Leonardo da Vinci: umetnik, vizionar, genij

AvtoricaTina Mlakar Grandošek

Fotoiz knjige Leonardo, genij

Thumbnail
4 min
  • DELI

Letos obeležujemo pol tisočletja od njegove smrti. In vendar nas njegovo delo po petsto letih še vedno navdušuje. Njegove slike in risbe nam jemljejo sapo, izumi nas navdušujejo, njegove ideje pa nas še vedno vznemirjajo.

Je bil umetnik bolj umetnik ali bolj znanstvenik?

Leonardo da Vinci se je verjetno najbolj proslavil kot slikar. Čeprav se je do danes (po različnih virih) ohranilo zgolj med petnajst do največ dvajset njegovih slik, je med njimi nekaj najbolj slavnih umetnin vseh časov – na primer še vedno skrivnostna Mona Liza, veličastna Zadnja večerja in čudovito elegantna Dama s hermelinom.

A slikanje in risanje sta bila samo dva od mnogih Leonardovih talentov. Zanimala so ga praktično vsa področja umetnosti in znanosti. Poleg slikarstva in kiparstva se je z vso strastjo posvečal anatomiji, razvijal je najrazličnejše tehnologije, si zamišljal stroje in orodja, raziskoval je pravila aerodinamike in hidravlike, risal zemljevide, preučeval nebesna telesa, študiral astronomijo …

Lotil se je skoraj vseh področij umetnosti in znanosti.

Italijanski strokovnjak Fabio Scaletti, avtor nove monografije Leonardo, genij, poudarja, da je bil Leonardo »umetnik po roki in znanstvenik po umu«. Še več. Umetnost in znanost se zanj »ne razlikujeta, nasprotno, hodita vštric, zaporedje njegovih del pa odseva potek njegovih znanstvenih in eksperimentalnih raziskav, zapisanih v njegovih rokopisih, slovitih Kodeksih«.

Zanimalo ga je vse. Res vse.

Leonardo je hodil po svetu z odprtimi očmi. Verjel je, da lahko rečem prideš do dna z natančnim opazovanjem, vztrajnim preizkušanjem in temeljitim premislekom. Zato si je zapisoval vse, kar ga je zanimalo.

Znani so njegovi dolgi seznami naravnih pojavov, dejstev, mehanizmov, ki jih je želel preučiti. Spraševal se je, recimo, zakaj je nebo modre barve, kakšen jezik ima žolna, kako je zarodek povezan z materjo in še veliko, veliko drugega.

Anatomska slika z upodobitvijo ženskih organov, 1508–10
Anatomska slika z upodobitvijo ženskih organov, 1508–10

Veliko teh vprašanj, včasih dopolnjenih tudi z natančnimi in presenetljivo točnimi odgovori, se je ohranilo v Kodeksih. Tako se imenujejo njegovi zvezki ali posamezni listi papirja, ki jih je hranil v delavnici, še raje pa nosil s sabo, pripete kar za pasom. Do danes se je ohranilo več kot 7200 strani teh zapiskov. Domnevajo, da je to zgolj četrtina vseh beležk, ki jih je ustvaril ta neumorni raziskovalni in umetniški duh.

Najslavnejši Leonardovi zapiski

Najpomembnejši ohranjeni je verjetno Atlantski kodeks, ki je skoraj v celoti shranjen v knjižnici Ambrosiana v Milanu. Sestavlja ga 1119 foliev (listov velikosti 65 x 44 cm), ki zajemajo mojstrove dejavnosti od rane mladosti do poznih let in obravnavajo najrazličnejše teme, tudi mehaniko in hidravliko.

V knjigi Leonardo, genij najdemo številne znane in manj znane skice njegovih izumov. Zelo znana je risba podmornice, o kateri pa Leonardo ni nameraval govoriti. »Te ne bom objavil ali razkril zaradi slabe narave ljudi,« je izjavil.

Med tako imenovane »nevarne izume« je uvrstil tudi črpalke za dviganje vode, podmorniške in potapljaške naprave za potapljanje sovražnikovih ladij in zajemanje ujetnikov. Domislil pa se je tudi najrazličnejših pripomočkov za gibanje in preživetje v vodi, med drugim mask, skafandrov in rešilnih pasov ...

Ko Leonardo išče službo

Bilo je spomladi leta 1942, ko je Leonardo ravno dopolnil trideset let in se podal s trebuhom za kruhom v Milano. V žepu je imel poleg srebrne lire, ki jo je sam izdelal in nanjo tudi spretno igral, še priporočilo za Ludovica Mora iz vladajoče dinastije Sforza. Seveda je vedel, da je slavna družina Sforza prišla na oblast s silo, bali pa so se, da bi lahko njihovo oblast ogrozili upori lokalnega prebivalstva ali Francozov. Zato so iskali dobre konstruktorje in izdelovalce orožja. Leonardo je prav tu videl svojo priložnost.

