Poldan na Robleku

AvtoricaAndreja Frankovič

FotoAndreja Frankovič in Shutterstock

Thumbnail
8 min
  • DELI

Karavanke – karavana gorá so najdaljše slovensko gorovje, ki se razteza od Trbiža nedaleč od slovensko-italijansko-avstrijske tromeje do Hrvaške in je tako skupaj s Kamniško-Savinjskimi Alpami naravna meja med avstrijsko Koroško in Gorenjsko. Četudi najdaljše, so se mi Karavanke še pred nekaj leti zdele najbolj oddaljene, tuje, neznane.

Golica in njene preproge cvetočih narcis, Roblek v skoraj ponarodeli Avsenikovi polki, Stol in Prešernova Vrba pod njim, pa morda naprej proti vzhodu še Kralj Matjaž, speč pod Peco, in znano arheološko najdišče Potočka Zijalka na pobočju Olševe, potem pa so se moje asociacije, povezane s tem gorstvom, že počasi nehale.

Pomembna naravna pregrada

Ljudje z obeh strani Karavank so imeli s to naravno pregrado že v preteklosti veliko opravka, saj čez njene prelaze vodijo pomembne (trgovske) poti med Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Ljubelj (1369 m) je celo eden prvih in najstrmejših cestnih prelazov v Evropi. Rimljani so s potjo prek Ljubelja povezali Emono in Virunum, glavno mesto svoje province Norik na Gosposvetskem polju. Svojo idejo za slaba dva kilometra dolg predor med sv. Ano v Podljubelju in St. Leonhardom na avstrijski strani je Janez Vajkard Valvasor predstavil v Slavi vojvodine Kranjske že leta 1689, skoraj tristo let pred odprtjem predora, kakršnega poznamo danes. Dolga in pestra zgodovina prelaza in predora Ljubelj je vsekakor še eden izmed številnih dobrih razlogov za obisk Tržiškega muzeja, ki pa bo moral počakati slabše vreme ali zimo – morda v kombinaciji s sankanjem po znameniti ljubeljski cesti, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, zaprta za motorni promet. Prost sončen dan pa vabi ven, čim dlje od štirih sten, na »okrogli« 60. klanec točno na polovici leta 2019.

Pogled na Begunjščico iz Podljubelja
Pogled na Begunjščico iz Podljubelja

Veliko parkirišče pred vhodom v predor Ljubelj na nekdanjem mejnem platoju in pod zapuščenim Kompasovim hotelom pod Zelenico je odlično izhodišče za številne krajše in daljše planinske ture. Naju je izbrana, približno 15-kilometrska krožna pot okrog Begunjščice (in seveda nanjo) z dobrimi 1200 metri višinske razlike v nasprotni smeri urnega kazalca popeljala čez Zelenico, na Veliki vrh (2060 m), od tam na odlično hribovsko kosilo v Roblekovem domu (1657 m), nato pa prek južnih pobočij Begunjščice mimo studenca Roža na planino Prevala (1311 m) in po Bornovi poti skozi znameniti tunel nazaj na Ljubelj.

Še dobro, da sta štirinožca ostala doma

Vzpon z Ljubelja po oziroma ob opuščenem smučišču mimo koče Vrtača (nekdanje postaje sedežnice) do Doma na Zelenici (1536 m) ponuja razgled na velika melišča na severnih pobočjih Begunjščice na levi in na razčlenjen skalnat greben Ljubeljščice na desni strani. To pot sva že poznala, in ker nama ni ostala v kakšnem posebno lepem spominu, sva se hitro zapodila v prvi klanec, da bi z njim čim prej opravila. Za »ogrevanje«. Sonce kljub relativno zgodnji jutranji uri ni prav nič varčevalo z močjo, tako da sva se že po slabe pol ure hoje soglasno strinjala, da sva se odločila prav, ko sva svojega črnega dolgodlakega pasjega planinca, ki vročine ne prenaša najbolje, pustila doma, v družbi njegove starejše pasje sostanovalke, ki se sicer tudi zelo rada potepa, a načrtovane ture ne bi zmogla. Midva pač morava pojesti, kar sva si oziroma si še bova skuhala.

»Še čisto malo, pa sta gor,« naju tik pred domom na Zelenici bodri planinec, ki se s svojim kužkom (na srečo) že vrača v dolino. »Oh, danes pa ne bo tako hitro konec,« se mu nasmehnem. Tomaž si na prostornem zeleniškem sedlu skuša priklicati v spomin dogodivščine s planinskega tabora, ki se ga je udeležil še v svojih mladinskih časih, ko je tu namesto velikega, modernega doma stala starejša koča, ki je leta 1999 pogorela. Sedanji dom, že tretji na tem mestu (prvi, v zasebni lasti, je bil zgrajen konec dvajsetih let prejšnjega stoletja), je bil odprt pred osmimi leti. V njem domuje tudi Gorniški učni center Zelenica. Pozimi je Zelenica priljubljen cilj turnih smučarjev, pred štirimi leti pa se je vpisala tudi na zemljevid ljubiteljev športnih ferat (zavarovanih plezalnih poti).

