Projekt: šola

AvtoricaTina Korošec

FotoShutterstock

Thumbnail
20 min
  • DELI

Šolsko leto se približuje ključnemu delu, ko bo v ospredje stopilo zaključevanje ocen. V tem času se navadno v družini povečajo trenja, povezana pa so z opravljanjem šolskih obveznosti in predvsem z ocenami. Pogosto je obdobje pred počitnicami najbolj stresno tako za otroke kot tudi za starše. Stres pa je na žalost pogosto posledica napačnih predstav staršev o tem, kakšen je namen šole in kakšna je pri tem njihova starševska vloga.

Vloga staršev je pomembna, a ne nadzorna

Starši imajo pri šolanju otrok veliko vlogo, vendar si jo pogosto napačno razlagajo. V strahu, da otrok ne bi dosegel dobrih rezultatov in da bi si zapravil priložnost za čim boljše izhodišče pri izbiri študija, si pogosto zadajo nalogo, da otroka usmerijo na pravo pot.

Zaradi tega prepričanja začnejo posegati v otrokove šolske obveznosti, s tem pa otroku posredno (včasih pa tudi neposredno) sporočajo, da sam ni sposoben opravljati svojih nalog. S takšnim vedenjem mu ne odvzamejo le samozaupanja, temveč tudi priložnost za razvijanje nekaterih ključnih spretnosti, ki jih bo otrok v poznejšem življenju zelo potreboval. Če bi mu starši dopustili, bi jih med soočanjem s šolskimi težavami lahko razvil sam.

Če želijo starši dobro opraviti svojo starševsko nalogo pri šolanju otrok, morajo spoznati:

  • da je šola za otroka pomembna ne samo za pridobivanja znanja, temveč predvsem za pridobivanje spretnosti za življenje.
  • Teh spretnosti se lahko nauči zgolj in samo, če mu starši dajo čas in prostor, da dela napake.
  • Starši morajo biti svojemu otroku na voljo, ko in če bo potreboval pomoč pri premagovanju ovir, s katerimi se bo na tej poti srečeval. To je največ in tudi najbolje, kar lahko naredijo za svojega otroka.

Odvzeti otroku slabo izkušnjo pomeni odvzeti možnost za rast

Kaj v praksi pomeni, da imate nekoga resnično radi? To ne pomeni, da storite vse, kar je v vaši moči, da ta oseba nikoli ne bi trpela ali skrenila s poti. Pomeni predvsem zmožnost videti, da je tudi slaba izkušnja zanjo dobra, saj se iz nje lahko veliko nauči. Hkrati pomeni biti na voljo takrat, ko in če vas potrebuje.

To je za starše navadno največji izziv. Za svojega otroka želijo namreč samo najboljše in ob otrokovi bolečini trpijo tudi sami. Prav zato se pogosto bojijo, da bo otrok, če mu prepustijo skrb za šolo, skrenil v napačno smer in šolanja ne bo dokončal. To bi v očeh staršev pomenilo katastrofo.

V nekaterih, sicer zelo redkih primerih je res tako. A s stališča terapevtskega dela je tovrstne težave pametneje priznati že na začetku šolanja in se nanje pravočasno odzvati – tudi s pomočjo strokovnjaka, če je to potrebno. Če se starši z vsemi prijemi trudijo preprečiti katastrofo, bo to otroku v življenju, ko starševske skrbi ne bo več, lahko prineslo težave, saj tak otrok med odraščanjem ne bo razvil spretnosti za ravnanje z življenjskimi izzivi.

Da bi starši lahko kar se da učinkovito vodili svojega otroka na poti do uspešnega življenja, še posebej v času šolanja, ko je pridobivanje spretnosti za soočanje z življenjskimi situacijami najbolj v ospredju, se je pametno držati naslednjih priporočil.

1. Ne prevzemajte otrokove odgovornosti.

Šolske obveznosti so otrokove in ne vaše. Če mora otrok opraviti domačo nalogo, pripraviti plakat, prebrati knjigo, se učiti za test, dogovoriti za prakso ali ima kakšno drugo obveznost, naj jo opravi sam. Ne počnite nič namesto njega. S tem ko prevzemate njegove odgovornosti ali mu pretirano pomagate, mu namreč delate medvedjo uslugo. To se mu bo, če ne prej, maščevalo, ko bo dobil prvo službo.

