Nina Pušlar: »Pesmi so nekaj najlepšega, kar lahko dam«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoNejc Fon in Matic Kremžar

Thumbnail
4 min
  • DELI

Je iskriva in zabavna sogovornica, neposredna in iskrena, ko opisuje svojo življenjsko zgodbo. Prav iz preizkušenj, ki ji niso prizanašale, je nastal njen najnovejši album, ki ga je preprosto poimenovala po sebi. Nina. O pesmih, pa tudi o njeni družini, iskanju lastne poti v življenju smo se pogovarjali v ljubljanskem studiu Penrose, kjer je nastala večina pesmi. Zaupala nam je tudi, kakšna je bila kot deklica in kako je z revijo Ciciban spoznavala prve pravljice, zgodbice in uganke.

Imate zdaj občutek, da imate svet na dlani? Svet na dlani je tudi vaša uspešnica z novega albuma Nina ...

To imamo vedno vsi. (smeh) V življenju imaš vedno možnost odločitve. Možnost izbire, še posebej, ko si starejši. V otroštvu si večinoma odvisen od staršev in od življenja, ki ti je dano, da ga živiš. Nekateri imajo takšne, drugi drugačne življenjske okoliščine.

Ampak pride obdobje v življenju, ko se podamo na samostojno pot, in takrat je treba zbrati pogum. Zato je tudi nastala pesem Svet na dlani. Vsake toliko časa pride obdobje, ki je prelomno, vsaj pri meni je tako. Takrat začutim, da moram v sebi zbrati veliko moči, da ga prebrodim. In ko gremo mogoče tudi čez malo težje čase, pride kmalu zatem občutek svobode in izza oblakov posije sonce.

Je vaš novi album z naslovom Nina najbolj zrel do zdaj? Najbolj Ninin?

Ja, enostaven naslov ‘Nina’ sem izbrala in mislim, da ne potrebuje posebne razlage. Album, ki smo ga delno posneli v ljubljanskem studiu Penrose in delno v studiu CazaNostra, združuje obdobje zadnjih treh let, še najbolj intenzivno pa zadnje leto, ki je za mano, ko sem se spet malo bolj začela vračati v otroštvo in najstništvo ter iskala vzporednice s tisto brezpogojno ljubeznijo do tega, kar počneš ... ko nisi več obremenjen s tem, da nekaj moraš početi in predvsem kako moraš početi. Zato je ta album nekako, vsaj kar se tiče samih besedil, najbolj moj.

Ves čas, ko smo ustvarjali pesmi, sem potem, ko sem prišla domov in zaprla oči, poslušala pesmi … ter hitro začutila teme, o katerih sem želela peti. Tudi sama sem morala skozi ta besedila nekaj dati ven iz sebe in to je najlepše, kar lahko dam. Ni mi treba izpostavljati sebe in svoje osebne zgodbe ali jo razlagati na tisoč in en način, če lahko to enostavno povem s pesmijo.

V videu s cicibanom Jonasom smo izvedeli, da še zdaj znate na pamet kakšno pesmico iz Cicibana, ki ste se jo naučili še v otroštvu. Slišali smo vas tudi zapeti priljubljeno ljudsko pesem Katarina Barbara … Imate radi ljudske pesmi?

Ja, seveda. Ljudske pesmi so zame spomin na otroštvo, ko sem veliko prepevala v pevskih zborih. Še zelo dobro se spomnim, kako smo v vrtcu pripravili zelo lepo predstavo Pojoča pesmica. Vse naše vzgojiteljice so pripravile kostumografije, nas naučile pesmi … To so res lepi spomini, ki ti ostanejo za vedno.

Se je pelo tudi pri vas doma?

Ja, v naši družini se je vedno veliko pelo. Še zdaj se. Sicer ne živim doma, ampak kadar pridem, še vedno radi zapojemo. Moj oči še zdaj rad poje, že od nekdaj je. Mami je bila glede tega malce bolj sramežljiva, ampak to mi je bilo pri njej vedno tako všeč.

