Il faut cultiver son jardin ali treba je negovati svoj vrt

AvtoricaMaja Lihtenvalner

FotoShutterstock

Thumbnail
8 min
  • DELI

Zadnje čase ugotavljam, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi imel vrta, manjše ali večje zaplate, pred hišo ali malo dlje ali vsaj nekaj korit na balkonu, in praktično nobeno večerno druženje s prijatelji ali kavica v službi ne minejo brez pogovora o okopavanju, sadikah, semenu, plevelu, polžih, visokih gredah ali kaki drugi vrtnarski realiji.

Najbolj zabavno pri tem je, da vrtomanija ni zajela samo mladih staršev, ki se v strahu za zdravje potomstva odločajo, da bodo hrano pridelovali sami, ker je tako varneje, in potem še malo starejših staršev, tam okoli 50., katerih zarod se je že toliko osamosvojil, da imajo na lepem čisto preveč prostega časa, ampak tudi milenijce. Ko sem se neko soboto v Črni vasi pri Ljubljani prav dekadentno nastavljala soncu, medtem ko se je več mojih prijateljev obilno potilo med puljenjem plevela, sem imela priložnost opazovati povsem reprezentativen vzorec slovenske populacije: med gredami in po gredah  skupinskih vrtov, ki jih neki nadobudni kmet oddaja še bolj nadobudnim vrtnarskim pripravnikom, je blodilo nekaj cmeravih mulčkov od dveh do pet let, opremljenih s starši, en skujan desetletnik, ki mu je crknil iPhone, prav tako s starši, študentski par, ki se je med ritjem po zemlji ves čas zaljubljeno pogledoval, in trop petdesetletnikov, ki so si dali precej več opraviti s hlajenjem piva kot z vrtnarjenjem.

Jaz, priznam, imam do vrtov, vrtnarjenja, vrtičkarstva malce ambivalenten odnos: čeprav sem odraščala v mestni džungli, sem vsaj tretjino otroštva preživela med plodnimi njivami in razkošnimi vinogradi Prlekije. Kot otrok kmetov, ki sta se preselila v Ljubljano in si tam ustvarila novo življenje, sem bila deležna vzgojnih naukov, ki so se skladali z njunim na novo pridobljenim družbenim statusom in materialističnim duhom tedanjega časa, ko je bilo vse usmerjeno v industrializacijo. Poglavitni in največkrat ponavljani je bil: Pridno se uči, da ti ne bo treba delati. S tem so mi polnili ušesa vsi po vrsti, mama, oče, dedek, babica, tete, strici …

Za mojo babico in dedka, ki sta vse življenje garala v vinogradu, na njivi in v štali, samo z grabljami, vilami, lopato in koso (brez traktorjev, kosilnic, molznih strojev, tekočih trakov in drugih sijajnih naprav, ki danes tako lajšajo delo kmetom), je bila to seveda  v nebo vpijoča logična premisa: če si priden v šoli, greš študirat in dobiš službo, v kateri osem ur na dan sediš za mizo v kaki pisarni, popoldne pa počivaš na kavču pred televizijo. Skratka, če se učiš, ti ni treba delati. Delo, pri katerem se ne spotiš in te telesno ne utruja, v njunem svetu pač ni bilo  delo. In pika.

Kot otrok se nisem prav dosti ubadala z razmišljanjem o tem, ali imajo odrasli prav ali ne, malo zato, ker sem bolj pragmatične narave, malo pa zato, ker sem oboževala knjige v vseh njihovih pojavnih oblikah vključno s šolskimi učbeniki, in mi ni bilo posebno težko držati se tega življenjskega nauka. Plula sem s tokom, se učila in brala in se pripravljala na življenje – v brezdelju. Tako sem sicer res vsaj sto dni na leto preživela na kmetiji, a večino tega časa sem brala, pozimi v hiši, poleti pred njo. Ob večjih delih, košnji, trgatvi, žetvi, sem pomagala babici ali mami v kuhinji, morda sem kdaj pomila kopalnico, kmečka opravila pa so zame ostala skrivnost. Če bi se takrat zavedela, koliko dragocenega znanja je steklo mimo mene, ne da bi se me dotaknilo …

