Ko pridejo težki časi

AvtoricaVesna Ravnikar

FotoMaria Teneva, Unsplash

Thumbnail
3 min
  • DELI

»Gampo Abbey je kraj, kjer se stapljata morje in nebo. Obzorje se razteza v neskončnost in v tej prostranosti letajo galebi in krokarji. Okolica je kot velikansko ogledalo, ki krepi občutek, da se ne da skriti nikamor. Ker je to samostan, tudi ne ponuja veliko možnosti za pobeg – ni laganja, ni kraj, ni alkohola, ni spolnosti, ni izhoda,« pripoveduje ameriška budistična nuna Pema Chödrön. Pema je ena od najpomembnejših učenk priznanega mojstra meditacije Chögyama Trungpe, sicer pa odlična poznavalka tibetanskega budizma in učiteljica meditacije.

In sveto okoli tebe začne razpadati

V svoji knjigi Ko se podre svet opisuje, kako so jo prosili, naj prevzame vodenje tega samostana. Bivanje tam je bilo zanjo težak preizkus. »Ko sem prišla v samostan, se mi je podrl svet. Prvih nekaj let sem se počutila, kot da me odirajo pri živem telesu. Vsi načini, s katerimi sem se ščitila, se zavajala in ohranjala brezhibno samopodobo – vse je razpadlo.« Naj se je še tako trudila, situacije ni mogla nadzorovati. Opustiti je morala prepričanje, da je prilagodljiv in ljubezniv človek, ki ga imajo skoraj vsi radi. Njene nepopolnosti so bile jasno vidne vsem, le njej ne.

»Česar prej pri sebi nisem opazila, je nenadoma postalo zelo očitno. A ne le to, drugi niso skoparili s pripombami o meni in mojem početju. Bilo je tako boleče, da sem se spraševala, ali bom še kdaj srečna. Ves čas so name padale bombe, moje iluzije pa so se razblinjale. Na kraju, posvečenem meditaciji in raziskovanju, se nisem mogla zateči v samoopravičevanje in zvračanje krivde na druge. Tovrstnega izhoda ni bilo.«

Pema Chödrön, avtorica knjige Ko se podre svet

Prijateljstvo s samim sabo

V tistem času jo je obiskala učiteljica, ki ji je rekla: »Ko se boš spoprijateljila s sabo, bo tudi tvoje življenje lepše.« Spoznala je, da je to edina možna pot. »Ko se podre svet, je to neke vrste preizkušnja in hkrati ozdravitev. Mislimo, da moramo prestati preizkus ali premagati težavo, a v resnici se stvari pravzaprav ne razrešijo. Sestavijo se in potem spet razpadejo. In potem se spet sestavijo in spet razpadejo. Tako preprosto je. Ozdravitev pride, ko pustimo, da se stvari zgodijo, pa naj bo to žalost, olajšanje, trpljenje ali veselje.«

»Ozdravitev pride, ko pustimo, da se stvari zgodijo.«

Čeprav mislimo, da nas bo nekaj zadovoljilo, v resnici ne vemo, kaj se bo zares zgodilo. Dopustiti, da ne vemo, je po Peminem mnenju najpomembnejše od vsega. »Pri duhovni poti ne gre za nebesa, ne gre za to, da bi končno prišli nekam, kjer je vse lepo in prav. Pravzaprav smo zaradi takšnega pogleda na stvari nesrečni,« zapiše v knjigi Ko se podre svet.

Izvor moči

Temu, da lahko najdemo trajen užitek in se izognemo trpljenju, v budizmu rečemo samsara, brezupen krog, ki se vrti v neskončnost in nam povzroča strašno trpljenje. Prva resnica budizma poudarja, da je trpljenje neizogibno, dokler verjamemo v trajnost stvari – da ne razpadejo, da se lahko zanesemo na to, da bodo zadovoljile našo potrebo po varnosti.

Kaj se resnično dogaja, lahko izvemo le takrat, ko izgubimo tla pod nogami in nimamo kje pristati. V takšnih situacijah, ko se nimamo česa oprijeti, začnemo odkrivati svojo dobroto.

Pemina predzgodba

Pema Chödrön se še živo spominja dne, ko se ji je razkrila ta modrost. Z možem sta živela na severu Nove Mehike in nekoč zgodaj spomladi ji je povedal, da ima ljubezensko razmerje.

»Stala sem pred najino opečnato hišo in pila čaj. Slišala sem, da je pripeljal avto in da so se vrata zaloputnila. Potem je okrog vogala prišel mož in mi povedal, da ima razmerje in da se hoče ločiti. Spominjam se neba in kako ogromno je bilo. Spominjam se šumenja reke, spominjam se pare, ki se je dvigovala iz čaja. Čas ni več obstajal, ni bilo misli, ničesar ni bilo – le lahka in globoka, neskončna mirnost. Potem sem se zavedela, pobrala kamen in ga vrgla v moža. Kadar me kdo vpraša, kaj me je pripeljalo do budizma, vedno rečem, da se je to zgodilo, ker sem bila tako jezna na moža. V resnici pa mi je rešil življenje.«

»Življenje je dober učitelj in dober prijatelj.«

Duhovna pot - kaj je to?

Ko ji je razpadel zakon, se je močno trudila, da bi ponovno našla varnost in udobje. A je nagonsko vedela, da je edina pot popolno uničenje starega odvisnega, oklepajočega se jaza. Takrat si je na steno obesila napis: Življenje je dober učitelj in dober prijatelj.

Spoznala je, da vse nenehno prehaja. Da se nič nikoli ne sestavi tako, kot si zamišljamo. »Idealna situacija je nesrediščno, vmesno stanje, to je situacija, v katero se ne ujamemo in v kateri lahko brezmejno odpremo srce in um. To je zelo občutljivo, nenasilno, odprto stanje.«

Ostati s to negotovostjo – s strtim srcem, krulečim želodcem, občutkom brezupa in hrepenenjem po maščevanju – to je pot resničnega prebujenja. Zdržati v tej negotovosti, naučiti se sprostiti sredi kaosa, ne zganjati panike – to je po njenem mnenju duhovna pot.