Selina Juul, Evropejka leta 2020

AvtorTim Hulse

FotoAndreas Mikkel Hansen, Nordic Business Forum in osebni arhiv

Thumbnail
10 min
  • DELI

Selina Juul se je med odraščanjem v Sovjetski zvezi naučila, da hrana ni nekaj samoumevnega. Danes stoji na čelu hitro rastočega gibanja, ki skuša odpraviti koncept odpadne hrane v družbi. V priznanje za njena prizadevanja ji je mednarodno uredništvo Reader's Digesta podelilo naslov Evropejka leta 2020.

Oktober 2019. Selina Juul sedi v tretji vrsti avditorija v kongresnem centru Tivoli v Københavnu, ko se na široki, ukrivljeni oder povzpne Al Gore, nekdanji podpredsednik ZDA, ki so mu organizatorji prireditve o podnebni krizi zaupali otvoritveni nagovor. Zaradi dolgoletnih izkušenj na področju okoljskega aktivizma Gora napovedo kot globalnega klimatskega superzvezdnika. “Pred našo generacijo je bitka na življenje ali smrt,” reče s treznim glasom. “O tem nima smisla več razpravljati, ” pravi, “ostala so le še tri vprašanja: Ali se moramo spremeniti? Ali se znamo spremeniti? Ali se bomo spremenili?”

Za Selino Juul so Gorove besede še posebno pomenljive. Pred štirinajstimi leti ji je njegov film Neprijetna resnica spremenil življenje in jo navdahnil, da bi tudi sama poskušala spremeniti svet ‒ na svoj način.

Pred govorom je imela priložnost, da Goru to pove in mu razloži, kako je ustanovila gibanje Stop Spild Af Mad (Nehajmo metati hrano stran), ki je na Danskem izjemno odmevno. Danski mediji pri večernih poročilih objavijo vest o njunem srečanju: v Rusiji rojena Juulova je namreč v svoji novi domovini ugledna javna osebnost in mediji poročajo o vsem, kar izjavi ali naredi.

“Spoznati ga je bila velika čast,” pripoveduje Juulova in nam ponosno pokaže selfi na svojem telefonu. Topla, empatična oseba je, ki se raje objema kot rokuje ter gostobesedno in goreče govori o temi, ki ji je pri srcu.

Njen cilj je, da bi metanje hrane v smeti nekega dne veljalo za enako družbeno nesprejemljivo kot kajenje v zaprtih prostorih.

“Zelo me žalosti, ko gledam, koliko hrane ljudje zavržejo,” pravi. “Na ta način mečejo svoj denar skozi okno, obenem pa trošijo naravne vire. Danes je na Zemlji skoraj milijarda lačnih ljudi, hkrati pa zavržemo dovolj hrane, da bi nahranili dve milijardi.”

Juulova, oblečena v črno in s platinasto svetlimi lasmi, je osupljivo privlačna ženska. Ko govori, ves čas krili z rokami, prste na dlaneh ima razširjene, kot bi hotela poudariti pomembnost in nujnost svojih prizadevanj.

“Če bomo rešili to težavo, bomo naredili odločilen korak na poti do svetovnega miru,” zatrdi. “Če bi vsi otroci, moški in ženske na svetu imeli dovolj hrane, bi število konfliktov na svetu hitro upadlo.”

Selfi z Alom Gorom
Selfi z Alom Gorom, ki je bil navdih za kampanjo Seline Juul

Odkar je Juulova leta 2008 zagnala kampanjo Nehajmo metati hrano stran, se je količina zavržene hrane na Danskem zmanjšala za četrtino in največje zasluge za to gredo Juulovi. Treba je povedati, da je gibanje njeno življenje in da je današnji dan le še eden v značilno hektičnem tednu, ki se je začel z govorom v šoli na Jutlandiji.

Do konca tedna mora še urediti vse potrebno za pot v Vatikan, kjer naj bi predavala na konferenci o odpadni hrani, dogovoriti pa se mora tudi za večerjo na švedski ambasadi v Københavnu, kjer bodo vplivnim Švedom in mednarodnim odločevalcem postregli obrok, pripravljen iz presežkov hrane; upajo, da jih bodo s tem spodbudili, da bodo odpadno hrano uvrstili med politično pomembne teme.