Moja mama je poleg tega, da je vse konce tedna pomagala skrbeti za kmetijo in vrt pri babici, imela tudi vrt v Ljubljani, in to že v začetku 80. let, ko pridelovanje lastne hrane še ni veljalo za progresivno prakso, ampak za ostalino nekih preživelih in odcvetelih časov. Kadar sta me z očetom zvlekla tja, sem se skrajno dolgočasila, onadva pa sta me v skladu s svojo življenjsko filozofijo in iz ljubezni do potomstva obvarovala vsakršnega fizičnega dela. Dobro, mogoče malo pretiravam, saj sem včasih tudi natrgala kak šopek peteršilja ali obrala jagode, ampak to je bila bolj rekreacija kot resno delo.

S tem se približujem srži mojega pisanja, ki izvorno ni imelo ambicije biti moralistično in pridigarsko, a ga moje možganske vijuge žal ženejo ravno tja, v tuhtanje o (izgubljenih) vrednotah in vrednostih in starih, novih, boljših, slabših življenjskih držah, nazorih in praksah.

Ko sem namreč pridno doštudirala in dobila službo in sem cele dneve, mesece in potem leta presedela v pisarni, najprej z razgledom na Rožnik in pozneje z razgledom na parkirišče, sem se v mislih vse pogosteje vračala na njive, travnike in v gozdove otroštva. Vrvež in anonimnost mestnega življenja, ki sta me kot najstnico in še lepo število let za tem spravljala v ekstazo, sta počasi izgubljala svoj mik, hrepenela sem po stiku z naravo, z zemljo. In ko sem dobila otroka, sem na lepem razumela, kako pomembno je, da veš, od kod pride hrana na tvoj krožnik. Koliko samozavesti ti da, če znaš sam pridelati hrano. Koliko laže je uzreti smisel življenja, če ga ne iščeš samo v abstraktnih konceptih umetnosti in znanosti, ampak ga začutiš  v toploti sonca, pretakanju rastlinskih sokov in neustavljivem, tolažeče stalnem menjavanju letnih časov …

In čeprav se danes dobrodušno posmehujem prijateljem, samim ljubljanskim srajcam, ki so sposobni cele ure deskati po spletu, da bi ugotovili, kako se na naravi prijazen način znebiti polžev, ki jim požrejo vso endivijo, pa po drugi strani ugotavljam, da ‒ kot pridiga Anton Komat ‒ znati pridelati si hrano človeka opolnomoči in osvobodi spon potrošništva. Samo če si (vsaj približno) samooskrben, se lahko (vsaj malo) požvižgaš na svet in se namesto tega posvetiš … svojemu vrtičku.

Tako smo v zadnjem odstavku tega zapisa končno le pripotovali do misli iz naslova. Sposodila sem si jo iz Voltairovega Kandida, filozofske satire, v kateri naivni naslovni junak na vsakem koraku ugotavlja, da – v nasprotju z nauki njegovega učitelja Panglossa – nikakor ne živimo na najboljšem od vseh svetov. Trnovo pot, ki jo Kandid prehodi od naivnega optimista do resigniranega realista, sklene z (le) na videz preprosto ugotovitvijo, da je treba obdelovati svoj vrt. Ne belimo si torej glave s filozofskimi vprašanji, ampak se raje ukvarjajmo s stvarmi, ki jih lahko spremenimo, izboljšamo. Negujmo svoj vrt v tostranstvu, ne dajmo se zapeljati iluzijam o rajskem vrtu, ki nas čaka v onostranstvu.

Le da bodo eni na vrtu gojili solato, krompir in peteršilj, drugi pa bomo vrt še naprej razumeli pretežno metafizično in bomo z največjim veseljem tudi v prihodnje gojili plemenito brezdelje, začinjeno s tonami knjig.

Poiščite seznam opravil na vrtu ob določenih dnevih