V svojem »priporočilnem pismu« se je v prvih devetih točkah zelo izčrpno pohvalil kot inženir za bojne naprave in pripomočke, na primer lahke mostove, ki se jih da prenašati, pa vse do »pokritih, varnih in nepredirnih bojnih vozov«, do bomb, katapultov, topov in vzmetnih metalnikov ter drugih učinkovitih orožij. Spisek končuje z bitkami na morju z »učinkovitimi napadalnimi in obrambnimi orožji ter plovili« in z obleganji, kjer zna kopati zavite prehode tudi pod reko in tiho (»brez vsakega hrupa«) »uničiti vsako trdnjavo ali drugo utrdbo«.

Čisto na koncu pisma Leonardo skoraj mimogrede zapiše, da lahko v obdobjih miru, ko pač ne bodo potrebovali vrhunsko učinkovitega orožja, pomaga tudi pri snovanju načrtov za javne in zasebne zgradbe, ureja vodovodne napeljave in podobne praktične reči. Skoraj mimogrede pripiše še, da lahko po želji izdela kipe iz marmorja, brona ali gline, ali pa kaj naslika.

Kakor koli že, Leonardovo priporočilno pismo je bilo uspešno. Dobil je službo. Verjetno tudi zato, ker je Ludovicu Moru na dušo popihal s predlogom, da bi v čast njegovemu očetu postavili veličasten bronasti kip konja. Ludovico je projekt sprva odobril, ker pa naj bi kip v višino meril kar sedem metrov, se je v tistih nestanovitnih časih izkazal za prevelik zalogaj – tako za Leonarda kot njegove mecene.

V mestnem proračunu so sredstva za umetnost raje preusmerili v sredstva za obrambo, kar je z drugimi besedami pomenilo, da so bron, sprva namenjen za skulpturo, porabili za ulivanje topov.

Leonardova skica za spomenik Sforzevim, ok. leta 1493
Leonardova skica za spomenik Sforzevim, ok. leta 1493

So Leonardovi kipi res vsi uničeni in izgubljeni?

Od kipa, ki je obetal, da bo postal ena najbolj veličastnih kiparskih umetnin vseh časov, je tako ostalo zgolj nekaj skic. A očitno je takšna usoda doletela kar precej Leonardovih skulptur. Čeprav lahko v novi monografiji o Leonardu preberemo, da se je trudil, v kiparstvu nič manj kot v slikarstvu, in se z obema ukvarjal v enaki meri.

Trenutno ni kipa, za katerega bi lahko z gotovostjo trdili, da je Leonardov. V ožji izbor »favoritov« za njegove kiparske umetnine – čeprav sodba še ni dokončna in razprave še potekajo – sta se prebila na primer doprsni kip iz žgane gline Mladi Kristus in Angel iz žgane gline.

Leonardo, slikar

Leonardo da Vinci je bil prepričan, da je slikarstvo med umetnostmi kraljevska disciplina. Verjetno jo je tudi zato izpilil do popolnosti. Znane so zgodbe (nekaj jih lahko preberete tu) o tem, kako pazljivo, dolgo in natančno je slikal svoje največje umetnine. Na platna je plast za plastjo pazljivo nanašal barvo in tako na svojih umetninah ustvarjal tisti osupljivi občutek, da niso naslikane s čopičem, da osebe živo stojijo pred nami.

Leonardo da Vinci je bil prepričan, da je slikarstvo med umetnostmi kraljevska disciplina.

Prav s počasnim in zelo natančnim slikanjem mu je uspelo ustvariti tiste najbolj slavne umetnine, zaradi katerih že več kot 500 let stoji na piedestalu največjih slikarjev vseh časov. Kot pa je pogosta usoda velikih genijev, se je moral tudi on zelo pogosto boriti za sredstva, ustrezne razmere in predvsem za čas, v katerem je lahko ustvarjal.

Anekdota za konec

Leonardu so precej pogosto očitali, da si za svoje sicer zelo cenjene umetnine jemlje preveč časa. Scaletti, avtor monografije Leonardo, genij, je to ponazoril z naslednjo simpatično anekdoto.

Leta 1504 so markizo Isabello d'Este obveščali o napredku slik, ki sta bili naročeni pri dveh slikarjih, Leonardu in Peruginu. Angelo del Tovaglia je v pismu zapisal, da »tako prvi kot drugi veliko obetata in kaže, da imata oba veliko željo ustreči Vaši visokosti, vendar močno sumim, da tekmujeta med seboj v zamudah.« Zapis se konča z besedami: »Ne vem, kateri bo pri tem premagal drugega, po mojem bo zagotovo zmagal Leonardo.«

Scaletti zgodbo zaključi z ugotovitvijo, da se ob pogledu na Leonardovo bogato zapuščino nikakor ne moremo pritoževati, če si je umetnik pri določenih podvigih vzel več časa. Nasprotno: njegova umetniška dela, slike in skice lahko vedno znova samo občudujemo.

Thumbnail

Veličastna monografija ob 500. obletnici Leonardove smrti

Preverite ponudbo