Čarobno kraljestvo čebel

AvtoricaVesna Ravnikar

FotoUnsplash

IlustracijaPiotr Socha

Thumbnail
3 min
  • DELI

Ste vedeli, da čebele živijo na Zemlji že vsaj 100 milijonov let? Da so bile sopotnice dinozavrov, dokazujejo v jantar ujeti primerki progastih žuželk, starih vsaj toliko let. Ta in še vrsto drugih osupljivih dejstev lahko spoznate v knjigi Čebele, ki odkriva čarobno kraljestvo teh marljivih bitij.

Čebele, sopotnice dinozavrov

Znanstveniki menijo, da so se čebele na Zemlji pojavile pred 120 milijoni let. Rastline so tedaj šele izpopolnjevale svoj najnovejši izum – cvet. Izkazalo se je, da nanje rade sedajo žuželke, željne hranljivega cvetnega prahu in sladkega nektarja, ob tem pa rastlino tudi oprašijo.

Tovrstno sodelovanje je služilo obema stranema, a to še niso bile čebele, temveč njihove prednice. Te so bile plenilske živali, podobne današnjim osam. S cveta na cvet so letale predvsem zato, da bi kaj uplenile – najpogosteje druge žuželke med jedjo.

Dokler ni nekega dne ene teh os prešinilo: »Če sem že tukaj, bi pa morda tudi sama lahko poskusila kanček cvetnega prahu?« To je bil prvi korak na poti razvoja čebel.

Drugo pomembno spremembo so pomenile gostejše dlačice, ki so zelo koristne za rastline. Na dlačice se namreč prime veliko cvetnega prahu, zato so čebele izredno učinkovite opraševalke.

Danes poznamo približno 20.000 vrst čebel in jih uvrščamo v različne družine. V Sloveniji poznamo kar okoli 570 vrst divjih čebel.

Kako so čebele videti od blizu

Odrasle čebele delavke merijo od 12 do 15 milimetrov in tehtajo 0,1 grama. Troti so malce daljši in več kot dvakrat težji, največje pa so matice z dolžino vse do 30 milimetrov.

Na glavi imajo tipalnice, s katerimi vohajo in tipajo. Veliki očesi na obeh straneh glave sta sestavljeni iz mnogih očesc, med njima, na sredi glave, pa ležijo še tri pikčasta očesa.

Čebele dobro razlikujejo barve, čeprav jih vidijo nekoliko drugače od ljudi. Ne vidijo rdeče, a razpoznavajo za nas nevidno ultravijolično svetlobo. Dolgi rilček jim služi za pitje nektarja z dna cvetov, s spodnjo čeljustjo pa si pomagajo pri hranjenju in gradnji satja.

Telesna zgradba čebele. Ilustracija: Piotr Socha
Telesna zgradba čebele. Ilustracija: Piotr Socha

Tako kot vse žuželke imajo tudi čebele 6 nožic, ki jim prav pridejo za opravljanje najrazličnejših del v panju. Na njih so posebne ščetine, s katerimi pobirajo cvetni prah z dlačic, ki jim poraščajo telo. Nabrani cvetni prah zbirajo v košku na zadnjem paru nog.

Dva para kril sta videti kot en sam par. Prvi in drugi par kril sta s kaveljci pripeti druga na drugo. Čebelja krila v letu utripnejo 230-krat na sekundo, kar pomeni, da čebele letijo s povprečno hitrostjo 30 kilometrov na uro.

Stene satja so iz voska, ki ga izločajo posebne žleze na zadku čebel delavk. V zadku je tudi želo, povezano s strupnim mešičkom.

Delitev nalog v družini

Čebelja družina je skupina nekaj deset tisoč čebel, ki imajo eno samo mamo. V skrbno organizirani skupnosti ima vsaka žival točno določeno nalogo.

Čebelje življenje se začne v trenutku, ko matica odloži jajčece v satno celico. Iz jajčeca se izleže ličinka. Čebele delavke jo hranijo z matičnim mlečkom, cvetnim prahom in medom, potem pa celico prekrijejo z voskom in cvetnim prahom, da se ličinka v miru preobrazi v bubo in nato v mlado čebelo.

Ko nastopi njen čas, pregrize celični pokrovec in prileze iz satne celice. Ali bo to čebela delavka, trot ali matica, je odvisno od hrane, s katero so jih hranile delavke. Čebele delavke začnejo delati kot čistilke – čistijo in urejajo satne celice.

S staranjem prevzemajo druge naloge – pobiranje nektarja in peloda, ki ju prinašajo pašne čebele, izdelavo voska, gradnjo satja ali straženje vhoda v panj. Nazadnje zapustijo panj in na paši nabirajo nektar, pelod in vodo. To počnejo vse do konca odraslega življenja, ki navadno traja pet tednov.

Čebelji samci, troti, imajo veliko lažje življenje. Ne delajo, ne nabirajo hrane, celo hranijo se ne sami – pri tem jim pomagajo čebele delavke. Njihova edina naloga je oploditev matice. Troti, ki jim to uspe, takoj zatem poginejo. Preostali živijo nekoliko dlje, dokler jih jeseni matice ne preženejo iz panjev. Zunaj kmalu poginejo od lakote.

Preberite več o življenju čebel