebljev ali kot dermatolog živeti nagravžno, vendar razmeroma lagodno življenje, zato se je odločil za specializacijo, za ka­tero so na faksu uporabljali očarljiv izraz »pičke in pamži«. Potem pa je trajalo kar nekaj časa, da se je »iz opotekajočega se Bambija, ki ga je vsak klic spravil v smrtni strah, razvil, no, če že ne ravno ponosni srnjak, pa vsaj nekdo, ki se je lahko precej prepričljivo izdajal zanj«.

V porodnišnici »švigaš kot puščica iz ene porodne sobe v drugo,« dramatično popisuje dinamiko dogajanja, »rešuješ otročičke, ki so se zataknili ali jim je začelo primanjkovati kisika … Na začetku se počutiš se kot superjunak v senci, ki spretno vihti svo­je orožje: skalpel, klešče in cev vakuumskega ekstraktorja.« Resnica seveda ni tako veličastna, kot je videti na prvi pogled, čeprav se večinoma vse srečno konča in večkrat pripelješ nazaj na ta svet tudi tiste, ki so že »poku­kali v matildino vežo«.

Obešenjaške zdravniške zgodbice

Kadar zdravniki kramljajo med sabo, si pogosto pripovedujejo zabavne zgodbice o bolnišničnih prigodah in z njimi požanjejo med kolegi hehet.

Neki zdravnik je pripovedoval zgodbo o bolniku, ki se je zatekel na urgenco, ker je opazil, da se znoji le po polovici obraza. Bolnika je že odslovil. Toda namesto gromkih salv smeha je zavladala grobna tišina. Izkazalo se je namreč, da dotični zdravnik še ni slišal za Hornerjev sindrom, še manj pa, da je to lahko znak pljuč­nega tumorja. V naslednjem trenutku je seveda planil pokonci in oddirjal do najbližjega telefona, da bi bolnika pokli­cal nazaj.

Kay je nekoč ob sestavljanju bolniške slike skušal ugotoviti, koliko alkohola zaužije sedemdesetletna bolnica. Opredelila sta že, da naj­raje poseže po vinu. »In koliko vina spijete vsak dan, kaj pravite?« »Na dober dan kake tri steklenice,« je odgovorila bolnica. »Aha … Koliko pa na slab dan?« »Na slab dan zmorem le eno.«

Še več štorij in prigod

No, zgodi se, da bodoče mamice niso vedno v središču pozornosti. Nekoč so Kaya nujno poklicali v eno od sob zaradi poškodbe porodničinega moža, ki se je zviral na porodni žogi in telebnil z nje naravnost na glavo ...

Neki drugi dan pa se je sprožil alarm za reanimacijo. Kup ljudi je začelo dirjati gor in dol, vse je bilo zaprašeno, na tleh so ležali kosi ometa. Kaj se je zgodilo? Babica je vrvico, s katero sprožiš alarm, potegnila s tako silo, da je skupaj z njo izpulila tudi pol stropa.

No, čisto običajno ni bilo niti takrat, ko se je mlademu zdravniku prvič pripetilo, da je bolnica med notranjim pregledom prijateljicam pošiljala esemese. Malce šokiran pa je bil tudi, ko je pozneje ena od bolnic med jemanjem brisa materničnega vratu celo čvekala prek video klica …

Stari ki­rurg si je pri šivanju ovijalke preme trebušne mišice običaj­no pomagal s sterilno jedilno žličko, s katero je zaščitil tkiva pod ovojnico. Zgodilo se je, da mu je žlička padla v trebušno votlino, a se mu ni ljubilo ubadati z njo in jo je pustil tam …

Zdravnik v srcu

V zadnjem zapisu Kayevega zdravniškega dnevnika bralca mine ves smeh. Pretresljivo je opisan primer, ki se ni iztekel srečno kot večina drugih. To je bil tudi razlog za to, da je obesil medicino na klin. Zaplet s carskim rezom, ki se je končal s smrtjo novorojenčka in hudimi poškodbami matere, ni bil njegova krivda niti uradno niti neuradno, pa vendar tega ni mogel preboleti.

Kay se je vedno dobro zavedal, da se v zdravniškem vsakdanu nujno soočaš s »slabimi izidi zdravljenja«, kot se temu reče v bolnišničnem žargonu, in da si je tisti, ki tega ne more vzeti v zakup, izbral napačen poklic – pa čeprav bo v srcu vedno ostal zdravnik.