Preveč starša, premalo partnerja

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoShutterstock

Thumbnail
7 min
  • DELI

Če je včasih veljalo, da je kritično obdobje za razpad zveze, ko otroci bolj ali manj odrastejo in se pojavi sindrom praznega gnezda, ker se partnerja soočita tudi z »izpraznjenim« odnosom, se danes zdi, da do viharnega obdobja v odnosu pride veliko prej. Menda naj bi se eden od osmih parov ločil, še preden otrok dopolni dve leti. In čeprav pari dobivajo otroke, odkar stoji svet, se zdi, da je zadnje čase prav starševstvo čer, na kateri nasede največ parov.

Številne raziskave kažejo, da zadovoljstvo s partnerstvom in partnerjem začne strmo padati po rojstvu prvega otro­ka. To seveda ne pomeni, da vse zveze razpadejo, toda tudi to, da partnerji vztrajajo v zvezi, še zdaleč ne pomeni, da so srečni.

Ameriška raziskovalca John in Julie Gottman sta na svojem inštitutu v Seattlu izvedla daljšo raziskavo, v kateri sta spremljala 130 sveže poročenih parov. Snemala sta inter­akcijo med zakonci v laboratoriju. V odnosu med zakonci, ki so imeli otroke, sta opazila bistveno več napetosti, žalosti, celo prezira in sovražnosti ter precej manj naklonjenosti, humorja, empatije kot pri parih, ki so bili poročeni enako dolgo, a so bili (še) brez otrok. Situacija se tudi v prihodnjih letih ni izboljšala, temveč se je vsako leto le še poslabšala.

So kriva (pre)visoka pričakovanja?

Pari dobivajo otroke od nekdaj, zakaj je torej na lepem starševstvo postalo minsko polje? Če pogledamo v zgo­dovino, je vse do 19. stoletja zakon služil predvsem reprodukciji, ekonomski varnosti (pred­vsem pri ženskah) in ustvarjanju povezav med družinami z namenom povečevanja premoženja. Redkokdo je pomis­lil, da bi zvezo med moškim in žensko utemeljil na nečem tako izmuzljivem, kot je ljubezen. V 20. stoletju so se ljudje že poročali pretežno iz ljubezni, vendar so bili do druge svetovne vojne ločitve in razhodi redki, ženske so bile preveč ekonomsko odvisne, vloge so bile jasneje začrtane in razdeljene: moški je služil denar, ženska je skrbela za dom in družino.

Številne raziskave kažejo, da zadovoljstvo s partnerjem začne strmo padati po rojstvu prvega otro­ka.

Po seksualni revoluciji in vzponu feminizma je tudi zakon oziroma partnerska zveza doživela temeljito preobrazbo. Partnerja sta postala enakovredna na vseh področjih življenja: oba hodita v službo in imata naporne delovnike, kariera ni več rezervirana le za moške, oba opravljata gos­podinjska in druga domača opravila, za otroke ne skrbi več le mati, temveč enakovredno oba starša.

Hkrati so se bistveno povečala tudi pričakovanja v zvezi s partnerstvom: od partnerja pričakujemo, da nas razume, nam stoji ob strani, nas podpira in spodbuja, je naš prijatelj, družabnik pri prostočasnih dejavnostih, ljubimka/ljubi­mec, ob katerem se nam še vedno zatresejo kolena. Pričakovanja so torej strmo narasla, časa, ki ga imamo na voljo za grajenje partnerstva, pa je vedno manj. In to celo, še preden pridejo otroci.

Zdaj sva pa starša!

Prvi otrok – in vsak naslednji tudi, čeprav nemara nekoliko manj – korenito spremeni naravo odnosa med partnerjema, predvsem pa njun vsakdanjik. Ob vsej lepoti in čarobnosti, ki ju prinese malo, največkrat težko pričakovano bitjece, pride seveda kopica novih nalog, dolžnosti in odgo­vornosti, ki jih praviloma spremlja še veliko negotovosti, stresa in skrbi. Na novo je treba razdeliti gospodinjska opravila, viri časa in energije na lepem pos­tanejo precej bolj omejeni. Vedno manj je časa za ne­obvezen klepet ali resen pogovor, druženje v dvoje, spontan objem, intimnosti.

