Tudi otroci imajo svoje osebne meje

AvtoricaTina Korošec

FotoRawpixel

Thumbnail
8 min
  • DELI

Odrasli s svojimi dejanji pogosto spregledamo druge ljudi in njihove meje. Še najpogosteje to naredimo pri svojih otrocih. Zgodi se tako avtomatično, da tega, da smo s svojim dejanjem prestopili otrokovo mejo, ga ponižali, prizadeli ali mu storili krivico, sploh ne opazimo.

O kakšnih dejanjih govorimo? Saj se spomnite besed: »Kaj je narobe s tabo?«, zasmehovanja: »Kako si lahko to naredil?«, prisilnega nastopanja pred drugimi (»Zapoj stricu pesmico!«) ali siljenja v telesno bližino (»Daj babi lupčka!«, »Objemi teto!«). Vsem tem početjem je skupno, da prestopajo otrokove meje ali pa ga nagovarjajo, naj te meje prestopi sam. V obeh primerih pa gre za poseg v otrokovo integriteto.

V otroke posegamo bolj, kot si upamo priznati

Čeprav marsikateri starši trdijo, da tega svojemu otroku ne počnejo, v otrokove meje posegajo veliko pogosteje, kot bi si mislili. Na žalost se pogosto svojih dejanj niti ne zavedajo.

Tu je nekaj najbolj vsakdanjih primerov poseganja v otrokovo integriteto:

  • kritiziranje, zmerjanje ali zasmehovanje otroka (še posebej pred drugimi),
  • siljenje otroka v objeme, poljube oz. telesne stike (tudi z drugimi),
  • nagovarjanje otroka v nastopanje, petje ali recitiranje pesmic, risanje ali razkazovanje svojih izdelkov ali talentov pred drugimi,
  • siljenje otroka k hrani, ki je ne mara ali ko ni lačen,
  • siljenje otroka v dejanja, ki se jih boji ali se mu upirajo: npr. božanje psa, ki se ga boji, odnašanje smeti, čeprav mu gre zaradi vonja na bruhanje,
  • fizično nasilje nad otrokom (sem štejemo tudi najblažje udarce, ki so tako kot težji udarci poseg prek otrokovih mej in škodujejo njegovi integriteti),
  • izraba otroka za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb (predvsem tistih, ki bi jih praviloma moral zadovoljevati partner ali druga odrasla oseba, npr. spremstvo na aktivnostih, zaupni pogovori, pritoževanje nad partnerjem ali drugimi ljudmi),
  • spolne zlorabe (kamor spadajo vse oblike spolnega vedenja do otroka).

Vsa ta dejanja načenjajo in sčasoma trajno poškodujejo otrokovo integriteto. Zaradi njih bo otrok v življenju zagotovo čutil posledice.

Kaj so osebne meje in integriteta?

Osebne meje so tiste meje, ki jih postavljamo v odnosih z drugimi in ki določajo, kje se konča 'jaz' in začne 'ti'. Z drugimi besedami, označujejo naš osebni prostor: naj gre za psihološki ali fizični prostor, ki nas ločuje od drugih.

Osebna integriteta pa je pravica do fizične, psihološke in spolne nedotakljivosti vsakega posameznika. In s tem pravica do lastne identitete, osebnih meja in potreb vsakega izmed nas. To pravico imajo seveda vsi ljudje, a pogosto pozabimo ravno na otroke.

Otroci so lahke tarče

Osebne meje otroka in njihova integriteta so najbolj na udaru zaradi dveh razlogov:

  • ker otrok še nima moči, da bi se odločno postavil za svoje meje in pravice v odnosu do odraslih, in,
  • ker je otrok nagnjen k temu, da se za ceno starševske ljubezni skoraj vedno raje odreče svojim mejam in svojemu dobremu počutju, kot pa da bi s postavljanjem zase tvegal morebitno izgubo starševske ljubezni.

Žalosten kazalnik, da te trditve držijo, je zvestoba otrok staršem, ki so jih fizično ali celo spolno zlorabili. Celo v najhujših primerih kršenja otrokovih pravic otrok namreč raje izbere ljubezen staršev kot svoje pravice.

Starši so varuh otrokove integritete

Prav zato, ker je otrok na področju varovanja lastnih meja in integritete tako krhek, so starši tisti, ki morajo paziti na to, da teh mej ne presegajo, obenem pa otroku pomagajo postavljati meje v vseh odnosih do drugih. Samo tako mu lahko med odraščanjem pomagajo ohranjati integriteto.