Otrok se namreč z zadanimi nalogami ne uči samo šolske snovi, ampak tudi načrtovati delo in svoj čas, premagovati ovire in reševati probleme, pridobiva si notranjo motivacijo, vztrajnost in mnoge druge lastnosti, ki mu bodo koristile v življenju.

Zato mu raje, kot da samoiniciativno rešujete otrokove probleme in ga s tem oropate za dragocene izkušnje, razložite, da je šola njegova skrb, da pa ste mu z veseljem na voljo za pomoč, nasvete in usmeritve, če jih bo potreboval. S tem daste otroku čudovito priložnost, da se uči skrbeti zase, uri delovne navade in komunikacijo, spoznava samega sebe in svoje omejite ter zna hkrati tudi prositi za pomoč.

2. Vzdržite se nenehnega opozarjanja na šolske obveznosti

Če otroka nenehno opominjate na njegove naloge, boste morda res dosegli, da bodo te opravljene pravočasno (ali da sploh bodo opravljene), a sčasoma se bosta pojavila še dva 'dosežka', ki nista nujno vaš cilj.

  • Prvi je, da boste otroku odvzeli možnost, da bi razvil svojo notranjo motivacijo in samoiniciativnost za delo, saj bo ta prostor zasedel vaš glas kot zunanja motivacija. Otrok bo imel zaradi tega pozneje v življenju težave z lastno motivacijo in bo stvari počel zaradi iskanja pohvale ali izogibanja kazni namesto zaradi lastnega interesa.
  • Drugi je, da mu boste odvzeli možnost za prevzemanja odgovornosti zase in za svoje naloge.

3. Zanimajte se za otrokove šolske obveznosti

Ko otroku predate odgovornost za njegove šolske obveznosti, to še ne pomeni, da zanje ne smete pokazati zanimanja. Ravno obratno. Izjemno pomembno je, da otroku ne dajete občutka, da vas njegova šola ne zanima.

Tako kot če se z njegovo šolo obremenjujete preveč, na otroka slabo vpliva tudi nezainteresiranost. S tem mu namreč sporočate, da vam zanj ni mar, in otrok se sprašuje, čemu bi se sploh trudil. Zato vedno izkažite zanimanje, ne prevzemajte pa otrokovih obveznosti na svoja ramena!

Tako kot če se s šolo obremenjujete preveč, na otroka slabo vpliva tudi nezainteresiranost.

4. Otroka učite učinkovitega ravnanja s samim seboj

Namesto da otroka opozarjate, kaj vse še mora narediti, mu raje iskreno povejte, da ste zaskrbljeni zaradi njegovega odnosa do šole. Skupaj preverita, kakšne so njegove šolske obveznosti za tisti dan, teden in mesec ter kako se bo lotil izvajanja nalog.

Če se vam otrokov načrt ne zdi pameten ali realen, ga na to opozorite z dejstvi in mu predlagajte, kako bi se stvari lahko lotil drugače. Če bo otrok menil, da je pripravil dober načrt, ne vztrajajte pri svojem. Tudi izkušnja neuspeha pri postavljanju nerealnih načrtov je proces učenja. Če naj se otrok uči skozi izkušnje, mora na lastni koži ugotoviti, da si je slabo začrtal, kaj mora storiti.

Ko je izkušnja mimo, se z otrokom o njej pogovorita. Vprašajte ga, kaj misli, da je šlo narobe, česa je delal preveč oz. premalo, kje so se stvari zapletle. Ne obsojajte ga in ne kritizirajte. Sprašujte ga in delite z njim svoje videnje. Tako bo neuspeh sprejel kot učno lekcijo, ki je neprecenljiva tako zanj kot za vas in vajin odnos.

Tako se bo lahko iz izkušnje, ki jo bo doživel, v precej varnem okolju naučil bolje oceniti svoje zmožnosti in tudi druge dejavnike, ki so pomembni za uspešno razporejanje dela in časa. To bo dragocena popotnica za prihodnost.

