Hitler – od abstinenta do zasvojenca

AvtoricaTanja Troha

FotoUnsplash in iz knjige Popolna omama

Thumbnail
3 min
  • DELI

Za Adolfa Hitlerja je veljalo, da živi zelo zdravo in asketsko. Še kave ni pil. Kaditi je nehal. Bil je vegetarijanec, prepričan, da v svoje telo ne bo vnašal nikakršnih strupov. In vendar je pričel vse pogosteje tožiti zaradi pogostih prebavnih motenj, viroz in slabega počutja.

Ker je zavračal zdravila, so mu zdravniki predpisovali različne diete, ki pa so imele bolj malo učinka. Tako je bilo, vse dokler ni srečal dr. Morella, ki je reichskanzlerju znal pomagati.

Diskretni in učinkoviti dr. Morell

Sprva je imel v berlinskem okrožju ambulanto za kožne in spolne bolezni. Ko so mu leta 1933 na tablo z veliki črkami nakracali »JUD«, se je ta obilni in gologlavi zdravnik, ki sicer ni bil Jud, odzval ponižno in v svojem slogu: nemudoma se je včlanil v nemško nacionalsocialistično stranko. Po tistem so se za ambulanto dr. Theodorja Morella začeli zlati časi.

Hitler je bil na začetku svoje kariere pravi asket. Kasneje je droge potreboval prav vsak dan.

Mnogi so sicer dvomili o njegovih sposobnostih, a na področju vitaminov je veljal za pionirja. Takrat se je le malo vedelo o teh nevidnih pomočnikih. Vitaminski dodatki, če se vbrizgajo naravnost v žilo, lahko delajo čudeže, sploh ob podhranjenosti. S to prebrisano strategijo je dr. Morell ohranjal paciente.

Če vitamini kdaj niso zadostovali, je mešanici za vbrizganje urno dodal kakšno spodbudilo za krvni obtok, pri moških morda nekaj testosterona z anabolnim učinkom za gradnjo mišic in potenco, pri gospeh izvleček volčje češnje kot energijski dodatek in hipnotično lep pogled.

Zdravila in »zdravila« za pacienta A

Dr. Morell je – znan po svoji diskretnosti in molčečnosti – zdravil tudi spolne bolezni. Ko je iz tovrstne zagate pomagal uradnemu fotografu stranke, so ga povabili na slavnostno večerjo, na kateri je spoznal Hitlerja. Ko je ta med jedjo – postregli so Hitlerjevo najljubšo jed: špagete z muškatnim oreščkom, paradižnikovo omako in zeleno solato – mimogrede potožil o zdravstvenih težavah, je dr. Morell zastrigel z ušesi in predlagal nenavadno kuro, ki bi lahko bila uspešna. Hitler ga je dolgo motril, nato pa zdravnika in njegovo soprogo povabil na nadaljnja posvetovanja.

Hitler z dr. Morellom
Hitler z dr. Morellom

Diktator se je bal dotikov drugih ljudi in ni dovoljeval, da bi ga zdravniki natančno pregledovali. Stari dobri domači zdravnik Morell pa mu je s svojim dobrodušnim in zaupnim pristopom že od začetka vlival občutek varnosti. Morell se v Hitlerja ni nameraval preveč poglabljati. Zadostoval mu je samo vbod z iglo, ki je nadomestil resno zdravniško ukrepanje.

Kadar je moral biti šef rajha pri močeh in je zahteval takojšnje prenehanje tegob, je Morell urno pripravil Merckovo 20-odstotno raztopino glukoze ali vitaminsko injekcijo. Takojšnja odprava simptomov se je glasil moto zdravljenja, ki je pomagal »pacientu A«, kot je zdravnik Hitlerja imenoval v svojih zapiskih.

Injekcije za moč

Da je rajhskancler deloval brezhibno, si je pred vsakim govorom privoščil »injekcijo za moč«. Prehladi, ki bi ga lahko ovirali pri javnem nastopanju, so bili z intravenoznim dodajanjem vitaminov vnaprej izključeni. Da bi pri »nemškem pozdravu« lahko roko držal v zrak čim dlje, je delal raztezne vaje ter telo oskrboval z glukozo in vitamini. V žilo vbrizgana glukoza je že po dvajsetih sekundah izzvala val energije v možganih, zaradi kombinacije vitaminov pa je firer lahko tudi v najhladnejših dneh paradiral v tenki uniformi.

Hitler v slabi formi
Hitler v slabi formi

Injekcije so vse bolj določale Hitlerjev urnik in delo. Sčasoma se je v firerjevi mešanici nabralo več kot osemdeset različnih, pogosto precej neobičajnih hormonskih preparatov, steroidov, mazaških lekov in zdravil. Od leta 1943 pa hormonsko-steroidni-vitaminski koktajl ni več zadostoval. V kartoteki pacienta A je bila zapisana in večkrat podčrtana snov z imenom eukodal, anestetik firme Merck. Bolečine je lajšal skoraj dvakrat učinkoviteje kot morfij, navduševal pa je tudi s skrajno hitrim delovanjem, izzval je evforično stanje, bistveno intenzivnejše kot pri heroinu.

Nazadnje še kokain

Leta 1944 so izvedli neuspešen atentat na Hitlerja, bolj znan kot operacija Valkira. Čeprav je diktator preživel, je utrpel resne poškodbe. Skoraj bi izgubil sluh, poškodovana sta bila oba bobniča, pa tudi psihični učinki so bili uničujoči. Zaradi poškodbe ušes so na pomoč poklicali specialista, otorinolaringologa Erwina Giesinga. Njegovo najljubše zdravilo, ki ga je velikodušno predpisoval, je bil kokain.

Hitlerjev otorinolaringolog je prisegal na izjemno učinkovito zdravilo, ki je lajšalo bolečine in povzročalo ugodje. To je bil kokain.

Hitler je bil nad novim »zdravilom« navdušen. A diktatorjeva naklonjenost kokainu je začela Giesinga kmalu vznemirjati, zato je nameraval s terapijo prenehati. A trmoglavi – in predvsem zelo zasvojeni – pacient tega ni dovolil: »Ne, doktor moj, kar nadaljujte. Danes mi spet tako grozno buči v glavi, verjetno od nahoda. Skrb za prihodnost in obstanek Nemčije me vsak dan bolj razjeda.« Vendar pa je Giesing Hitlerju kljub prošnjam odrekel drogo. A vrhovni poveljnik je vztrajal. Tistega dne, 26. septembra 1944, se kljubovalno ni prikazal na poročanju o položaju, temveč je užaljeno oznanil, da ga položaj na vzhodu, kjer je bila celotna fronta tik pred propadom, ne zanima več. Giesing je prestrašeno klonil in mu obljubil novo dozo kokaina.

Hitlerjeva odvisnost od drog in vseh mogočih nevarnih snovi se je tako nadaljevala in se do firerjevega propada samo še stopnjevala.