Lena Gabršček: »Prepreke so v glavi, telo ne pozna meja«

AvtoricaKristina Jurkovič

FotoManca Gasperšič

Thumbnail
8 min
  • DELI

Lena Gabršček je študentka psihologije, kapetanka slovenske reprezentance v odbojki sede in ambasadorka pri Zvezi za šport invalidov. Kdor misli, da je sedeča odbojka samo nekakšno podajanje žoge čez nizko mrežo sem in tja, se moti. To je hitro ugotovila tudi Lena, ki je odbojki predana že od malih nog.

Proteza je del nje že od otroštva

»Ker igramo sede, mora biti zadnjica precej utrjena, tudi na nogi delajo specifične mišice, saj se premikaš z nogami in rokami hkrati. Pri meni je zelo obre­menjena desna roka, ker vse delam z njo: premikam se, odbijam, tolčem. Pred kratkim sem bila poškodovana, ker je prišlo do preobremenitve desne rame. Predvsem zaradi zelo drugačnega premikanja je ta odbojka zame mnogo težja od navadne.«

Lena se je rodila brez leve roke od komolca navzdol. Proteza je tako rekoč del nje, nosi jo že od otroštva. Na srečo – omogočila ji je namreč plazenje in ojačitev hrbtenice, kar je za dober telesni razvoj zelo pomembno. Ko je še rasla, jo je proteza kdaj žulila, tudi danes mora paziti na kon­stantno težo.

»Imam mioelektrično protezo na baterije, ki mi omogoča osnovne funkcije prijemanja.«

»Verjetno sem ena redkih, ki protezo nosi tudi v vsakdanjem življenju. Na srečo imam dovolj dolg krn, tako da sem lahko s protezo funkcionalna. Krajši ko je namreč krn, težja je uporaba. Imam mioelektrično protezo na baterije, ki mi omogoča osnovne funkcije prijemanja, kar je za vsakdanje življenje zelo uporabno, tako lahko na primer vrečke iz trgovine prinesem v obeh rokah.« In ko baterije nepre­dvideno zmanjka? »Zgodilo se je že marsi­kaj. Ko sem bila mlajša, sem jih večkrat pozabila napolniti in nekoč mi je na primer ostala roka na kolesu. Problem je bil, ko se je nekoč proteza pokvarila na volanu – nisem mogla več voziti, morala sem ustaviti.«

Za šport Lena uporablja drugo pro­tezo. Na začetku je igrala z električno, a so menda na Soči, kjer proteze iz­delujejo, »malo znoreli. Električna je predraga in predragocena. Zato so mi najprej naredili estetsko protezo, a njena funkcija je le, da je lepo videti. Pred nekaj leti pa je Anže Kopitar na svojem dobrodelnem golf turnirju nama s soigralko doniral sredstva, tako da smo potem v Ameriki kupili posebno zapestje in zdaj je proteza bolj fleksibilna. Ker se lahko oprem nanjo, igram mnogo laže.«

Uspešna dekleta

Hote ali nehote se vsiljuje vprašanje, kako je na njeno drugačnost gledala okolica, in kot vedno se potrjuje, da človek sam s seboj nima težav, dokler ga nanje ne »opozori« ravno okolje. Podobno je bilo tudi pri Leni: »Ko si majhen, se z ovirami ne ukvarjaš, in takrat se sploh nisem zavedala, da sem drugačna. Krizo sem imela v najstniških letih, ko ti zunanjost postane bolj pomembna. Nekoč smo v osnovni šoli s fanti igrali odbojko in močan šut mi je odbil protezo. Fan­tom je najprej zastal dih, nato pa smo se začeli smejat. Toda k sreči sem trmasta in odločna, zato nisem imela večjih težav. Sicer pa imam najraje, da ljudje pristopijo in me vprašajo, potem nela­godnost hitreje mine. Neprijetno je, če se ljudje na ulici ozirajo za tabo. Ampak sprejeti se moraš pač takšnega, kot si.«