Mednarodna večerja gibanja Nehajmo metati hrano stran je za Juulovo postala vsakoletni dogodek. Lansko leto ga je organizirala na nizozemskem veleposlaništvu, naslednje leto bo na vrsti francosko.

Teden se bo končal pri njenem založniku, kjer bo prvič videla izvod svoje nove knjige Mad Med Respekt (Spoštujmo hrano), v kateri svetuje, kako naj se družine izognejo metanju hrane v smeti, ter predstavlja 80 ostankom prijaznih receptov, pod katere so se podpisali najrazličnejši danski in francoski zvezdniški kuharji, pa tudi princesa Marie, snaha danske kraljice. Vsi sodelujoči so se odpovedali honorarju in delež zaslužka od prodanih izvodov bo šel na račun organizacije DanChurchAid, ki pomaga lačnim afriškim otrokom.

Juul je še posebno navdušena nad princesinim sodelovanjem. V tem vidi dokaz, da se je njena kampanja proti odpadni hrani s področja nišnega aktivizma preselila med prevladujoče trende v danski družbi. “Princesa je nadvse prijazen človek in je resnično s srcem pri stvari,” pove Juulova. “Je velika podpornica in sijajna ambasadorka gibanja proti odpadni hrani.”

Z več kot 200 projekti, ki jih je zagnala in izpeljala v zadnjem desetletju, je Juulova brez dvoma ogromno prispevala k ozaveščenosti ljudi o tem globalnem problemu, pa čeprav si, ko je bila še mlada grafična oblikovalka, nikoli ni predstavljala, da bo na pragu svojih 40. let zase rekla, da je okoljska aktivistka.

“Nikoli, ampak res nikoli si nisem predstavljala, da bi lahko kdaj počela to, kar počnem zdaj,” pravi v smehu. “Niti hrana niti politika me nista niti malo zanimali.”

Seme njenega aktivizma je bilo posejano že zelo zgodaj ‒ v otroštvu, ki ga je preživela v Sovjetski zvezi. Druga polovica 80. let je potekala v znamenju Mihaila Gorbačova, perestrojke in glasnosti. Sovjetska družba se je postopoma liberalizirala, obenem pa je država tonila v gospodarsko krizo.

Selina Juul je kot otrok, ki je odraščal v moskovskem stanovanju, kjer je živela s starši in starimi starši, na lastni koži izkusila pomanjkanje, ki ga je povzročil razpad komunističnega sistema.

“Komunizem se je zrušil in nenadoma v trgovinah ni bilo več hrane,” se spominja. “V šalah o ruskih trgovinah je bilo vedno tako, da si vstopil, notri pa ni bilo ničesar. Tako je bilo v 80. letih prejšnjega stoletja. V družini so bili nakupi in skrb za gospodinjstvo prepuščeni moji babici, in spominjam se, da je vedno govorila, da ne smemo ničesar zavreči, ker ne vemo, ali bomo imeli jutri sploh še kaj za pod zob.

To je strašen občutek. Iz trgovine se je pogosto vračala praznih rok. Po najboljših močeh se je trudila, da bi hrano razporedila čim bolj gospodarno, tako da je imela vedno kaj za postaviti na mizo. Babica je moja superjunakinja in največja vzornica, saj sem se od nje naučila vse o tem, kako ravnati s hrano.”

Položaj se je tako poslabšal, da so ruske družine začele prejemati pomoč v hrani z zahoda. “V glavnem smo dobivali ameriško šunko v pločevinki,” se smeji Juulova. “Niti sanjalo se nam ni, kaj je to, zato smo mislili ‘Vau, to je hrana z Zahoda, gotovo je zelo dobra!’ Babica je govorila: ‘Niti drobtinice ne smemo vreči stran. Jedli jo bomo po majhnih koščkih, to je vrhunska specialiteta.’”