Številne raziskave kažejo, da se predvsem pri ženskah potreba po intimnosti nekaj let po porodu/porodih precej zmanjša. Nekatere imajo težave s svojo telesno podobo, druge so preutrujene in preveč neprespane, deloma pa gre tudi za povsem hormonske okoliščine, značilne za vse sesalce: prolak­tin v telesu doječe samice zmanjša produkcijo spolnih hor­monov estrogena in prolaktina, s čimer je narava poskrbela, da samica več pozornosti posveti preživetju mladiča kot vnovičnemu parjenju. Ker se med dojenjem sprošča oksi­tocin, samico bolj vleče k potomcu kot k samcu. Pojav je povsem naraven, vendar se zaradi njega številni moški, novopečeni očetje, čutijo zavrnjene, nezaželene, izključene in neljubljene. Če jih mamice, kar je precej pogosto, začnejo še izrivati pri skrbi za dojenčka, ker mislijo, da edino one same to znajo dovolj dobro, se ta občutek sčasoma le še poglablja.

Številne raziskave kažejo, da se predvsem pri ženskah potreba po intimnosti nekaj let po porodu precej zmanjša.

To pa vpliva na celotno čustveno ozračje v odnosu. Kot je dokazala tudi prej omenjena raziskava zakoncev Gottman, je med partnerjema sčasoma vedno manj pozitivnih in vedno več negativnih interakcij, zadovoljstvo s partnerskim odnosom pa se hitro zmanjšuje. Položaj je seveda še bolj zapleten, če partnerja že pred prihodom otroka nista imela podobnih pričakovanj od partnerske zveze ali če je bilo njuno razumevanje medsebojnega odnosa različno.

Malikovanje otroka

Vse več pa slišimo še o enem vidiku, zaradi katerega so part­nerske zveze na preizkušnji. Sodobni partnerji, ki so hkrati tudi starši, veliko več časa kot nekoč namenjajo starševski vlogi in manj partnerski. Klinični psiholog dr. John Gartner govori celo o pojavu, ki ga v angleščini imenuje »childola­try«, se pravi čaščenje, malikovanje otroka.

Otrok postane popolno središče družinskega življenja, vse mu je podreje­no in posvečeno. Raziskave kažejo, da današnji starši bistveno manj časa preživijo sami drug z drugim kot nekoč, manj se družijo z drugimi odraslimi (postavanje ob otroškem igrišču, kjer z drugimi starši na dolgo in široko razpredamo le o otrocih, ne šteje), manj časa namenijo tudi lastnim konjičkom. Včasih so se otroci popoldne z drugimi otroki iz soseske sami igrali na dvorišču, danes jih vozimo na organizirane dejavnosti, v parke, na igrišča ali pa se doma sami igramo z njimi.

Zrasla je cela generacija helikopterskih staršev, ki svojega podmladka preprosto niso pripravljeni spustiti izpred oči. Da ne bo razumljeno napak: kakovostno in sočutno starševstvo seveda zahteva, da otrokom nameni­mo svoj čas, vendar pa se pri tem ne smemo ujeti v zanko.

Raziskava zakoncev Gottman je namreč pokazala tudi to, da so v družinah, kjer si starša znata vzeti čas drug za dru­gega, negovati svoj odnos, ohranjati rituale, ki ju zbližujejo, tudi malčki srečnejši. Več se smejejo, manj jočejo, bolj sproščeno se igrajo, znajo se kdaj pomiriti tudi sami …, da sploh ne omenjamo nezavednih vzorcev o tem, kaj pomeni kakovostno partnerstvo med moškim in žensko, ki jih otro­ci ravno iz primarne družine »nesejo« v odraslost in v poznejše lastne odnose. Morda je res slišati kot stereotip, toda srečni partnerji so srečnejši starši in imajo tudi srečnejše otroke, ki zrastejo v zdrave odrasle osebnosti.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.