V občutljivih letih je Lena morala preboleti tudi neprimerno opazko. V klubu ji je novi trener takoj dal vedeti, da »taka« v klubu ne more igrati. Se ji je kdaj opravičil? »Ne. Takrat tega ni dojel kot osebno žalitev. Tudi do drugih deklet je kdaj imel opazke, očitno je imel tak način treniranja. Ali je to dobro ali ne – tega ne bom presojala. Redno se srečujeva, ker sem sodnica za odbojko oziroma pišem zapisnike, on pa je še vedno trener. Zdaj imava kar v redu odnos. Včasih se vprašam, kaj bi bilo, če opazke ne bi bilo, če ne bi izgubila motivacije … Po drugi strani pa sem vesela, da se mi je to zgodilo: potem sem začela igrati odbojko sede, dekleta smo uspešna in imam možnosti, ki jih tam verjetno ne bi imela.«

V okviru slovenskega parašporta sodi Lenina reprezentanca med najboljše, čeprav se pri sestavljanju ekipe srečujejo z mnogimi težavami – igralke namreč težko najdejo. »Pri uspešnih državah, kot sta Rusija ali Kitajska, se pozna, da imajo širok izbor. Pri nas je to velik problem: ali kandidatk ne najdemo, saj zdravst­veni sistem ne sme posredovati po­datkov (čeprav zdaj prihaja do nekih sprememb), če pa najdemo kakšno, ima družino ali službo in nima časa ali pa se s športom ni pripravljena ukvarjati.« Reprezentanca v svojem centru v Braslovčah trenira dvakrat na teden. Najstarejša igralka ima 60 let, najmlajša 17. Lena pravi, da imajo starejše več izkušenj, mlajše pa so hitrejše.

»Na treningih pogosto nimamo možnosti fizioterapije.«

»Nekatere nove punce prej niso imele stika z odbojko in pri 20., 30. letih se je nov šport težko učiti. Pomembno vlogo igra tudi, ali si brez roke ali noge. V državah, kjer imajo več sred­stev, se nekdo ukvarja samo z novimi igralkami. Mi pa te možnosti nimamo in se moramo prilagajati druga drugi. A naša ekipa je notranje zelo motivi­rana: vse delamo iz lastne želje, dekleta se poleg služb in obveznosti pri­peljejo iz cele Slovenije, iz Rogaške, Kanala ob Soči, z Raven … En trening lahko vzame tudi šest ur, tako da si na trening res moraš želeti priti! Finančna podpora je majhna, budžet se krči iz leta v leto.«

Zaradi financ pa manjka tudi zdravstvena oskrba, ki je za športnike invalide ključnega pomena. »Vrhunski športniki imajo tako na treningih kot na tekmovanjih ob sebi vedno fizioterapevta, maserja, zdravnika. Me, ki imamo dodatne težave, pa skoraj nikoli. Če gre na svetovno prvenstvo tudi zdravnik, smo že vesele. Na treningih pogosto nimamo možnosti fizioterapije.«

Predsodke se začne razbijati pri mladih

Lena Gaberšček želi optimizem in motiviranost posredovati tudi mlajšim: v okviru Paraolimpijskih športnih dnevov, ki jih organizira Zveza za šport invalidov, nastopa na šolah, kjer otroke seznanja z invalidnostjo, ti se lahko tudi sami preizkusijo v različnih športih. »Pomembno je, da stereotipe in negativne predsodke začneš razbijati že pri mladih.«

Lena zdaj nadaljuje magistrski študij psihologije. »Želim si povezati psihologijo in šport invalidov. Na začetku sem se za študij odločila, ker sem želela postati športna psihologinja. Danes pa se bolj vidim v tem, da pomagam ljudem po poškodbah, da jih motiviram za vrnitev v življenje, za športno udejstvovanje.«

Lenino življenjsko vodilo je navdih za vse: prepreke so v glavi, telo ne pozna meja. »Vsak me vpraša, zakaj se ukvarjam ravno z odbojko, ko bi lahko počela kaj drugega. Včasih se to vprašam tudi sama. Potem si pa rečem – zakaj ne? Če pa gre.«

Thumbnail

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›