Mitja in Ana Vezovišek razbijata mite o denarju

AvtoricaMaja Lihtenvlaner

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
4 min
  • DELI

Ona je specialistka za financiranje in osebni proračun, on ustanovitelj uspešne finančne svetovalne hiše in startup podjetja. Njun moto je, da se nam vse v življenju zgodi z namenom. Oba že vrsto let svetujeta ljudem, kako se znebiti dolgov in ustvariti varno finančno okolje, letos pa sta svoje znanje strnila v knjigo Adijo, finančni stres.

Zakaj ravno Adijo, finančni stres?

Ana: To je naslov, ki so nama ga povedale najine stranke, saj je to tisto, česar se želijo znebiti – finančnega stresa. In to ne glede na to, ali imajo denarja premalo ali preveč.
Mitja: Tako je, tudi preveč denarja je stres. Predstavljajte si, da kar naenkrat zadenete velik dobitek na lotu in postanete loto milijonar. Večina ljudi sanja o tem, a velika večina na to preprosto ni pripravljena. Statistika namreč kaže, da ima več kot 90 odstotkov ljudi, ki osvojijo velike zneske, po desetih letih manj denarja, kot so ga imeli pred dobitkom.

V prvem delu knjige se lotite razbijanja najpogostejših mitov, ki veljajo o denarju. Omenjate jih kar 39 …

Ana: Ja, mitov o denarju je veliko, saj je denar pomemben vidik življenja. Ko govoriva o mitih, pravzaprav misliva na prepričanja, ki jih imamo in ki so nam jih vcepili starši, učitelji, družba, prijatelji … Če je prepričanje napačno in nas ovira na življenjski poti, ga na srečo lahko spremenimo.

Kateri je najbolj klasičen mit o denarju?

Ana: Eden najbolj razširjenih je zagotovo ta, da vemo, kam gre naš denar, in nam zato ni treba voditi proračuna. Vendar ni dovolj, da veste, da gre vaš denar za položnice. Če vodite proračun, boste natanko vedeli, koliko namenite za kateri strošek in kje bi bilo možno ustvariti rezerve.

»Eden najbolj razširjenih je zagotovo ta, da vemo, kam gre naš denar, in nam zato ni treba voditi proračuna.«

Mitja: Ja, klasični mit je tudi to, da za finance skrbi naš partner in da se nam zato ni treba ukvarjati s tem. Prvič je to prevelika odgovornost, stres in količina dela za enega samega človeka. Drugič, vprašajmo se kaj bo, če se našemu partnerju kaj zgodi. Ali vemo, kakšne obveznosti nas čakajo in kako bomo poskrbeli za družino? Vemo, na katero banko se moramo obrniti? To, da se ne spoznamo na finance ali nimamo časa, sta slaba izgovora. Čas se zmeraj najde, pa tudi informacij je na pretek.

Kaj pa tisti mit, v katerega verjamemo praktično vsi: če bi več zaslužil, bi se vse uredilo?

Mitja: To je samo izgovor. Nikoli ne bo bolje, če se ne bomo že danes naučili ravnati s tistim denarjem, ki ga imamo.

Ana: Če bi več zaslužili, bi verjetno tudi več zapravili. Višji ko so prihodki, večje so potrebe in želje. Ko dobimo povišico, jo morda prvi in drugi mesec še občutimo, potem pa je že vse po starem in spet živimo od plače do plače. Ampak to je mogoče spremeniti.

O tem ‒ o spremembah ‒ govorita tako v prvem delu knjige, ko razbijata mite, predvsem pa v drugem ko opisujeta obdobja finančne starosti? Katera so?

Ana: Obdobja sva poimenovala po bioloških starostnih obdobjih, torej otrok, mladostnik, odrasel človek, zrel človek, starostnik, modrec. Meni najljubši sta gotovo obdobji otrok, ki v finančnem smislu pomeni, da gre za začetnika, in mladostnik, ki si šele gradi finančne temelje.

Mitja: Jaz osebno najlaže pomagam odraslim, kjer govorimo o obdobju finančne varnosti, in zrelim, kjer govorimo o obdobju finančne zrelosti, in seveda zadnjim dvema obdobjema, kjer lahko posameznik doseže finančno neodvisnost in finančno svobodo.