5. Otrok naj dosega rezultate, primerne njegovemu znanju in sposobnostim

Staršem se je pogosto težko sprijazniti z dejstvom, da njihov otrok v šoli ni uspešen. Na vse pretege se trudijo, da bi mu pomagali izboljšati uspeh, zato opravijo kakšno stvar namesto njega, mu pomagajo pri učenju in pri opravljanju domačih nalog … Vse za ceno boljših rezultatov.

Vendar se morate zavedati, da na ta način otroku prav nič ne pomagate. Ob prevelikem vpletanju staršev namreč otrok ne dobi prave slike o svojih sposobnostih in ima zato izkrivljeno podobo o tem, koliko truda je treba vložiti v dober rezultat oziroma koliko je sploh sposoben doseči.

Otrok je lahko prepričan, da je sposoben več, kot dejansko je, ali pa zaradi vpletanja staršev dobi sporočilo, da sam ni zmožen narediti ničesar oziroma da ne more doseči zadovoljivih rezultatov. Zato se lahko preprosto neha truditi.

Posledice obeh skrajnosti so lahko katastrofalne in gredo z roko v roki s slabo samopodobo in prepogosto tudi v smer odklonskega vedenja. Zato dopustite, da otrok dosega rezultate, primerne njegovim sposobnostim. Pri tem pa bodite z otrokom vedno iskreni. Če mislite, da je sposoben več, ali če bi si želeli, da se bolj potrudi, mu to tudi na glas povejte. Povejte mu tudi, če menite, da bi se lahko malo manj gnal. Z njim se odkrito pogovorite tudi o tem, zakaj ravna tako, kot ravna.

Dopustite, da otrok dosega rezultate, primerne njegovim sposobnostim.

6. Otroka ne ocenjujte po njegovih ocenah

Ocene vsekakor govorijo o otroku, ne povedo pa vsega. Povejo denimo, koliko se je naučil, kako dolgo je lahko skoncentriran, koliko podatkov si lahko zapomni, kako hitro in natančno lahko računa itd. Ne povejo pa, kdo je ta otrok, kakšen odnos ima do soljudi, koliko empatije premore, ob katerih hobijih se mu zasvetijo vedoželjne oči ...

Ne pozabite, da se pri poučevanju in ocenjevanju učencev uporablja enoten sistem, ki je nekaterim otrokom pisan na kožo, drugim pa manj in je v tem pogledu nepošten. Zato bi bilo tudi od staršev nepošteno, če bi prevelik poudarek dajali otrokovim ocenam in premajhnega vsem drugim njegovim pozitivnim lastnostim. S takim ravnanjem otroka na neki način ocenjujete po njegovih ocenah, njega samega pa spregledate.

Vaš otrok je veliko več, kot so njegove ocene. Te so le majhen del njegovega življenja, ki v celotni življenjski sliki kmalu ne bo imel nobenega pomena več. Vaš odnos z otrokom pa bo ostal za vse življenje. Če ne želite, da bi zbledel skupaj s šolo, se potrudite in otroka glejte mimo njegovih ocen.

Zanimajte se za celotno otrokovo življenje in se raje kot o šoli z njim pogovarjajte o drugih stvareh.

Povprašajte ga:

  • kaj mu je bilo v določenem dnevu najbolj všeč in kaj najmanj,
  • s kom se je družil,
  • kaj se mu je lepega zgodilo,
  • ali mu je bilo všeč kosilo,
  • kateri učitelj mu je bil tisti dan najbolj všeč in zakaj,
  • česa se tisto popoldne najbolj veseli ...

Dajte mu vedeti, da je za vas veliko bolj pomemben on sam kot to, kako dobro mu gre v šoli.

7. Če ničesar ne pričakujete, ne boste razočarani

Zakaj so nekateri starši zadovoljni, če njihov otrok dobi dvojko, drugi pa se razburijo, če otrok domov prinese štirico? Odgovor na to vprašanje ni enoznačen, saj ima vsak starš svoje razloge za odziv na ocene. Toda dejstvo je, da so ti pogosto odraz pričakovanj, ki jih imajo starši glede otrokovih dosežkov.

