Kako v naglici najti mir?

AvtoricaFlora Muhič

FotoMatthew Fournier, Unsplash

Thumbnail
5 min
  • DELI

Stoletje, v katerem živimo, je prehitro, prenatrpano, preveč nonstop. To nas peha v nenehen stres. In bolj ko smo v stresu, težje najdemo mirne trenutke in kotičke, ki so nujni za naše dobro počutje. A ni treba, da je tako. Pred hrupom, naporom in naglico sodobnega življenja se je mogoče obvarovati in stres lahko premagamo ter najdemo notranji mir.

Kaj je mir?

Mir je mogoče opisati kot duševno stanje, ko smo duhovno in telesno v sozvočju s seboj. Takrat nas ne morejo premagati jeza ali strah, neobvladljive težave ali slaba volja. To seveda pomeni, da ne izgubimo živcev, a je veliko več kot to. Mir je način bivanja v svetu, ki nam omogoča psihološko obrambo pred vsakodnevnimi povzročitelji stresa in je torej zdravju koristen.

Ko smo mirni, naši možgani sprožijo sproščanje endorfinov, hormonov sreče. Zaradi tega se v telesu zniža raven stresnega hormona kortizola in začutimo spokojnost.

Stres – sovražniki miru

Ampak zakaj je mir tako pomemben? Mar ni bolje, če je življenje občasno tudi vznemirljivo? Že, toda nasprotje miru ni vznemirjenje, ampak stres. Med blagim in blagodejnim stresom ter neobvladljivim stresom pa je velika razlika. Stres ni le neprijetno čustvo, ampak tudi izjemno škoduje našemu zdravju in dobremu počutju.

Ko smo v kroničnem stresu, se telo odzove tako, da se pospešita dihanje in srčni utrip, mišice pa se skrčijo. In to z razlogom: to je star evolucijski refleks, ki nam omogoči, da se vržemo v boj na življenje in smrt ali pa oddirjamo, kar nas nesejo noge.

Toda v sodobnem življenju reakcije, ki jo sproži stres, ne spremlja bliskovit telesni odziv, kar je bil njen osnovni namen. Naše telo po nepotrebnem preplavijo hormoni, ki obremenijo živčevje in izčrpavajo imunski sistem. Kronični stres lahko povzroči številne telesne in duševne bolezni, od nespečnosti in srčno-žilnih obolenj do tesnobe in depresije.

Pet najboljših načinov, da takoj omilimo stres:

  • Pojdimo na sprehod.
  • Poklepetajmo s prijateljem ali drugo bližnjo osebo.
  • Predstavljajmo si nekaj pozitivnega ali optimističnega.
  • Zavrtimo si glasbo in zaplešimo.
  • Trikrat globoko in čuječno vdihnimo in izdihnimo.

Večina ponavljajočega se stresa, ki ga doživljamo, izvira v naših službah ali v žongliranju s kariero, osebnimi odnosi, družbenimi aktivnostmi in družinskim življenjem. In nikoli ni bilo težje ohranjati zdravega odnosa do službenih obveznosti.

Čisto običajno je, da delamo dlje, ker se delovna obremenitev veča. Digitalni napredek pa povzroča, da smo kar naprej vsem na voljo. Mnogi že zjutraj v postelji preverjajo službeno e-pošto, pa tudi zvečer, ko bi službo že zdavnaj morali pustiti za seboj. In zaradi tega se nikoli ne moremo v resnici sprostiti.

Kako ohraniti mirno kri na delovnem mestu?

Čuječnost na primer povečuje našo sposobnost koncentracije in pomnjenja – in tako smo tudi učinkovitejši na delovnem mestu. Da bo naš delovnik bolj zdrav, poskusimo v delovno rutino vpeljati tele spremembe: medtem ko telefoniramo, hodimo. Izključimo obvestila o prispeli e-pošti in jo preverimo le ob določenih urah. Pred sestanki mirno dihamo. Na mizo si prinesemo steklenico vode in jo redno pijemo. Privoščimo si premor, ko ga potrebujemo.

Če delate preveč ali predolgo

Marsikdo med nami misli, da je junak, če gre zadnji iz pisarne ali če dela vso noč, da bi dosegel rok. Ampak takšno delo je nesmiselno. Cilje bi morali dosegati, ne da bi pri tem škodovali samim sebi. Mir pomeni tudi, da svoje delovne cilje zmoremo videti v pravi luči. Vaja »pohod na vrh« je koristna vizualizacija za vse, ki delamo preveč oziroma predolgo. To vizualizacijo vadimo vsako jutro po pet minut. Če se zdi, da nas bo velikanska naloga pokopala pod sabo, se spomnimo gore in misli, da se ji je treba približati korak za korakom.

  1. Udobno sedimo in zapremo oči. Pred sabo vidimo lepo goro, ki jo hočemo osvojiti. Njen vrh je kar daleč.
  2. Sprva je pot zložna, toda hitro preide v strmino in kmalu ne hodimo več, ampak plezamo. Žejni smo in utrujeni, vrh pa ni čisto nič bliže kot prej.
  3. Zatorej spremenimo pristop. Namesto da bi strmeli v goro, se osredotočimo na vsak korak in vsak trenutek, enega po enega. To nas tako ponese, da pozabimo na cilj. Takrat pa se spomnimo gore in dvignemo pogled. Vrh je veliko bliže – zdi se, da bi lahko stegnili roko in se dotaknili razglednega grebena.

Znate početi nič?

Ko se čustveno razdajamo bolj, kot se čustveno napolnimo, pride do izgorelosti. Če se posvečamo službi, vendar nas to ne izpolnjuje in se počutimo premalo cenjene ali odrinjene, nam zagona prej ali slej zmanjka. Zato si vsak dan vzamemo čas za polnjenje baterij, in sicer tako, da ne počnemo čisto nič.

Preizkusite naslednjo vajo, avtorica knjige Mir dr. Arlene K. Unger jo je poimenovala »delati čisto nič«, s katero se boste naučili bolje obvladovati svoje notranje vire. To vajo lahko delamo, ko smo izčrpani in brezvoljni. Ugotovili bomo, da nas bo čas, ko ne počnemo čisto nič, osrečil in nam pozneje tudi olajšal delo.

  1. Nekajkrat umirjeno vdihnemo in izdihnemo ter vzamemo svoj koledar. Oglejmo si pretekli teden – če je poln dolžnosti in sestankov, si zadamo, da bo naslednji teden drugačen.
  2. Vzamemo pisalo. Namesto da bi napisali, kaj vse moramo vsak dan postoriti, si za vsak dan načrtujemo čas, ko ne bomo počeli čisto nič. Bolje je, če to naredimo na papirju kot na elektronski napravi, ker na njej vpisano zlahka spremenimo.
  3. Če se pojavi obveznost ali se hoče kdo dogovoriti za sestanek ravno v času, ki je namenjen ničemur, se upremo skušnjavi, da bi se mu odrekli. Lahko rečemo, da smo že zasedeni, in si mislimo: »Zaseden sem z ničimer!«