Kako iz enega obdobja v drugo?

Ana: Najprej vzemite v roko knjigo in si naredite izračun, s pomočjo katerega boste izvedeli, v katero obdobje vas uvršča stanje vaših financ.

Mitja: Potem vam manjka samo še dober načrt, s katerim boste ugotovili, kako najlaže in najhitreje priti iz obdobja, v katerem ste danes, do naslednjega.

Finančna svoboda se sliši tako oddaljena, skoraj pravljična. Kaj pa vmesna, hitreje dosegljiva pot, je tudi opisana v knjigi?

Mitja: Res je, večina nas “zmaga” že, če dosežemo finančno zrelost ali, celo bolje, postanemo finančno neodvisni. Če želimo kar najhitreje finančno odrasti, moramo imeti zelo dober sistem ravnanja z denarjem. Najboljši sistem, kar sva jih spoznala ‒ razvila sva ga midva ‒ je sistem treh vreč denarja. Govorimo o transakcijski, likvidnostni in naložbeni vreči. Polniti jih začnemo v tem zaporedju. Šele ko napolnimo vse tri, dosežemo finančno zrelost.

»Če želimo kar najhitreje finančno odrasti, moramo imeti zelo dober sistem ravnanja z denarjem.«

Sliši se učeno in zapleteno …

Mitja: V resnici ni. Omenil sem transakcijsko vrečo ‒ to je v bistvu denarnica, ki jo uporabljamo za financiranje sprotnih izdatkov. In v resnici bi jo lahko hitro napolnili, če bi se držali nekaj osnovnih pravil.

In katera so to?

Ana: Najprej moramo ugotoviti, kam gre denar, in si določiti budžet. Drugo pravilo je, da moramo vedno porabiti manj, kot zaslužimo. Za Slovence je na primer značilno, da veliko denarja porabimo za avtomobil. Priporočljivo bi bilo, da bi za avtomobil in vse v zvezi z njim porabili od 10 do 15 odstotkov družinskega proračuna. Če torej zaslužimo tisoč evrov, mesečni stroški za avto in prevoz ne bi smeli presegati 150 evrov. Na žalost se tega drži le malo ljudi. In tretje pravilo je: izogibajmo se kreditom, limitom in dolgovom nasploh.

Kaj pa likvidnostna in naložbena vreča?

Mitja: Likvidnostna vreča je v bistvu rezerva, ki jo ustvarjamo iz presežkov v prvi vreči in hranimo za nepredvidene dogodke. Ko jo napolnimo, je treba razmisliti o tretji vreči ‒ o naložbah, ki nam lahko zagotovijo finančno svobodo ali celo neodvisnost.

In tukaj naletimo na še en mit v zvezi z denarjem: investiranje je preveč tvegano in investiraš lahko le, če imaš veliko denarja.

Mitja: Moje stališče je zelo preprosto in jasno. Ko imamo veliko denarja, moramo vlagati, ni druge, če ne, nam denar najeda inflacija. Ampak tudi če imamo malo denarja in so naše možnosti investiranja omejene, moramo še vedno vlagati in pika. In če denarja nimamo, je skrajni čas, da začnemo varčevati, da bomo lahko pozneje vlagali prihranke.

Ana: Mislim, da je bolj tvegano, če NE vlagamo. Je pa res, da se moramo najprej poučiti, kaj to sploh pomeni …

Za konec pa še večno vprašanje: Kdaj pa res lahko rečemo, da imamo dovolj denarja?

Mitja: Denarja ni nikoli dovolj. Ne glede na to, ali na mesec zaslužimo sedemsto, tisoč, tri tisoč (in tako naprej) evrov, nam konec meseca praviloma ne ostane nič.

Ana: Takrat, ko mirno spimo in nas ne skrbi ali bomo lahko plačali položnice ali ne, ko gremo lahko mirno na dopust, katerega ne plačamo na obroke … Pomembno je, da imamo toliko denarja, da v prvi vrsti lahko zadovoljim naše potrebe in da si privoščimo tisto, kar nas resnično osrečuje.