Izgorelost: včasih moramo doživeti krizo, da se prebudimo

Avtoricadr. Saša Krajnc

FotoVladislav Muslakov, Unsplash

Thumbnail
6 min
  • DELI

Živimo v družbi, ki visoko vrednoti pretirano pridnost: trdo in nenehno delo, vlaganje napora, visoko storilnost, učinkovitost in zunanje dosežke. 

Prepričanje, da je treba nenehno garati in si obenem prizadevati, da je delo opravljeno popolno, je veliko let vodilo tudi moj način delovanja. Nanj sem bila precej ponosna, še zlasti, ko so ljudje opazili moja prizadevanja in me pohvalili z: »Joj, kako si pa ti pridna!«

Zavedanja, da s pretirano pridnostjo škodujem svojemu zdravju, ni prebudila niti izkušnja, ko nekega večera zaradi utrujenosti, ki ga je povzročal kronični stres, nisem mogla vstati s postelje. Vzela sem si nekaj časa za počitek, nato pa nadaljevala še z večjim tempom. 

Moje garanje je vodilo prepričanje, da bom – če bom v službi v vsakem trenutku dajala vse od sebe in nikoli rekla ne – nenadomestljiva. Dobila bom pogodbo za nedoločen čas. In potem bom varna, ker bo na ta način enkrat za vselej poskrbljeno za moje preživetje. Takrat, v rosnih dvajsetih letih, ko sem že skrbela sama zase, je pogodba za nedoločen čas zame predstavljala ultimativno finančno, pa tudi psihološko varnost. Bila je moj princ na belem konju, ki je obljubljal, da bo skrbel zame do konca mojih dni ... Jaz pa bom v zameno za njegovo dosmrtno skrb garala in se nikoli ne bom nehala truditi in dokazovati.

»Moje garanje je vodilo prepričanje, da bom – če bom v službi v vsakem trenutku dajala vse od sebe in nikoli rekla ne – nenadomestljiva.«

Toda Življenju ni bilo mar za psihološko pogodbo, ki sem jo potihoma sklenila s svojim delodajalcem. Še več ... Ker sem se pretvarjala, da ne vidim opozorilnih znakov, ki mi jih je telo sporočalo skozi izčrpanost, me je življenje postavilo pred nov, še bolj boleč izziv. Ko naj bi po letih garaškega razdajanja končno prejela v podpis obljubljeno pogodbo o delu za nedoločen čas, me je delodajalec obvestil, da se to ne bo zgodilo. Še več, delovno obvezo so mi nameravali zmanjšati do te mere, da bi me mizerni prihodki pahnili pod rob revščine ... 

Bolečina spoznanja, da delodajalcu v resnici ni mar zame – vsaj ne na način, na katerega sem takrat upala, da mu je mar – me je pretresla do samih temeljev. Toda tokrat bolečini tega izziva nisem poskušala ubežati, ampak sem ji dovolila, da me preobrazi. Da me nauči tega, česar se moram naučiti. Ko sem se notranje predala in sprejela situacijo, v kateri sem se znašla, sem se soočila z globokimi občutki nevrednosti, nepomembnosti in neljubljenosti – pred katerimi sem vse do takrat uspešno bežala v pretirano delo. 

Spoznala sem, da delovno okolje ni družina, ki bi te morala imeti rada. Še več, da se je v delovnem okolju celo škodljivo igrati 'igro družine'. Ko namreč sodelavcem in nadrejenim dodelimo vloge v naših življenjskih dramah, povsem zapletemo profesionalne odnose. Tako sem spoznala, da je služba zgolj služba. In da je njen namen predvsem v tem, da mi na institucionaliziran način omogoča unovčiti svoje znanje. V zameno za čas in energijo, ki ju v to investiram, pa dobim plačilo.

Spoznala sem, da nisem nemočna žrtev okoliščin: da sem jaz tista, ki se – ne glede na okoliščine – zmorem vedno znova odločati, kako se bom nanje odzivala. Če sem le pripravljena svojo pozornost preusmeriti s težav na možnosti in rešitve!

Novi pogled na situacijo mi je prinesel veliko olajšanje. Pomagal mi je, da sem lahko odložila breme perfekcionizma, ugajanja in nenehnega dokazovanja svoje vrednosti.

