Sašo Avsenik z zanosom ohranja glasbeno zapuščino

AvtoricaMojca Bogataj

FotoMatjaž Kosmač

Thumbnail
7 min
  • DELI

Najbolj vas poznamo kot vnuka slavnega ata. A kdo vse je še Sašo Avsenik?

Sem član odlične ekipe, turistični tehnik, najstarejši brat, bobnar, bralec knjig, smučar, predvsem pa nekdo, ki ima rad glasbo vseh zvrsti, najraje pa takšno, ki ljudi spravi pokonci in ki jo z veseljem igramo za naše poslušalce na nastopih.

Kolikokrat letno se odpravite na pot?

Vsako leto imamo od 160 do 190 nastopov. Ti nastopi, na začetku mišljeni kot preigravanje Avsenikove glasbe s prijatelji, so sedaj postali kar prava služba. Nikoli nisem verjel, da se bo to razvilo v takšno smer, kot se je.

Kdo vas je kot otroka prvi spodbujal, da vzamete v roke harmoniko?

To je bila kar stara mama Brigita! Ona mi je prva v naročje položila harmoniko, ata Slavko in oče pa sta bila ob tem močna glasbena vzora.

In kaj vas je kasneje povleklo v nastopanje po koncertih in veselicah?

V naši družini je bilo vse prežeto z Avsenikovo glasbo in zato smo tudi vsi otroci hodili v glasbeno šolo. A meni se je učenje harmonike malo zamerilo, potem pa sem potencial tega glasbila zopet odkril na veselicah, kamor sem začel zahajati s prijatelji.

Zdelo se mi je neverjetno, koliko energije in veselja je kipelo od nastopajočih glasbenikov in kako z navdušenjem so to sprejemali poslušalci. To sem si zaželel početi tudi sam.

»V naši družini je bilo vse prežeto z Avsenikovo glasbo.«

In začeli ste vaditi …

V Begunjah imamo studio in tam sem začel vaditi s prijateljem Rokom. On je igral kitaro, jaz harmoniko. Pridružili so se nama še drugi in nastal je ansambel.

Novembra 2009 se je vse pospešeno zavrtelo: praznovali smo atovo osemdesetletnico in izid naše prve zgoščenke. Isto leto smo imeli tudi nastop v nemškem Passauu na prireditvi Musikantenstadl, ki se po številu poslušalcev lahko meri z Evrovizijo, saj jo gleda več kot osem milijonov ljudi v Avstriji, Nemčiji in Švici.

Oddaja je bila povod za številna povabila, saj smo že naslednjo sezono imeli več kot sto koncertov v nemško govorečih deželah.

Kdo vse sestavlja vašo ekipo?

Velika ekipa smo! Sestavlja jo sedem glasbenikov: jaz na harmoniki, basist Aleš, kitarist Matic, trobentar Jan, klarinetist Mitja in pevca Dejan in Larisa. Poleg tega pa tudi tonski mojster Robert, lučkar Grega in šofer Nejc; včasih pa še glasbeni gost Gregor Avsenik in povezovalec Hubi.

Maja letos ste prejeli priznanje Najbolj zaupanja vreden glasbenik v Sloveniji. Kaj vam to priznanje pomeni?

V prvi vrsti je to priznanje mojemu nadaljevanju tradicije: to, da nosim narodno nošo, igram harmoniko in na svoj način nadaljujem zgodbo svojih prednikov Slavka in Vilka Avsenika.

Vesel sem, ker mi to omogoča dobra ekipa glasbenikov, tehnikov in še drugih, ki mi pomagajo pri organizaciji in stikih z javnostjo. Prav vsi smo motivirani, da izraženega zaupanja v prihodnosti ne izgubimo. Na tem mestu bi se zahvalil vsem, ki ste glasovali za nas!

Kljub slavnemu priimku ste z nogami trdno na tleh in veste, da je za dobre rezultate potrebno vztrajno in pošteno delati. Je pri tem vzornik tudi vaš ata?

Ata Slavko mi je velik vzor na številnih področjih. Kljub slavi in uspehu in kljub temu da je bil izjemno družaben, mu je uspelo ohranjati dobre odnose v družini. Stremel je k disciplini in točnosti na domačih vajah, na odru, pri sklepanju dogovorov …

Ljudje so ga poznali zaradi njegovega dela in ne zaradi tračev. Kdor koli ga je srečal, je takoj dobil dober vtis o velikem, pa vendar preprostem človeku.

»Ata Slavko mi je velik vzor na številnih področjih.«

Njegovo bogato življenjsko pot popisuje tudi knjiga Slavko Avsenik  Življenje za glasbo. Je imel za vas, ko ste začeli stopati na glasbeno pot, kak nasvet? Vas je kdaj odvračal od trdega kruha glasbenikov?

Nasprotno, »zastrupil« me je z glasbo in anekdotami ter dogodivščinami iz mest, kjer so nastopali! Oba s staro mamo Brigito sta srčno živela za to glasbo, saj je bila njun življenjski smisel. Zato sta bila zelo vesela naslednika te glasbene zapuščine.

Tudi vi skladate melodije?

Ata in stric Vilko sta jih napisala čez tisoč, meni jih je uspelo napisati tri. Če me prešine kaka lepa melodija, jo z veseljem zaigram v ansamblu, da precenimo, ali je dobra, a moje poslanstvo ni pisanje melodij.

Kdaj si vzamete čas za odklop?

Po navadi imamo več krajših dopustov po tri ali štiri dni, sicer pa imamo glavni dopust januarja.

Kako najraje preživljate ta čas?

Poleti bolj pestro; s potovanjem, rekreacijo, ribolovom, pohodništvom. Pozimi pa največ s smučanjem.

Kaj pa načrti za prihodnost?

V kratkem se odpravljamo v ZDA in Kanado, 20. novembra nas čaka prvi koncert v ljubljanskem Cankarjevem domu. Spomladi 2019 pripravljamo turnejo ob naši desetletnici in ob tej obletnici tudi novo zgoščenko. Presrečni smo, da se nas ponekod tako veselijo, da v koledar vpisujemo nastope že za leto 2023.

Bo novembrski koncert v Ljubljani praznovanje jubileja 65 let Avsenikove glasbe?

Ne, to je naključje. Sezono si radi popestrimo s posebnimi projekti in to bo neke vrste most, ki bo povezal narodno-zabavne glasbenike s predstavniki drugih žanrov glasbe.

Vam poleg vseh dejavnosti ostane še kaj prostega časa?

Da, in takrat zelo rad berem. Zadnja knjiga, ki sem jo kupil in prebral, so bili Butalci.

Kateri junaki so vam najbolj ostali v spominu iz šolskih dni?

Najbolj se spominjam lumparij Bratovščine Sinjega galeba, pa zgodbe o Lukcu in njegovem škorcu, zanimivih zgodb iz življenja grških bogov in navihane brihte Matilde.

In če bi morali izbrati, kateremu knjižnemu junaku bi najraje zaigrali eno ali dve na harmoniko?

Kekcu.

Thumbnail

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›