Predrzna ovca

Rdeči planinski kažipot, na katerem piše »Begunjščica 2h 30 min«, naju pri otroškem zip-linu za domom usmeri proti jugozahodu. »Tega takrat še ni bilo,« se spominja Tomaž, »tamle zadaj na travniku pa smo si naredili odbojkarsko igrišče. Našel sem dve suhi smreki, vmes pa napel plezalno vrv.« Z zanimanjem prisluhnem njegovi pripovedi, kako so se na planinskem taboru učili samovarovanja (brez plezalnih pasov in samovarovalnih kompletov je bilo precej bolj zapleteno), različne vozle, tehnike plezanja na zahtevnih planinskih poteh, o vremenu v gorah … Spominja se tudi, da je bil vrh Begunjščice ob njihovem obisku zavit v meglo.

Tokrat naju poslabšanje vremena res ne skrbi, nebo je brez oblačka in vesela sem, da sem se odločila za nasprotno smer urnega kazalca. Po udobni, razgledni in razgibani planinski stezi, ki je del trase Slovenske planinske poti, se skozi pasove ruševja in čez melišča prebijeva na zahodno, prijetno senčno stran. Preseneti naju sveža sapica … olajšano postojiva kot Kristusov kip v Riu de Janeiru. Pogledi uhajajo proti sosedoma Vrtači in Stolu, v dolino Završnice, odpre se tudi razgled na Bled in Julijce z nezgrešljivim Triglavom na piedestalu. Vidljivost je odlična, to pa je tudi najboljše gorivo za uspešno premagovanje »višincev«. Poleg peščice oreščkov in suhega sadja, s katero potolaživa glasne želodce v edini senčki na razpotju, kjer se odcepi pot na vrh oziroma navzdol proti Roblekovemu domu.

Ovce s planinci včasih tudi kakšno rečejo
Ovce s planinci včasih tudi kakšno rečejo

Proti vrhu se vzpenjava po južnem pobočju Begunjščice, malo pod grebenom. Steza je pred erozijo zgledno zaščitena s hlodi. »Tile markacisti so pa res marljivi, že samo znositi ves ta les gor ni mačji kašelj,« jih občudujem v mislih. Tako kot tudi gorskega tekača, ki me prehiti. Saj imam kar nekaj kondicije in klance premagujem brez posebnih težav, ampak da bi tekla gor … no, ta užitek velikodušno odstopim tistim junakom, ki si tega želijo in zmorejo. Veliko bolj kot gorski tek mi ležita geografija in orientacija – za hip upočasnim korak in prepoznavam gorenjske vrhove in naselja, ki jih lahko opazujem pod sabo: Dobrča, Kriška gora, Storžič, Košuta, Begunje, Radovljica, Bled ...

Pohitim mimo zahodnega Srednjega vrha (1979 m) Begunjščice, ki je zavajajoče zastiral pogled na najvišji Veliki vrh (2060 m), in navdušeno odštejem še zadnje metre strmine svojega 60. klanca. Najprej mi čestita velika črna ovca, odločna, pogumna in samosvoja. Edina je na vrhu, vse druge iz kar številne črede, večinoma bele, so precej nižje. Kot kaže, še niso dojele, da se v planinskih nahrbtnikih znajde kaj gurmanskega za pod zob. Če ti ne ponudijo, si postrežeš sam, če ne gre pri enem, bo šlo pa pri drugem. Ljudi je kar precej in nekateri ne pričakujejo, da je lahko nedolžna ovčka na vrhu dvatisočaka tako predrzna. S Tomažem sta se takoj spoprijateljila, kar sem seveda tudi pričakovala.

O čem pojejo Avseniki

Izdatno se naužijeva dih jemajočih razgledov na vse strani. Kakšne panorame, kako veličasten občutek, vedno znova, ko se znajdem na vrhu gore. Spet ga skrbno zaklenem v srce in odnesem s seboj v dolino. Do prihodnjič. Med občudovanjem raznolikega gorskega cvetja se vrneva do znanega razpotja in nadaljujeva navzdol po strmem zahodnem grebenu. Dol na Roblek greva, kar se mi zdi precej hecno; nekoč sem mislila, da zimzelena Avsenikova skladba poje o hribu s takim imenom.

