Jerneja Jošar: »Vrt je učilnica življenja«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoPika Žvan

Thumbnail
5 min
  • DELI

»Tisti, ki nima vrta, zamuja marsikaj,« je prepričana Jerneja Jošar, neomajna zagovornica ekološkega vrtnarjenja, ki že desetletje uči o tem, kako vrtnariti na trajnosten, z naravo povezan način. Poleg predavanj in člankov so uspešnice tudi njene tri knjige, ki se jim je pred kratkim pridružil še priročnik Z Jernejo do zdravega vrta. V njej so zbrani nasveti, kako se na vrtu znebiti škodljivcev in kako vrtnine ozdraviti bolezni.

S svojimi knjigami in članki Slovence že skoraj desetletje spodbujate k ekološkemu vrtnarjenju in pridelavi lastne zelenjave. Kaj mislite, vam je uspelo? Se zavedamo, kako zelo pomembno je, na kakšen način je pridelana hrana, ki jo jemo?

Ljudje smo vedno bolj ekološko ozaveščeni in vedno več nas je. Vedno več je tudi mladih družin, ki želijo uživati zdravo, živo hrano. In prav vesela sem, ko se obrnejo name z željo, da jim pokažem pristope vrtnarjenja, ki ne zahtevajo veliko časa. Vrtnarimo namreč lahko čisto vsi, ne samo upokojenci, ampak tudi polno zaposleni ljudje, ljudje z družinami. Samo pristope je treba spremeniti. In marsikdo se tega že zaveda. Upam, da sem tudi sama prispevala svoj kamenček v velikem mozaiku.

Kaj odgovarjate tistim, ki so prepričani, da se ne splača truditi za lastno zelenjavo?

Da se ne splača ne truditi za lastno zelenjavo. Gojenje zelenjave pa tako ali tako ne bi smelo predstavljati truda in obveznosti, ampak sprostitev.

V svojem vrtnem centru Cvetlična v bližini nakupovalnega središča Supernova na Rudniku v Ljubljani prirejate delavnice in dneve odprtih vrat. Kaj vas ljudje najpogosteje sprašujejo? S čim imajo največ težav?

Pravzaprav jih zanima vse. Zanima jih, kako deluje moj vrt – lahko se sprehodijo po njem, vidijo, kako uspevajo rastline v zemlji, ki ni bila prekopana, ki je zastrta s slamo ali senom, kjer rastejo na eni gredi vsaj tri različne vrste zelenjave, med njimi pa cvetje in dišavnice. Še vedno so navajeni saditi v vrste in po eno ali največ dve zelenjadnici na eno gredo. Tukaj marsikdo še potrebuje premik, tisti klik v glavi.

Katere so najpogostejše napake vrtičkarjev?

Prezgodnje setve in presajanja na prosto, prekomerno gnojenje in napačno zalivanje – vsak dan po malem, namesto redkeje in takrat obilno.

Katere so osnovne vrtne zapovedi, ki bi jih moral poznati vsak vrtičkar – tako začetnik kot »prekaljeni vrtnarski maček«?

Pravilna skrb za tla, pravilno gnojenje, pravilno zalivanje, združevanje rastlin – mešani posevki, kolobarjenje, izbira kakovostnih semen, kakovostne sadike, pravi čas setev in presajanj.

Svoje nasvete črpate iz različnih vrtnarskih pristopov – zajemate tako iz permakulture kot iz biodinamike, opirate se na setveni koledar ... Zakaj je to najboljša kombinacija za dober pridelek?

To je najboljša kombinacija zame. Za nekoga drugega bo najboljša kakšna druga metoda. Vrtnarjenje je treba prilagoditi svojemu načinu življenja. Vedno pravim vrtičkarjem, naj berejo različne vrtnarske knjige različnih avtorjev, ki vrtnarijo po različnih principih. Potem pa naj se odločijo po svoje. Ni treba, da delamo vse po eni metodi. Lahko jih združujemo. Jaz sem od vsega pobrala tisto, kar mi je bilo všeč, s čimer sem se strinjala in kar sem vedela, da bom z veseljem počela.

Vaša četrta knjiga Z Jernejo do zdravega vrta združuje dragocene nasvete o odganjanju vrtnih škodljivcev in zdravljenju bolezni. Kaj vse najdemo v njej?

Prvi del knjige je namenjen preventivi. Tukaj so zajete osnove, in če se jih držimo, se izognemo marsikateri težavi. Ker pa se v naravi ravnovesje vseeno včasih poruši in se določeni škodljivci preveč razmnožijo, rastline pa napadejo bolezni, je za dobro zaščito rastlin v prvi vrsti najprej pomembno, da škodljivca ali bolezen prepoznamo. Da vemo, kako izgleda, kakšne poškodbe povzroči na rastlini in kdaj se pojavlja. Šele takrat ukrepamo. Zato so v knjigi obširni opisi najpogostejših škodljivcev in bolezni, pa tudi težav, ki nastanejo zaradi fizioloških vzrokov – zaradi mraza, vročine, pomanjkanja določenih hranil, prekomernega gnojenja. V zadnjem poglavju pa so zbrane rastline, iz katerih lahko sami naredimo pripravke, recepti za pripravke in na katere bolezni in škodljivce delujejo. Za hitro iskanje je knjiga obogatena s preglednicami.