Nedolgo zatem se je 13-letna Selina z mamo preselila v København, saj je njena mama, znanstvenica, dobila službo na univerzi. (Takrat so bili njeni starši že ločeni.) Ko je novim sošolcem povedala zgodbo o ameriški šunki v pločevinki, ji niso verjeli.

Toda tudi Juulova je bila presenečena, ko je videla, s kakšno lahkoto njeni vrstniki mečejo hrano v smeti. “Starši so jim doma pripravili malico, jim jo zavili za s seboj, otroci pa so jo vrgli v smeti in šli jest v najbližji McDonalds,” se spominja.

Ko je Juulova prvič stopila v danski supermarket, je bila osupla nad obiljem hrane. Ko je delala pripravništvo v neki pekarni, je bila zgrožena, koliko kruha so vsak večer nabasali v vreče in zavrgli.

Po srednji šoli je šla študirat novinarstvo in grafično oblikovanje, potem pa ustanovila podjetje za oblikovanje in začela delati kot ilustratorka. “Takrat sem videla Neprijetno resnico,” se spominja. “In to me je zdramilo.”

Selina Juul med pripravami na “mednarodno večerjo” v KØbenhavnu leta 2016
Selina Juul med pripravami na “mednarodno večerjo” v KØbenhavnu leta 2016

Julij 2008. Za Selino in njenega fanta Jakoba je zadnji dan počitnic na Hrvaškem; sedita na terasi hotela ob morju v slikovitem Šibeniku. Minili sta dve leti, odkar je Selina videla Neprijetno resnico in sklenila, da mora nekaj ukreniti, čeprav še ni natanko vedela, kaj. Tistega večera jo na lepem prešine: zakaj se ne bi posvetila odpadni hrani? Navsezadnje je proizvodnja hrane tretji največji onesnaževalec s CO2 na svetu.

“Tisto noč sem bila preveč vznemirjena, da bi lahko spala,” pripoveduje. Sedela je, si delala zapiske in celo na hitro narisala osnutek logotipa gibanja, ki se ji je izoblikoval v glavi: rdeče in bele črke na črnem kvadratu. Naslednji dan, ko se je vrnila v København, je neki časopis objavil novico, da povprečen Danec zavrže 63 kilogramov hrane letno. “To je bilo znamenje,” pravi.

Še isti dan na je na Facebooku odprla skupino Stop Wasting Food. Število podpornikov je naraščalo. Zagon se je krepil. Juulova je v samo dveh tednih pritegnila pozornost danskih medijev in začela dajati intervjuje o odpadni hrani. In potem jo je poklical Anders Jensen, direktor trženja in prodaje pri podjetju REMA 1000, največji verigi supermarketov na Danskem.

“Slišal sem jo, ko je na radiu rekla, da imamo trgovci veliko odgovornost,” se spominja Jensen. “Poklical sem jo in vprašal: ‘Kaj naj naredimo?’”

Sestala sta se v kavarni na Novem kraljevem trgu v Københavnu in se strinjala, da je norost, da tretjino hrane, ki jo proizvedemo na svetu, preprosto zavržemo. Jensen je rekel, da nikoli ni bil privrženec popustov na količino, kot so ponudbe tri za dva. Zdelo se mu je, da s tem samo spodbujajo potrošnike k trošenju ‒ in metanju v smeti. Juulova se je strinjala. Po njunem sestanku je podjetje REMA 1000 naznanilo, da ne bo več ponujalo popustov na količino.

“Bilo je, kot bi eksplodirala bomba,” smeje se pove Jensen. “O tem se je pisalo in govorilo v vseh medijih. Vsi naši tekmeci so rekli, da se nam je popolnoma zmešalo.” Pravi, da se je zavedal, da bodo njegove trgovine ‒ vsaj v začetku ‒ prodale manj. “Smo pa držali pesti, da bomo dolgoročno privabili več ljudi, saj nihče ne meče rad hrane stran. K sreči imamo zdaj čedalje več zadovoljnih kupcev. Mogoče so marže nekoliko nižje, vendar prodamo več. Nekaj časa traja, preden se ljudje privadijo spremembi.”