A tega jih lahko naučijo le, če otrokove poskuse postavljanja zase vidijo in razumejo kot skrb zase in ne kot dejanje upora. Če torej zares vidijo svojega otroka.

Empatični starši vidijo svoje otroke

Otroci že od rojstva izražajo svoje potrebe in tudi meje. Vendar pa je to, ali starši njihove poskuse za branjenje mej in zadovoljevanje svojih potreb tudi opazijo, v celoti odvisno od senzibilnosti in empatičnosti staršev. Več ko premorejo starši senzibilnosti in empatije, večja je verjetnost, da vidijo svojega otroka takšnega, kakršen je, in ne kakšen bi moral biti glede na pričakovanja in prepričanja.

Samo starši, ki svojega otroka zares 'vidijo', mu lahko pomagajo pri izražanju potreb in tudi pri postavljanju meja, saj njegovih nasprotovanj ne razumejo kot kritike sebe in svoje vzgoje, pač pa poskus ohranjanja lastne integritete.

Takšni starši otroku dovolijo in ga celo spodbujajo, da se odloča v skladu s svojim počutjem, da izrazi svoje misli in občutke ter, predvsem, da reče ne, ko česa noče.

To dosežejo tako, da so pozorni na otrokove odzive na tuja ali svoja dejanja, mu jih pomagajo preveriti in počutje ubesediti. Primer: »Če ne želiš deliti igrač s tem fantkom, mu to lahko poveš. Lahko mu rečeš, da ti ni do tega.« Ali pa: »Boš jedel grah, ki ti ga ponuja babi? Lahko poveš babici, da tega ne maraš, in ti ga ne bo naložila na krožnik.« Kot tudi: »Teta bi te želela objeti. Bi jo želel tudi ti objeti ali ti ne paše?«, »Stric bi rad videl tvojo sliko, bi mu jo želel pokazati?«, »Zdi se mi, da si premalo jedel, mislim, da bi moral pojesti še malo. Kaj pa ti misliš, si še lačen?« ...

Empatični starši varujejo integriteto svojih otrok

Poleg tega, da empatični starši otroka spodbujajo pri postavljanju in ohranjanju meja, ga nikoli ne postavijo v situacijo, ki bi od njega zahtevala odrekanje mejam in poseganje v integriteto ali bi bila zanj tako ali drugače ponižujoča.

To dosežejo v različnih situacijah na različne načine.

  • Ko želijo starši opozoriti na nepravilnost ali neprimerno vedenje v družbi, otroka ne izpostavljajo pred drugimi, ampak ga pokličejo na samo ter mu na štiri oči povedo, katero dejanje se jim ne zdi primerno in zakaj.
  • Iz otroka se ne norčujejo in ga ne zasmehujejo. Z njim se raje iskreno pogovorijo o tem, kaj meni, da je naredil narobe, in ga spodbudijo, da poskusi drugače.
  • Kadar otrok izrazil svojo željo, potrebo ali nujno (npr. da mora na stranišče), mu starši pomagajo, da potrebo ali nujo zadovolji, oz. mu razložijo, zakaj uresničitev želje ali morda celo potrebe v danem trenutku ni mogoča. Pri tem otroku ničesar ne očitajo, ga ne izpostavljajo pred drugimi niti ga ne silijo v to, da npr. malo potrebo opravi pred drugimi.
  • Otroka ne silijo v aktivnosti, do katerih kaže odpor, kot npr. druženje z otroki ali odraslimi, ki jih ne mara.
  • Prav tako ga ne silijo s hrano, ki mu ni všeč ali ko ni lačen.
  • Pozorni starši z otrokom tudi vedno preverijo, ali je fizični kontakt zanj sprejemljiv, in se vzdržijo objemanja in poljubljanja, če otrok tega noče ali kaže odpor. Prav tako otroka nikoli ne silijo v bližnje stike z drugimi (»Poljubi teto«, »Pojdi k stricu v naročje«, »Objemi babico«).

Otroka naučite postavljati meje s tem, ko svoje in njegove meje jemljete resno. A pomembno je, da tako resno kot otrokove meje in njegovo integriteto jemljete tudi sami sebe. Le tisti starši, ki svoje meje in integriteto jemljejo resno, namreč lahko naučijo svojega otroka pravilno poskrbeti zase in se postaviti za svoj prav.