V knjigi svetujete, kako se v boj z različnimi škodljivci in boleznimi podati z naravnimi pripravki. Kaj vse si lahko pripravimo sami doma?

Za skoraj vsakega škodljivca in bolezen obstaja pripravek, ki ga lahko naredimo sami. Pripravke delamo iz divje rastočih rastlin, kot so koprive, preslica, rman, bezeg, praprot, gojenih rastlin, recimo iz paradižnikovih in korenčkovih listov, čebule, česna, čilija, tudi dišavnic timijana, žajblja, mete in celo kisa, mleka, sirotke, cimeta.

»Za skoraj vsakega škodljivca in bolezen obstaja pripravek, ki ga lahko naredimo sami.«

Kakšne so prednosti takšnih domačih pripravkov?

Ker so naravni, z njimi ne zastrupljamo zemlje ne podtalnice ter ne pobijamo vse povprek živih bitij. Ekološki pripravki so na voljo tudi v trgovinah, z doma pripravljenimi pa privarčujemo kar nekaj denarja. Seveda je tudi pri teh pripravki treba biti previden in se držati receptur ter predvsem koncentracij doziranj.

Hiter življenjski tempo zahteva od nas hitre rešitve. Se da tudi na vrtu kaj rešiti »na hitro«?

Odvisno. Narava ne pozna bližnjic.

Kaj pa preventiva? Lahko za zdravje rastline poskrbimo, še preden udari bolezen ali se pojavijo škodljivci?

Preventiva je najpomembnejša. Potruditi se moramo in zasnovati vrt in svoje delovanje v njem tako, da bo kasneje ne bomo imeli težav. Zato je zajeten del nove knjige namenjen ravno temu. Marsikdo se ne zaveda, da denimo gnojenje vse povprek z velikimi količinami hlevskega gnoja ni tako nedolžno, ampak da prinaša težave. Zelo pomembno je že, kakšno seme bomo sejali, kakšna je sadika, tudi pravi čas setve in sajenja ... Če bodo rastline krepke, bodo lažje kljubovale tako škodljivcem kot boleznim.

Polži so res velika nadloga na naših vrtovih. Imate kak preverjen nasvet, kako se jih učinkovito znebiti?

Res je, polži so postali eden največjih problemov. Pri ekoloških prijemih velja, da je treba biti dosleden in kombinirati vse možne načine. Veliko jih je, od nastavljanja vab in pobiranja polžev do škropljenja s homeopatskimi pripravki. Sama imam z njimi velik problem, saj je v bližini vrta potoček, na drugi strani pa nekošen travnik. Če bi bila zima huda, bi nam zelo pomagala – mraz namreč pobije jajčeca polžev. Najbolje bo sedaj takoj pričeti pobirati in škropiti, dokler so polži še majhni. Sama bom uporabila homeopatski pripravek.

Je kak tradicionalen vrtnarski nasvet naših babic, ki bi ga bilo po vašem mnenju še posebej pametno upoštevati?

Če se spomnim še vrta moje babice, tudi mame, vedno so na vrtu med zelenjavo rasle pisane družbe vrtnin, cvetja in dišavnic. Tako kot v naravi. In vedno je že stara mama metala pokošeno travo na grede med zelenjavo. Zastirka na vrtu torej ni neka »nova metoda«, kot mi včasih kdo reče, da vrtnarim po novi metodi. Mešane pestre združbe rastlin in vedno pokrita tla sta ena od vzorcev, ki jih v vrt prinašamo iz narave. Tam delujejo, že odkar obstaja zemlja in življenje na njej.

Ste velika zagovornica vrtnarjenja brez težkega prekopavanja. Zakaj?

Ker s tem na dolgi rok ne naredimo nič. Zemlja je res za tisto sezono ali pol sezone rahla, hitro pa se spet zbije. Ob prekopavanju obračamo zemljo in s tem rušimo red v tleh – življenjske razmere živalic, ki so delavci v tovarni humusa. Humusa pa želimo čim več. Več ko ga je, bolj so tla rahla, dobro zadržujejo vodo in hranila, so rodovitnejša. Zakaj bi si torej nakopala delo, ki ne samo da ni potrebno, ampak celo škodi organizmom v tleh. Je pa res, da ne bomo nič naredili, če tal ne bomo zaščitili z eno od organskih zastirk. Ta je tista, ki bo tla obvarovala pred zunanjimi dejavniki, kot so sonce, veter, padavine, ki povzročajo, da so izsušena in zbita. Tako je v naravi – tam niso tla nikjer gola.

»Mešane pestre združbe rastlin in vedno pokrita tla sta ena od vzorcev, ki jih v vrt prinašamo iz narave.«

Od kod vam ljubezen do narave, do rastlin? Ste si že od malih nog želeli delati z zemljo, z rastlinami?

Samo če pogledam slike iz otroštva, še ko sem bila dojenček, je voziček postavljen vedno nekam med rože, ali pa sedim kar na gredi z nageljni, ali v kopici sena, ležim na trati med vijolicami ... Ko smo hodili na obiske k starim staršem, so me brez skrbi puščali samo, saj so vedeli, da mi je dovolj bližnja trata s cvetjem in žužki v njej. Kako naj bi potem bilo drugače? (smeh)

Kaj vam danes pomeni vrtnarjenje?

Sprostitev, meditacijo, stik z zemljo, naravo ... Vrt je učilnica življenja in tisti, ki ga nima, zamuja marsikaj.