Koča na Robleku ima ime po lekarnarju Hugonu Robleku, pobudniku planinstva na Gorenjskem
Koča na Robleku ima ime po lekarnarju Hugonu Robleku, pobudniku planinstva na Gorenjskem

Zdaj seveda vem, da je Roblek zelo priljubljena planinska postojanka 400 (višinskih) metrov pod vrhom Begunjščice, priznati pa moram, da sem se šele ob prebiranju informativne table pred kočo poučila o tem, da je poimenovana po lekarnarju Hugonu Robleku (1871–1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem. Umrl je zaradi poškodb, ki jih je utrpel ob skoku skozi okno med požigom Narodnega doma v Trstu. V oporoki je vse svoje premoženje zapustil radovljiškim planincem, ki so leta 1933 iz njegove zapuščine zgradili Roblekov dom. Partizani so ga deset let pozneje požgali, a je bil z udarniškim delom že leto po koncu vojne spet zgrajen. Na odprtju novega doma sta imela enega prvih javnih nastopov tudi Jožovčeva fanta iz Begunj, šestnajstletni Slavko Avsenik in njegov leto dni starejši brat Vilko, ki sta desetletje pozneje prav s skladbo Večer na Robleku doživela neverjeten glasbeni uspeh. Ta znamenita planinska koča je postala v povojnih letih drugi dom begunjske mladine, tudi Slavka in njegovih prijateljev. Do nastanka še danes priljubljene polke tako ni bilo več daleč.

Medtem ko se skušam vživeti v tukajšnje dogajanje v nekih drugih časih in se sprijazniti z dejstvom, da so vse proste mize na enako žgočem opoldanskem soncu, želodec prav glasno zahteva ričet. Že zdavnaj je pozabil, kako zelo sem se kot otrok kremžila, kadar smo ga imeli za kosilo. Doma mi poleti še vedno ne pade na pamet, da bi ga skuhala, a na gorskem zraku tako zelo tekne! Tudi drugi, sladki hod skoraj nikoli ne razočara, ampak tisto nekaj na žlico v višjih legah običajno kar samo od sebe zleti po grlu navzdol.

Če bi imela na voljo kakšno senco, bi mogoče posedala malce dlje, občudovala razglede in spretne kavke ter mislila na nič. A čaka naju še lep kos poti, zato je treba naprej, proti vzhodu. Usmeriva se proti planini Prevala čez Rožo. Steza preči zelo strma travnata južna pobočja Begunjščice, ki so bila v preteklosti pokošena vse do vrha. Nič čudnega, da so kosci pri delu potrebovali dereze. Ženske so mrvo grabile navzdol običajno kar bose, da jim je manj drselo. Suho seno so zlagali na podlago iz vej okrog 3–4 metre visokih drogov, v kope. Ob prvem snegu so 180-kilogramske kupe sena na suhih vejah zvlekli do sani in nato v dolino. To je moralo biti kar težko predstavljivo garanje. Pred očmi se nama zarišejo prizori spravila sena v gorski pokrajini Svaneti na Kavkazu, kjer sva se pred nekaj leti spraševala, kako jim uspe pokositi podobna, izredno strma pobočja. Čeprav sta košnja in spravilo sena v dolino precej podobna tistemu na Begunjščici nekoč, imajo današnji Svani vsaj to srečo, da za prevoz sena domov lahko uporabijo stare vojaške tovornjake ali živinsko vprego, le sneg jih ne sme presenetiti, saj postanejo že tako slabi kolovozi takrat neprevozni.

Med Roblekom in sedlom Preval naju planinska pot še nekajkrat pelje po klančku navzgor, predvsem pa navzdol in čez hudourniške grape. Med izdatnim vsrkavanjem vitamina D prideva do vhoda v rov, ki se izkaže za nekdanji rudnik mangana. Z informativne table izvem, da so začeli manganovo rudo na tem območju pridobivati v začetku 19. stoletja. Pozimi so jo vozili v dolino s sanmi, poleti pa z vozovi. Gorenjski fužinarji so jo dodajali v plavž k železovi rudi, ker so manganove spojine omogočale lažje ločevanje žlindre in železa. Tehničnemu direktorju Kranjske industrijske družbe Lambertu von Pantzu je kot prvemu na svetu uspelo pridobiti zlitino železa in mangana – feromangan, kar je tako njemu kot javorniškim fužinam prineslo svetovni sloves, potreba po manganovi rudi z Begunjščice pa se je povečala, zato so po Pantzovih načrtih izdelali tudi tovorno žičnico. Do zaprtja tukajšnjega rudniškega revirja leta 1915 so v treh rovih izkopali 130.000 ton rude, ki pa je vsebovala le okoli 30 % mangana.