Takšni starši otroku predajo jasno sporočilo, da je v odnosu pomembno, da spoštuje sebe in poskrbi zase, vendar tudi, da imajo svoje meje v odnosu tudi drugi. In da je te meje in posameznike prav tako treba spoštovati.

Z otrokom se bo odrasli v različnih situacijah dogovoril, npr. takole: »Razumem, da bi se želel zdajle stiskati z mano, ampak meni ne paše, ker je prevroče. Mogoče kasneje.« Ali: »Slišim, da si navdušen nad tem, kar se je zgodilo. Ampak ni mi všeč, da vpiješ, ker me bolijo ušesa. Lahko, prosim, znižaš glasnost.« Tudi takole: »Razumem, da ti ni všeč, da moraš z mano na sprehod, ampak danes potrebujem malo sprehoda, ti pa se še nisi nič gibal, zato mislim, da bo to dobro za oba. Kaj pa ti misliš?«

Na tak način otroka učimo spoštovanja drugih in njihovih meja pa tudi pomena postavljanja svojih in spoštovanja sebe.

Vzgojimo transparentne posameznike

Otrok taki staršev bo zrasel v odraslega, ki bo razumel, da je pomembno poslušati sebe, a tudi spoštovati druge. Na glas bo povedal svoje misli in občutja ter brez zadržkov rekel ne, ko česa ne bo želel narediti.

Zaradi pozitivnih izkušenj iz odnosa s starši v svojem otroštvu bo namreč razumel, da ljubezen do drugih ne sme biti pogojena z žrtvovanjem ljubezni do sebe, zato si bo upal biti pristen, pošten in verodostojen posameznik, ki bo govoril to, kar bo mislil, in delal to, kar bo govoril. Saj ga ne bo strah, da bi ga zaradi tega zapustili ljudje, ki jih ima rad.

Poseganje v otrokovo integriteto

Veliko manj sreče bodo imeli otroci, katerih starši so zaposleni sami s sabo in svojimi potrebami. Takšni starši na žalost svojega otroka ne morejo videti. Namesto da bi upoštevali njegovo osebnost, potrebe in meje, vzgojne prijeme raje prilagajajo svojim prepričanjem in pričakovanjem.

Otroci takšnih staršev med svojim odraščanjem dobijo sporočila, med katerimi je najbolj glasno: »Nimaš pravice reči ne!« Sledijo še druga: »Potrebe vseh nas so pomembnejše od tvojih«, »Odrasli imamo pravico posegati čez tvoje meje«, »Če želiš, da te bomo imeli radi, boš počel vse tako, kot želimo drugi,«, »Če boš izbral sebe, te bomo zapustili« ...

Jasno je, da otrok ob takih sporočilih ne bo imel poguma izreči tistega, kar misli, in se postaviti za svoje meje, saj bo ob vsakem poskusu naletel na ostre kritike in odtegovanje ljubezni.

Škoda, ki jo delamo otroku

Otroci, ki jim odrasli mejo nenehno prestopajo in imajo zato načeto integriteto, se naučijo, da morajo izpolnjevati želje drugih ljudi in se jim prilagajati, če želijo njihovo ljubezen. Prepričani so, da so njihove potrebe drugotnega pomena in da so lahko srečni samo, če osrečijo druge.

Ko odrastejo, dosledno ignorirajo svoje potrebe, želje in meje v odnosu z drugimi. V odnosih se ne upajo reči ne, saj se bojijo zavrnitve. Zaradi nepostavljenih mej jih ljudje pogosto izkoriščajo.

Vse življenje imajo občutek, da njihove potrebe niso pomembne. Verjamejo, da ne bodo ljubljeni, če ne bodo skrbeli za potrebe drugih. Globoko v sebi se počutijo spregledani, nespoštovani in oddaljeni od svojega bistva, saj pogosto sploh ne prepoznavajo svojih potreb, ker so v mislih vedno pri drugih.

Spoštujte otroka, a tudi sebe!

Če torej želite, da vaš otrok zrase v zdravo odraslo osebo, ki se bo spoštovala, bo zvesta sebi ter sposobna navezati spoštljive in enakovredne odnose z drugimi, je pomembno, da kot starši vidite in spoštujete svojega otroka: njegovo osebnost, potrebe in osebne meje.

A to boste lahko postali zgolj tako, da najprej spoštujete sebe: svojo osebnost, potrebe in meje tako v odnosu s svojim otrokom kot partnerjem, starši in drugimi ljudmi v svojem življenju.