Zakaj otrok grize in kako lahko to preprečimo

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoColin Maynard @ Unsplash, Shutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

Najbrž ni starša, ki kdaj ne bi utrpel kakšnega »ljubezenskega« ugriza svojega malčka. Kaj pa, če otrok iz vrtca vztrajno hodi s sledmi ugrizov? Kaj, če prijateljčke v vrtcu grize naš otrok in ga, še preden dobro hodi in govori, označijo za nasilneža? Zakaj otroci grizejo in kako lahko to preprečimo?

Čeprav je grizenje zoprna reč tako za starše žrtev kot za starše »vampirčka«, ki zasadi zobe v vse, kar mu pride blizu, je v resnici, čeprav gre za nezaželeno vedenje, popolnoma normalen del razvoja otroka. Otroci grizejo iz najrazličnejših razlogov, vendar gre v zelo redkih primerih zares za izraz agresije.

Jesper Juul v svoji knjigi Agresivnost – nov in nevaren tabu pojasnjuje: »Povsem v skladu z zdravim razvojem otroka je, da v starosti od enega do treh let drugega otroka grize, suva, tepe. Pri približno 80 odstotkih ugrizov gre za "ugriz iz ljubezni", četudi ti včasih povzročajo bolečino ali celo puščajo sledove zobkov na ličkih ali podlakti. Tako početje nima absolutno ničesar skupnega z nasiljem.«

Zakaj torej otroci grizejo?

Z grizenjem raziskujejo svet

To velja predvsem za dojenčke do prvega leta starosti, včasih pa tudi za malčke do 3. leta.

Zaradi bolečin.

Večina otrok več grize, ko dobiva zobke. Ker so njihove dlesni boleče in otečene, jim grizenje prija, omili bolečino in prinese olajšanje.

Zanima jih, kaj se bo zgodilo.

Raziskujejo razmerje med vzrokom in posledico in zanima jih, kaj, če … Kako se bo odzvala mamica, če jo med pestovanjem ugriznem v nadlaket? Bo vreščala in jokala, kot je zadnjič ob ugrizu prijateljček v vrtcu?

Hlepijo po pozornosti.

Močan ugriz je verjetno eden najhitrejših načinov, da se otrok znajde v središču pozornosti in da ga starši ali vzgojitelji opazijo. Za otroka je tudi negativna pozornost bolje kot nič.

Posnemajo druge in hočejo pridobiti nadzor nad dogajanjem.

Malčki pogosto posnemajo druge, in če vidijo, da grizejo drugi otroci, začnejo gristi še sami. Zato so precej nevarne ljubkovalne igrice »grizenja za šalo«, saj otroci sami še ne znajo ločiti, kdaj je takšno vedenje sprejemljivo in kdaj ne oziroma kdaj gre za igro.

Izražajo frustracijo.

Z grizenjem, mlatenjem in brcanjem poskušajo otroci izraziti tisto, česar še ne zmorejo ubesediti. Za otroka je grizenje mogoče samo način, da pokaže, da je utrujen ali naveličan, da hoče nazaj najljubšo igračo, da bi se raje igral sam kot z drugim otrokom.

»Ugrizi in drobne pesti, ki silovito obdelujejo očetovo ramo ali mamino stegno, so znak frustracije, ki jo otrok v tem obdobju doživlja neštetokrat na dan: gre za notranji konflikt, ki prodre na površje, ko otrok razmišlja tisočkrat hitreje in kompleksneje, kot se zmore verbalno izraziti. (…) Če otrok še ne more ustrezno aktivirati drobnih mišic glasilk, mu ne preostane nič drugega, kot da uporabi večje mišične skupine, ki jih je lažje upravljati,« pojasnjuje Juul.

Otrok grize

Kaj lahko naredimo?

Najbrž ni treba niti omenjati, da je najslabše, kar lahko naredimo, da otroka ugriznemo nazaj (ali k temu spodbudimo žrtev ugriza) in mu tako pokažemo, kako to boli. S tem mu namreč pokažemo, da je takšno vedenje sprejemljivo, ne pa ravno nasprotno.

Najbolje je seveda preprečiti, da do ugrizov sploh pride:

• Če otrok dobiva zobke, poskrbimo, da ima vedno pri roki ohlajena grizala.

• Če otrok grize, ko je lačen ali utrujen, bodimo bolj pozorni na njegov dnevni ritem in prej poskrbimo za hranjenje ali počitek. Če na otroško igrišče odpeljemo lačnega ali utrujenega otroka, lahko le sebi pripišemo, če se bo vmes spremenil v »vampirčka«.

• Če ugotovimo, da hoče otrok predvsem pritegniti pozornost, poskušajmo več časa preživeti z njim in mu nameniti več pozitivne namesto negativne pozornosti. Nanj ne smemo biti pozorni le takrat, ko kaj ušpiči, temveč ga pohvaliti, ko je njegovo vedenje ustrezno in zaželeno. Dodatna pozornost je še pomembnejša, kadar otrok doživlja veliko življenjsko spremembo (gre prvič v vrtec, dobi sorojenca, se odvaja od dude …).

In kaj storiti, ko otrok ugrizne?

Predvsem se ne smemo odzvati kot prestrašena moledujoča žrtev v smislu »Ljubica, saj veš, da ne smeš gristi mamice.« Otroku moramo z odločnim glasom in izrazom ter pogledom v oči pokazati in dopovedati, da je njegovo vedenje nesprejemljivo.

Kot pravi Juul: »Če se mama na frustracijo svojega otroka odzove z besedami: »Nehaj! To mi ni všeč!«, je to v redu. Še primernejša reakcija pa bi bila, če bi rekla: »Želim si, da bi te lahko bolje razumela, ampak trenutno te ne morem. Prosim, globoko vdihni in mi povej, kaj hočeš.« In še: »Ni mi všeč, če me tepeš, grizeš, in želim, da s tem nehaš. Kljub temu pa bi rada vedela, s čim sem te tako razjezila.«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kaj je ena od mojih pomembnih meja; s tem otroka ne očrnim ali obdolžim, ker še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in zaradi tega uporablja pesti, glavo in noge.

Otroka je torej pomembno naučiti sprejemljivega nadomestnega vedenja, kar je seveda precej lažje, ko se razvijejo otrokove govorne sposobnosti, saj lahko svojo jezo, frustracije in druge občutke izrazi tudi z besedami. Takrat grizenje običajno z razvojem tudi izzveni. Če pa grizenje kot oblika vedenja vztraja tudi po četrtem letu, morebiti ne bo škodil posvet s strokovnjakom.