Urejeni partnerski odnosi so nujni za zdravo osebnost otroka

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoShutterstock

Thumbnail
8 min
  • DELI

Melita Kuhar je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomira­na socialna delavka, vodja Svetovalnice. Z njo smo se pogovarjali o tem, zakaj z otroki pridejo težave v partnerskih odnosih in kako jih premostiti.

Dandanes marsikatera zveza začne »pokati«, ko par dobi otroke. Kaj se dogaja?

Mnogi pari se po nekaj letih partner­skega odnosa začnejo soočati z razlika­mi v pričakovanjih, željah, potrebah in tudi v viziji skupne prihodnosti. Vsak par sestavljata dve različni osebnosti, ki nosita s seboj breme lastnih prepričanj in vzorcev, iz katerih črpata strate­gije delovanja v sedanjem odnosu. Če ni pripravljenosti na spoštovanje različnosti partnerjeve osebnosti in če ni volje za sklepanje kompromisov ter želje po sodelovanju, bo sčasoma odnos razpadel.

Ko se v partnerski odnos rodi otrok, se podre krhka pajčevina odnosa med moškim in žensko, ki se mora vzpored­no z novo starševsko vlogo oblikovati na novo, vključujoč še novega člana družine. Takšno prilagajanje in sodelovanje nosi svoj davek v izčrpanosti, tudi čustveni, ne zgolj fizični, v prehitrem odzivanju na nepomembne dražljaje. Pogosto se izkaže, da si je par čisto drugače predstavljal dinamiko v družini po pri­hodu dojenčka. A vse to so izzivi, ki jih z željo po doseganju skupnih partner­skih imenovalcev lahko razrešimo. Pomembno pa je partnerski odnos veno­mer negovati in se z njim odgovorno ukvarjati.

V ameriški raziskavi so ugotovili, da pari z otroki med seboj komunicirajo drugače: več je zagrenjenosti, žalosti, očitanja in manj naklonjenosti, humor­ja, empatije. Kako to pojasnjujete in ali to velja tudi za slovenske pare?

Lahko bi rekla, da omenjeno velja tudi za slovenske pare. Pričakovanja, kako bo potekalo družinsko življenje, so različna. Ugotavljam, da je področje starševstva pravzaprav veliko minsko polje, saj starša ne vesta, kdaj in kje bosta sto­pila na mino v smislu vzgojnega izziva in preizkušanja zdrave starševske vloge. Ti izzivi, skupaj z neznanjem, utrujenostjo in nezadovoljstvom s partnerskim odnosom, se hitro prelijejo na področje starševskega odnosa, ko si partnerja pogosto nagajata na vzgojnem področju, ker ne znata ali ne zmoreta razrešiti partnerskih nesporazumov.

Torej se vloge odraslih partnerjev, ki naj bi s primerno komunikacijo med seboj urejali nastale različne poglede na odnose in starševstvo, premestijo na področje vzgoje otrok, kar je seveda lahko uničevalno za celotno družinsko dinamiko in klimo. Pomembno se mi zdi, da znamo ločiti med nezadovoljstvom in nespo­razumi na partnerskem področju ter premagovanjem vzgojnih izzivov.

»Ugotavljam, da je področje starševstva pravzaprav veliko minsko polje, saj starša ne vesta, kdaj in kje bosta sto­pila na mino v smislu vzgojnega izziva in preizkušanja zdrave starševske vloge.«

Včasih rečemo, da zadovoljujoče spolno življenje predstavlja 10 odstotkov part­nerske zveze, nezadovoljujoče pa 90 odstotkov. Ko so otroci majhni, je manj časa in energije tudi za intimnost – kako to vpliva na kakovost in trdnost zveze?

Da, ko so otroci majhni, sta starša izčrpana, neprespana, utapljata se v množici skrbi, ker ne vesta, kako vzgajati in skrbeti za naraščaj. Vse to povzroča močan stres, pogosto tudi tesnobna stanja, predvsem pri mamicah. Po porodu divjajo različni hormoni, telo je razboleno in kar nekaj mesecev je potrebnih, da se ženska vsaj približno »sestavi«. To je težko obdobje za oba. Mamica je pred novimi in neznanimi izkušnjami, očka se lovi in navaja na novega člana in na partnerko, ki se večinoma posveča otročku.

Sama menim, da je zadovoljujoče in urejeno intimno življenje partnerjev zelo pomembno. Spolnost in medsebojno zaupanje na področju intime je vitalnega pomena za zdravo komunikacijo, s kate­ro lahko negujemo odnos. Za intim­nost si je treba načrtno vzeti čas, zbrati energijo in se prepustiti želji dveh odra­slih ljudi, da se tudi spolno zadovoljita. Tako potešena partnerja lahko prido­bita samozavest, počutita se ljubljena in sprejeta, torej gre za nekakšno pov­ratno zanko, ko par preko redne intim­nosti krepi svoj odnos, ki se poruši s prihodom otroka v poprej zgolj njun odnos.