Pa še nekaj pomembnega sem uvidela: da sem s pretiranim delom, kjer si nisem nikoli vzela pravice reči ne, v resnici zavračala sebe. In obenem pričakovala od drugih, da bodo poskrbeli zame, me spoštovali in imeli radi! 

Nato sem – po temeljitem premisleku in še vedno precej ranljiva – zbrala moč in se odločila, da zavrnem njihovo ponudbo. Bilo je prvič, da sem v nekem delovnem okolju rekla: »Ne, hvala.« Ta odločitev je pomenila vstop v povsem neznano (in zato precej strašljivo). A se je kmalu zatem izkazalo, da je bil prav ta korak zame najbolj pravi.

S tem ko sem rekla ne drugim, sem rekla da sami sebi. Prvič po dolgem času sem znova izbrala sebe. Si izkazala ljubezen. Si stala ob strani. In se zaščitila. Naredila sem vse tisto, kar sem pred tem pričakovala, da bodo zame naredili drugi.

Šele ko sem sprejela (strašljivo) odločitev in rekla ne ter se s tem ljubeče podprla, me je ljubeče podprlo tudi Življenje: z izvrstno priložnostjo za odlično plačano delo. In to le nekaj tednov kasneje ...

*******

Ko so naši občutki varnosti, spoštovanja, ljubezni (in še česa) odvisni od odobravanja drugih, se pretirano ukvarjamo s tem, kako nas ti vidijo. Živimo v stresu, saj svojo pozornost nenehno usmerjamo navzven, v nadziranje ljudi in okoliščin. V tekmi in borbi za preživetje (v dobesednem in prenesenem pomenu) dirjamo od ene obveznosti do druge. Čas preživljamo v pripravah na uresničitev najslabšega možnega scenarija. Živimo v nenehnem strahu, zato poskušamo narediti vse, da bi se zaščitili pred domnevno »katastrofo«. 

Tovrstni stres lahko sčasoma preraste v kronični stres. In ker telo na ta način ne zmore delovati dolgoročno, se odzove z izgorelostjo. 

Včasih moramo doživeti krizo, da se prebudimo. Z izgorelostjo nas življenje vabi, da svojo pozornost iz zunanjega sveta preusmerimo v svojo notranjost. Poskuša nas prebuditi v globlje zavedanje svojega delovanja. Vabi nas, da ozavestimo, kako poskušamo z vplivanjem na zunanje okoliščine uravnavati svoje notranje doživljanje. Vabi nas, da se zavemo, da naša usoda ni v rokah drugih, ampak v naših lastnih, saj imamo na vsakem koraku življenja možnosti izbire. 

»Z izgorelostjo nas življenje vabi, da svojo pozornost iz zunanjega sveta preusmerimo v svojo notranjost. «

Naša svoboda je v tem, da lahko izberemo, kako se bomo miselno in čustveno odzivali na življenjske situacije. A da bi lahko spremenili svoje odzivanje, je nujno, da spremenimo pogled nase: odločimo se lahko, da smo dovolj dobri (pravzaprav čudoviti!) prav takšni, kot smo, in da nam z ničimer ni treba dokazovati svoje vrednosti. 

Da bi lahko dolgoročno okrevali od izgorelosti, moramo posta(ja)ti drugačna oseba, kot smo bili pred tem. Naučiti se moramo sprejemati nove odločitve, povsem drugačne od teh, ki smo jih bili vajeni sprejemati do sedaj.

Pri novih odločitvah nas lahko od danes naprej vodi tole pomembno vprašanje: 

Kako bi se v tej in tej situaciji odločila oseba, ki se spoštuje, ljubi, zaupa vase in se zaveda dragocenosti svojega življenja? 

Na ta način začnemo poslušati sebe. Postajamo bolje uglašeni s svojimi resničnimi potrebami in željami. Prevzemamo odgovornost za njihovo uresničitev. Vemo, kdaj in kako delovati navzven. In kdaj je čas, da se obrnemo navznoter, da bi prisluhnili odgovorom v sebi. Svoje delo opravljamo z navdihom namesto z naporom. 

Predvsem pa si iz ljubezni do sebe vzamemo čas za počitek. Čas za uživanje v dosežkih svojega dela. In še posebej čas za uživanje v nedelu.

Zunanje okoliščine in strah, kaj bodo o nas mislili drugi, izgubljajo moč nad nami. Postajamo oseba, ki sama ustvarja nove, boljše okoliščine. Od znotraj navzven. 

Zase. In za druge.