Za Juulovo je bil to začetek. V zadnjih enajstih letih je z različnimi kampanjami, ki so vedno znova vzburkale domišljijo javnosti, dokazala, da se spozna na medije: prepričala je supermarkete, naj prodajajo “grdo zelenjavo”, spodbujala restavracije k uporabi vrečk za zavijanje ostankov za domov, si prizadevala za širjenje koncepta NZO (kratica za “neznane zamrznjene ostanke”). To so ostanki, ki jih shranimo v zamrzovalnik in nato pozabimo nanje. Juulova predlaga, da bi vsak drugi mesec imeli “teden NZO” in pojedli vso hrano, ki smo jo na ta način shranili.

Nedavni podatki pravijo, da države EU zavržejo okoli 88 milijonov ton hrane letno, v zadnjem desetletju pa so tako posamezniki kot vlade začeli opozarjati na problem in iskati rešitve. Kampanja v Nemčiji si je prizadevala za dekriminalizacijo “brskanja po smeteh”, ko si ljudje “prilaščajo” hrano, ki jo zavržejo trgovine. V Franciji so supermarketi zdaj zakonsko obvezani, da odvečno hrano donirajo dobrodelnim organizacijam in bankam hrane. To sicer v praksi zveni dobro, toda rezultat je, opozarja Juulova, da se dobrodelne organizacije utapljajo v nepotrebnih živilih.

Juulova doma uresničuje svoje zamisli v praksi. Živi z Jakobom (skupaj sta že več kot 18 let) in oba se prehranjujeta vegetarijansko (le da jesta tudi ribe in morske sadeže). Olupke in druge ostanke zelenjave hranita v loncu v hladilniku in enkrat na teden skuhata zelenjavno jušno osnovo, ki jo potem zamrzneta v manjših porcijah in uporabita v novih jedeh.

Selina Juul med govorom

Kljub slavi si Selina prizadeva ohraniti zasebno življenje čim bolj zasebno. Zavrnila je priložnost, da bi nastopila v danski različici oddaje Plešemo z zvezdami. “Če hočeš biti spoštovan vodja gibanja, moraš biti resen,” pravi.

Vztraja, da ni pretirano komunikativna, čeprav je na videz zelo družabna. Na ulici nosi temna sončna očala, da je ne bi kdo prepoznal, najbolj zadovoljna je, kadar je doma ter piše in riše. “Moje delo zahteva, da hodim ven in govorim pred tisoči ljudi. Težko je,” zavzdihne. “Potrebujem samoto. Ne morem biti ves čas z ljudmi.”

Z vodenjem kampanj proti odpadni hrani zanesljivo ni obogatela. Prvih osem let je slalomirala med delom za podjetje in kampanjo, njen delovnik se je pogosto zavlekel pozno v noč. Šele v zadnjem času je dobila dovolj sredstev, da se lahko posveti samo kampanjam, pa še to je komaj dovolj, da pokrije stroške, pravi. Sodeluje z Združenimi narodi, EU in dansko vlado, ima predavanja in govore, daje intervjuje in svetuje podjetjem – in vse to večinoma počne zastonj. “Ja, znana osebnost sem. Ja, vsi me hočejo na televiziji, vsi me hočejo povsod, a ko beseda nanese na denar … ” Skomigne.

Navdušena je, da je postala Evropejka leta po izboru mednarodnega uredništva Reader's Digest. “To je velika čast,” pravi. “Vsi ti ugledni strokovnjaki in aktivisti, ki so zmagali pred menoj … neverjetno. Upam, da bom tudi jaz ljudem v navdih.”

Selinin življenjski sopotnik Jakob verjame, da si je nagrado zaslužila. “Je zelo pozitivna oseba, živahna in navdihujoča,” pravi. “Pred Selino nihče na Danskem ni govoril o odpadni hrani. Res se je borila in vedno več ljudi ji je pripravljeno prisluhniti. In vse je dosegla sama.”

Thumbnail

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›