Klinični psiholog John Gartner za takšno stanje krivi tudi pojav, ki ga imenuje »childolatry«, se pravi čaščenje, malikovanje otroka, ki je na družinskem piedestalu, vse se vrti okrog njega, zato za kakovostno partnerstvo preprosto zmanjka časa in energije.

Otrok se ne more razviti v osebnostno zdravega človeka, če od malega dobiva informacije, da je središče sveta in da je upravičen do hipnega zadovoljevanja svojih potreb. Na tak način starši otro­ka, ki ga sicer ljubijo, spremenijo v egoistično orientirano osebnost, ki ne zna v zadostni meri razviti sočutja do drugih ljudi in je prepričan v svoj nez­motljivi prav. Prav tako starši škodujejo otroku, ko ne negujejo svojega partner­skega odnosa. Namreč, otrok se uči odnosov znotraj družine in pri tem mu je za zgled prav odnos med mamo in očetom.

Če si par ne vzame časa, ne premore volje in nima energije za gradnjo in nego­vanje svojega odnosa, bo to kvarno delovalo na otroka, ki bo žal ponavljal vzorec svojih staršev v svojih poznejših partnerskih odnosih in bo enako nesrečen, kot sta zdaj starša. Ne pozabimo, otroci odrastejo in v sebi nezavedno nosijo naše partnerske vzorce. To pozna­jo in iz tega izhajajo, ko odrastejo. Zato so urejeni in zadovoljni partnerski odnosi pravi odgovor za oblikovanje zdrave osebnostne strukture otroka.

»Če si par ne vzame časa, ne premore volje in nima energije za gradnjo in nego­vanje svojega odnosa, bo to kvarno delovalo na otroka.«

Bi lahko našteli nekaj zlatih pravil, ki jih velja upoštevati, če želimo tako trdno partnerstvo kot kakovostno starševstvo?

Prvo pravilo je spoštovanje dejstva, da smo ljudje različni med seboj: tako partner kot tudi otroci. Otroci niso pomanjšani starši, temveč posamezniki z last­nimi značilnostmi, temperamentom in osebnostjo.

Drugo pravilo je zdrava in osredotočena komunikacija, ki vodi k iskanju rešitve. Včasih je pomembno tudi vedeti in soglašati, da se danes pač ne bomo strinjali drug z drugim in da bomo vsi vpleteni prespali kak spor ali različnost mnenj ter pozneje iskali rešitve.

Tretje pravilo je razvijanje sočutja pri vseh družinskih članih, na čemer naj te­melji sodelovanje. Družinska dinamika je seštevek različnih osebnosti, ki bivajo skupaj in med seboj tvorijo različne odnose, ki so bolj ali manj napeti in in­tenzivni. Z željo in trudom, da se odnosi urejajo, smo prav starši tisti, ki lahko z zgledom učimo otroke, kako primerno in odgovorno oblikovati odnose.

Četrto pravilo je, da se je treba naučiti sklepati kompromise oziroma s pogovorom iskati srednjo pot, ki bo za vsakega člana v družini dovolj dobra za preživetje. Saj veste, prav v družinah se naučimo preživetvenih strategij, ki jih nato podzavestno uporabljamo v vseh preostalih odnosih, v katere vstopamo kot odrasli ljudje.

Peto pravilo pravi, da si je treba za negovanje odnosov vzeti čas in zbrati energijo. Včasih se moramo v to skoraj prisiliti, a nekje moramo začeti. Če pusti­mo, češ, saj bo že, si bom kdaj drugič vzel(a) čas za partnerja/-ko ali otroke, ta trenutek žal ne bo prišel. Sama dam parom, ki se oglasijo v Svetovalnici, prav posebno domačo nalogo: vsak dan si morajo vzeti pol ure zgolj drug za dru­gega. Vse moteče naprave se ugasnejo, otroci običajno že spijo in takrat naj se par pogovarja, o čemer koli. Partnerja sta se namreč znašla v položaju, ko živita drug mimo drugega in se več ne slišita, ker sta si postala samoumevna. Ta posvečeni čas je namenjen ponovnemu spoznavanju drug drugega kot dveh čudovitih odraslih ljudi, ki želita trden in ljubeč odnos. Takšen odnos se ne zgradi kar sam od sebe, nikoli.

Intervju je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.