Če od otroka pričakujete samo petice ali če ste prepričani, da ni sposoben doseči trojke, ga na neki način stlačite v škatlo svojih pričakovanj in mu ne daste ne možnosti, da bi dosegel višji rezultat, niti priložnosti, da kdaj pa kdaj doseže nižjega. S tem otroka na dolgi rok obsodite na pehanje za vedno višjimi dosežki in doživljanje katastrof ob slabih rezultatih ali na neambicioznost. Otrok, ki je prepričan, da ni ničesar sposoben, namreč ne bo imel ne želje ne volje po doseganju višjih ciljev. Je to res tisto, kar si želite za svojega otroka?

Najlepše darilo, ki ga lahko otroku daste (ne samo glede ocen, ampak v življenju nasploh), je, da pozabite na svoja pričakovanja in mu dovolite, da si zgradi lastna. Naj sam ugotovi, česa je sposoben, in naj sam znižuje ali zvišuje kriterije glede na svoje želje in počutje.

Vaša vloga pri tem je, da se z otrokom pogovarjate o tem, ali je zadovoljen z dosežki, in da mu pomagate ostati v zdravih mejah, če vidite, da se trudi preveč ali premalo, tako da mu stojite ob strani z nasveti.

Najlepše darilo, ki ga lahko otroku daste, je, da pozabite na svoja pričakovanja in mu dovolite, da si zgradi lastna.

8. Namesto kritike ali pohvale otroka raje vprašajte, če je z dosežkom zadovoljen

Vsi starši so veseli dobrih rezultatov in verjetno nekoliko razočarani nad slabimi, tudi če v teoriji sprejemajo vsa priporočila strokovnjakov. Vendar pa lahko tako pretirana pohvala kot kritika otroka vodita v razvijanje zunanje namesto notranje motivacije.

To v praksi pomeni, da bo otrok motivacijo za opravljanje določene naloge našel zunaj sebe, na primer v tem, da bo opravil določeno nalogo zgolj zaradi pohvale oziroma izogibanja kritiki. Obratno je pri notranji motivaciji vzgib za ravnanje notranja želja po izvedbi naloge.

Zato raje kot da otroka ob slabem oziroma dobrem dosežku grajate oziroma hvalite, poizvedite, kako je sam zadovoljen s svojim rezultatom. Iz odgovora boste bolje spoznali svojega otroka, hkrati pa morda tudi ugotovili, da se zaradi slabe ocene že sam močno kritizira. Morda bo potreboval vašo pomoč pri tem, da se nauči, kako naj sprejme slabe rezultate in si zanje oprosti. Morda boste zaznali, da se vaš otrok pretirano veseli slabega dosežka, in boste lahko situacijo izkoristili za pogovor o tem, da si je kdaj pa kdaj treba postaviti višje cilje.

Otrok bo s tem dobil neprecenljivo učno izkušnjo, v kateri bo lahko svojo situacijo videl še z drugega, bolj zrelega zornega kota. Hkrati pa bosta dobila priložnost, da se z otrokom bolje spoznata in zbližata.

9. Spodbujajte otrokove interese zunaj šole

Številni odrasli imajo službe, ki jih ne veselijo. Presenetljivo pogosto gre za ljudi, ki so bili v šoli zgledni učenci, ki so dosegali visoke učne rezultate in imeli šolo pod nadzorom v vsakem trenutku. Ti posamezniki redko vedo, kaj jih zares veseli, zato ostajajo na delovnih mestih, ki so sorazmerno sprejemljiva. Na drugi strani pa so ljudje, ki so imeli v šoli velike težave, vendar so se našli v drugih aktivnostih, v katerih so uživali in ki so jim v nasprotju s šolo prinašale pozitivne izkušnje in rezultate. Mnogi taki otroci so danes uspešni fotografi, ustvarjalci iger, turistični vodniki, lastniki različnih start-up podjetij, plesalci, športniki ...

Učni (ne)uspeh seveda ni pravilo za poznejšo uspešnost ali neuspešnost v življenju. Uspešnim ljudem je skupno to, da je nekdo prepoznal njihov talent in jim ga pomagal razviti.

A da ne bo pomote, šola je izjemno pomembna, posebej za pridobivanje delovnih navad in osnovnega znanja. Daje širino in s tem možnosti za bolj polno življenje. Vendar pa zaradi standardiziranega sistema ne upošteva raznolikosti posameznikov in njihovih sposobnosti, zato so prav starši tisti, ki bi pri otroku morali prepoznati to raznolikost in ga podpreti v razvijanju tistih interesov, ob katerih otrok resnično zasije.

