Kakšne so Benetke skozi oči znanega pisatelja

AvtoricaMarija Ana Marolt

FotoLuca Micheli, Unsplash, in Michele Crosera

Thumbnail
3 min
  • DELI

Benetke so mesto, ki ga je treba obiskati vsaj enkrat v življenju. Skrivnostni kanali in mračne lagune, izjemna zgodovinska dediščina in romantično vzdušje privabljajo množice turistov iz vsega sveta. S svojimi 150 kanali, čez katere vodi več kot 400 mostov, so Benetke edinstvena celostna urbanistična umetnina. Mesto na vodi se lahko pohvali tudi z izjemnimi cerkvami, samostani, palačami, gledališči in muzeji, ki hranijo dela Tiziana, Tintoretta, Tiepola, Canaletta ter drugih renesančnih in baročnih umetnikov.

Neopazni domačini

Toda to je le ena plat Benetk, mesta, ki se utaplja v množicah turistov, ki dan za dnem obiskujejo njegove največje znamenitosti. Druga so skriti kotički, kamor tujci nikoli ne zaidejo. Prav o njih v svoji knjigi Benetke, interier piše španski pisatelj Javier Marías. Eden najprepoznavnejših in največkrat prevajanih avtorjev današnjega časa je del svojega življenja preživel v Benetkah in mesto v različnih obdobjih spoznaval na različne načine.

»Začnimo s tistim, česar ni videti, morda edinim, kar se ne pusti občudovati, kar je nemara preveč neresnično, da bi obstajalo, in za kar se popotniku pravzaprav zdi nemogoče, da obstaja. Z ljudmi, ki živijo v Benetkah!« začenja Marías svoj zapis. Pravi Benečani imajo po njegovem mnenju Benetke za Mesto par excellence, preostali del sveta je zanje podeželje.

A domačinov v mestu ni mogoče tako zlahka opaziti. Deloma zato, ker se na daleč izogibajo vsemu, kar spominja na turizem, deloma pa tudi zato, ker so se v tem stoletju Benečani postopno, a čedalje bolj množično začeli izseljevati v Mestre, kjer so nakupovalna središča, veleblagovnice, diskoteke, kinodvorane, skratka živžav.

Kam zahajajo lokalci

V času republike so imele Benetke celo tristo tisoč prebivalcev, danes tam ostaja le sedemdeset tisoč vztrajnežev, piše Marías. Teh skoraj nič ne izbeza iz njihovih domov. Ob poznih urah, ko so se turisti že porazgubili, se zadržujejo v najstarejši kavarni na svetu, v Florianu na trgu Svetega Marka, srečate jih lahko tudi v sladoledarni-baru Paolin na Campo Santo Stefano ter na sprehodu po očarljivem nabrežju Zattere.

Pravi Benečani se namreč izogibajo natrpanim vaporettom, zato veliko hodijo, včasih zaradi opravkov tudi po več kilometrov. Če jih želite srečati, stopite na traghetto, ki je križanec med trajektom in gondolo in vozi z ene strani Canala Grande na drugo.

Feniks iz pepela

Operna hiša Teatro La Fenice

Ob večernih se pravi Benečani radi odpravijo v opero. Slovito gledališče La Fenice iz 18. stoletja – ko je leta 1996 pogorelo, je po obnovi vstalo iz pepela kot feniks, ki ga nosi v imenu – je po Maríasovih besedah najljubši kraj druženja najponosnejših, najbolj zaprtih in najpremožnejših Benečanov.

Če se jim želite pridružiti, si lahko do jeseni ogledate operne klasike Seviljski brivec, La traviata in Madama Butterfly.