Glasba je bila v naši družini vedno močno prisotna. Vsi smo zelo radi peli. Z bratom sva hodila tudi v glasbeno šolo – jaz sem igrala prečno flavto, on trobento, pozneje pa sva se začela učiti jaz klavir, on pa kitaro.

Vaju je bilo treba siliti v glasbeno šolo?

Ne, nikoli. Z bratom sva že od mladih nog navijala za glasbeno šolo. Sama sem takoj vedela, kateri instrument želim igrati, brat tudi. V glasbeno šolo sem začela hoditi v četrtem razredu, brat pa malo pred mano, že v prvem razredu, kar je zelo hitro, sploh za teorijo. Še dobro ni znal brati, pa se je že moral učil note. (smeh)

Kako so vaju vzgajali starši?

Živeli smo na vasi, imeli smo kmetijo, zato je bilo okoli hiše vedno veliko dela. Ko sva popoldne prišla z bratom domov, sva šla hitro ven. Gospodarja sta bila dedek in babica, ki sta večino časa skrbela za kmetijo, vseeno pa smo bili vsi zelo prisotni pri delu.

Z bratom sva imela lepo otroštvo, čeprav je bila vzgoja kdaj tudi trda. Vedelo se je, da je treba delo opraviti, šele potem je čas za igro in zabavo, za druženje s prijatelji na vasi. Predvsem za vikende sva imela z bratom več časa za to, med počitnicami pa sploh.

»Z bratom sva imela lepo otroštvo, čeprav je bila vzgoja kdaj tudi trda. Vedelo se je, da je delo treba opraviti.«

Če primerjate svoje otroštvo z današnjimi generacijami, kaj opažate?

Ko se vračam domov v kraje, kjer sem odraščala, me včasih žalosti, ko zunaj ne slišim več otrok, smeha, joka, radosti … V času mojega otroštva smo dneve preživljali zunaj. Med počitnicami nas ni bilo od jutra do večera na spregled. Včasih so nas komaj spravili nazaj v hišo, zdaj otroke starši komaj spravijo iz hiše.

Res sem imela lepo otroštvo, takoj bi se vrnila nazaj in ga ne bi zamenjala. Je pa bilo na trenutke tudi naporno, ko je bilo treba poprijeti za delo. Ampak v tem smo pravzaprav uživali. Zdaj gledam nečaka, kako uživata, ko prideta na kmetijo pomagat dedku, mojemu očetu. To jima je res v velik užitek. In tako je bilo tudi nama z bratom. Prav pred kratkim sva se pogovarjala o tem.

Kaj pri vzgoji svojih staršev najbolj cenite?

Do staršev in starih staršev smo imeli veliko spoštovanje. Vedelo se je, kdo je glavni, kdo odloča. To strahospoštovanje je bilo dobro, saj sva z bratom točno vedela, da bo prišla kazen, če bova poredna ali če bova skušala poiskati »levi ovinek«. (smeh)

Oče je bil kar strog – med odraščanjem se mi je zdelo, da celo preveč. Zdaj to vidim kot dobro. Mislim, da avtoriteta mora biti in da jo otroci potrebujejo. Tisto pravo avtoriteto, na dober način. To ne pomeni, da nekoga pretepaš ali da si nasilen, pač pa da se ve, kaj se sme in česa ne. Hkrati je po mojem mnenju treba najti pravo ravnovesje med tem, kaj je dobro za otroka. Ne nazadnje moraš dati otroku svobodo, da živi, ne pa da mu vse preprečuješ ali da ga na vsakem koraku omejuješ in opozarjaš.

»Otroku moraš dati svobodo, da živi, ne pa da ga na vsakem koraku omejuješ in opozarjaš.«

Decembra bo 15 let, odkar vas je Slovenija spoznala v tv-oddaji Bitka talentov, kjer so iskali nadarjene pevce. Kakšni ste bili takrat?

Takrat sem bila zelo uporniška najstnica. Tisto obdobje je bilo zame lepo, a precej težko. Moja mami je imela multiplo sklerozo in ta bolezen se je takrat v obdobju mojega najstništva, bila sem stara petnajst, šestnajst let, tudi najbolj razbohotila. Za vso družino je bilo zelo težko.