Tako otroku pokažete, da morebitni neuspeh na enem področju (v primeru težav s šolo) ne pomeni nujno neuspeha na drugih področjih. Neka stvar pač ne gre tako dobro kot druge. Naj torej kazen za slabe ocene ali težave s šolo nikoli ne bo odvzem prostočasnih aktivnosti, ki so morda za otroka priložnost, da bo eden tistih, ki bo v službi lahko opravljal svoj hobi!

Kazen za slabe ocene ali težave s šolo naj nikoli ne bo odvzem prostočasnih aktivnosti.

10. Ne nagrajujte učnega uspeha, pohvalite pa trud

Številna podjetja ob zaključku šolskega leta za učence, ki so dosegli odličen uspeh, ponujajo popuste ali darila, s čemer želijo seveda povečati prodajo. Vendar pa s tem zgrešijo bistvo. Gre namreč za to, da je velika večina odličnjakov to postala brez večjega truda, saj gre po navadi za učence, ki jim je učni sistem bolj pisan na kožo, kar pomeni, da se lažje organizirajo, skoncentrirajo, imajo večjo sposobnost pomnjenja ...

Učenci, ki so se celo leto trudili preseči svoje omejitve in so na koncu komaj zbrali dovolj pozitivnih ocen, da so zaključili razred, oziroma tisti, ki jim razreda sploh ni uspelo zaključiti, ostanejo v takšnih akcijah pogosto spregledani.

Prav tako njihov trud ponavadi spregledajo doma, saj nihče ni ponosen na tako »slabe« ocene. Največja nagrada, ki jo lahko daste otroku, je, da namesto ocen opazite njegov trud. Tudi če ocene niso take, kot bi si jih želeli, je morda otrok vložil vanje veliko več truda kot nekdo, ki je dosegal odlične rezultate. Otroku ob taki priložnosti povejte, da ste opazili njegov trud in da ste ponosni nanj. To bo vredno več kot katera koli materialna nagrada.

Če otrok truda ni vlagal, ga zanj ne morete pohvaliti. Lahko pa ste iskreni in mu poveste, da vam ni bilo všeč, da se ni trudil, in ga povprašate, zakaj je imel tak odnos do šole. S tem boste ustvarili priložnost, da otrok opravi samorefleksijo in morda pride do spoznanj, ki bi jih lahko uporabil že prihodnje šolsko leto.

11. Počitnice so čas za počitek

Če otroku med počitnicami ni treba popravljati ocen ali če ni v igri napredovanje v višji razred, od njega ne zahtevajte, da se med počitnicami uči. Otroci, še posebej tisti, ki so imeli v šoli težave, so se med letom izčrpali od nenehnega učenja, popravljanja ocen, bojevanja z vami in učitelji ter stresa, ki ga je ta situacija prinesla. Zadnja stvar, ki jo potrebuje zdaj, je še več šole. Zdaj potrebuje dopust. Tako kot ga potrebujete vi po napornem obdobju v službi.

Zato pustite, da otroci počitnice uživajo neobremenjeni s šolo. Če mora otrok popraviti ocene in če to posega v šolske počitnice, mu omogočite vsaj del časa, ko si bo pred novim šolskim letom lahko spočil in nabral novih moči.

Če boste zaupali otroku, da zmore sam, sicer ob vaši podpori, speljati projekt šola do konca, bo dobil zaupanje vase, pa tudi v vas in vajin odnos. S tem bo z vas odpadlo breme, saj šola ne bo več vaša skrb, šolski dnevi pa bodo namesto mučnih prepirov, pregovarjanj in opozarjanj postali sproščeni in prijetni za vse člane družine.

Vendar ne pozabite, da so otrokove težave v šoli, sploh če do njih pride nenadoma in po kakšnem večjem pretresu v domačem okolju (izgubi bližnjega, ločitvi staršev, prepiri med starši ...), lahko tudi znak otrokove stiske, zato je pomembno, da ste pozorni in pravočasno odreagirate. Po pomoč se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo, družinskega terapevta ali drugega strokovnjaka, ki bo v takih situacijah ocenil resnost problema in pomagal otroku izraziti stisko, staršem in družini pa ponovno vzpostaviti ravnotežje.