Jalnova Zlato v Roži

Če gre verjeti Jalnovi pripovedki Zlato v Roži, ki jo preberem ob studencu, se na Begunjščici najde tudi najžlahtnejša plemenita kovina. Rudarjem je od gorskega škrata Berhmandelca z zvijačo uspelo izvedeti, da na božič, medtem ko bije polnoč, iz studenca Roža namesto vode priteče čisto zlato. A pohlep po bogastvu je rudarskega vodjo stal življenja. Midva sva z odlično mrzlo studenčnico več kot zadovoljna, še toliko bolj, ker je tu res nisva pričakovala. Nekoliko nižje naju preseneti tudi ogromno mravljišče, ki je bilo od daleč videti nenaseljeno. Ko stopim bliže, opazim, da se vse mravlje skrivajo v senci, na tisti polovici, ki je izpostavljena soncu, pa ni nobene na površju. Tudi krave na priljubljeni izletniški planini Prevala (1311 m) se zadržujejo pod krošnjami dreves. Pisni viri omenjajo prve pastirske koče na tem sedlu že v začetku 19. stoletja; stale so na prisojnem bregu približno 300 metrov stran od današnje koče. Zaradi nevarnosti snežnih plazov so v tridesetih letih postavili novo kočo na današnji lokaciji, a je bila ob koncu 2. svetovne vojne požgana. V začetku petdesetih let so jo obnovili po prvotnih načrtih. Čeprav slovi po domačih jedeh iz mleka in sira, se pri njej ne ustaviva, ampak odideva naprej po prijetno senčni Bornovi poti proti Ljubelju.

Presenetljivo široka, udobna steza se čisto počasi spušča skozi gozd in preči vzhodna pobočja Begunjščice. Res prijeten sprehod za zaključek krožne ture, začinjen z 200-metrskim predorom, ki je prekinjen z odprtino za osvetlitev in prezračevanje. Leta 1891 ga je dal izkopati baron Julij Born, lastnik Šentanskega rudnika živega srebra (pod površjem jugovzhodnega pobočja Begunjščice) in vile na Ljubelju. Bil je velik ljubitelj divjih živali, predor pa mu je omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani. Ob poti je tudi bunker, zgrajen pred drugo svetovno vojno zaradi bojazni napada s severa. Točno pod njim si s ptičje perspektive ogledava še spominski park z ostalinami delovnega taborišča Ljubelj, ki je bilo podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen.

Pod vrhom Begunjščice
Pod vrhom Begunjščice

Bornova pot

Hitler se je še kako zavedal pomena cestne povezave z nekdanjo Jugoslavijo čez Karavanke. Strmo cesto čez prelaz Ljubelj je sklenil skrajšati s predorom tako, kot si je zamislil že Valvasor. Za uresničitev svojih načrtov pa je potreboval delovno silo. Leta 1941 začeto gradnjo je ustavil partizanski požig barak civilnega delavstva, zato so se dela nadaljevala šele dve leti pozneje. Poleg civilnega taborišča in uprave so na levi strani ceste postavili jetniško taborišče, ki je bilo obdano z bodečo žico in stražnimi stolpi. Največ internirancev je bilo Francozov, poleg njih pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani, Čehi in pripadniki drugih evropskih narodov. Večina je bila političnih zapornikov. Po osvoboditvi so Nemci taborišče porušili, da bi zabrisali sledove svojih dejanj. Čeprav so prva vozila skozi predor zapeljala že med vojno, je bila gradnja dokončana šele jeseni 1963.

Ko naju slikovita Bornova pot nazadnje pospremi do cilja na Ljubelju, se soglasno strinjava, da je moral biti ta baron res vpliven in premožen mož, da si je lahko privoščil tako razkošno pot zgolj zato, da je lahko šel na lov. Prej bi pomislila, da jo je za svoje potrebe gradila vojska, ki je imela pod Ljubeljem v neposredni bližini spominskega parka in spomenika Obtožujem tudi karavlo. Tam je danes gostišče. Zamika naju zaslužena kava. V kletnih prostorih bi si lahko ogledala tudi spominsko sobo s stalno razstavo o taborišču Ljubelj. A odločiva se, da greva raje kar naravnost domov, saj naju štirinožca verjetno že težko pričakujeta. Poleg tega bo trenutek za podrobnejši vpogled v zgodovino Ljubelja in tudi Tržiča primernejši ob kakšni drugi priložnosti, ko bodo noge in glava bolj spočite.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Thumbnail

Več o reviji Gea

Naročite se ›