Takrat sem ogromno pela in nastopala. Ko sem prišla domov po šoli, je bilo petje moj izhod. Prepevala sem v svoji sobi in to je bil prostor, ki je bil samo zame.

Kljub temu da smo bolezen sprejeli in je bila del naše družine, z njo smo živeli in mami pomagali, kolikor je bilo v naši moči, je bilo zame kot pubertetnico res težko. Zato sem seveda iskala trenutke, ko sem lahko »zbežala« stran in o bolezni nisem razmišljala.

Nina Pušlar v studiu

Kako ste doživljali mamino bolezen?

Mama fizično ni mogla biti ob meni na klasičen način, je pa bila zelo prisotna in je do konca po najboljših močeh opravljala vlogo biti dobra mama meni in bratu. Takrat nisem veliko razmišljala, zakaj ne more tega in tega, ker sem se že od malega navadila na življenje z boleznijo. Nisem poznala druge poti.

Seveda sem si želela, da bi šli skupaj v trgovino, da bi kupovali nova oblačila, kot sem večkrat slišala od prijateljic. Sva pa zato skupaj naročali oblačila od doma po katalogih. Komaj sva čakali, da obleke, ki sva jih skupaj izbirali, pridejo domov po pošti. Potem sva jih pomerjali in nosili. Mami je bila vedno lepo urejena, čeprav je bila na vozičku in pozneje v postelji.

Spomnim se, da sem ji do zadnjega urejala obrvi in lakirala nohte z nežnim lakom. Pri tem sem zelo uživala, ker sem si vedno želela biti podobna njej.

Jo pogrešate?

Ja, še vedno jo pogrešam. Saj čas res celi rane, a vsako leto drugače gledam na njeno fizično odsotnost. Jo pa tudi vsako leto bolj čutim ob sebi, kot del sebe. Spremlja me že s tem, ko se spomnim, kako je živela, kakšen odnos je imela do stvari … in vse to se zdaj pojavlja tudi v mojem življenju.

Zdaj drugače gledam na stvari, ki so me kot punčko ali najstnico motile. Mami je vedno želela imeti stvari urejene in na svojem mestu, da je vedela, kje so, ko jih je iskala. Včasih se mi je to zdelo nepotrebno, zdaj pa to navado prenašam v svoje življenje. Oči pravi, da sem mami vsak dan bolj podobna. (smeh)

Katere vaše lastnosti so vas pripeljale sem, kjer ste danes?

Vztrajnost – na tako dolgi poti potrebuješ veliko vztrajnosti in potrpljenja. Ter zvestobe samemu sebi, čeprav se morda sliši izpeto. Da živiš to, kar si in kakršen si. To se mi zdi zelo pomembno. Saj na trenutke na to pozabiš, srečaš ljudi, ki te prepričujejo, kaj je dobro zate … Ampak ti sam zagotovo veš, kaj je dobro zate.

»Kot najstnica sem vedela, v čem se dobro počutim, in sem se tega skozi življenje držala.«

Ko sem bila stara šestnajst ali sedemnajst let, sem zelo dobro vedela, česa ne želim. Kot najstnica sem vedela, v čem se dobro počutim, in sem se tega skozi življenje držala. Seveda pridejo tudi trenutki, ko te skušajo od tega odvrniti, ampak takrat moraš zaupati vase. In verjeti vase ter poslušati notranji glas, ki ti govori, kaj je prav in kaj ne.

Tudi trmasta sem bila do prave mere, kadar je bilo to potrebno ali ko sem morala kaj preseči. Ter stvari dokončati. Vedno sem bila zelo vztrajna na poti do cilja, ki sem si ga zadala. V sebi imam močno voljo, to čutim. To je verjetno povezano tudi z življenjem, ki sem ga živela. In ki je bilo velikokrat, če pogledam nazaj, težko. A ko prebrodiš takšne stvari, kot sem jih jaz, potem ti je kdaj v življenju tudi zaradi tega lažje.

Thumbnail

Več o reviji Ciciban

Naročite se ›