Popotna blogerka Nina Kogej: »Na potovanjih je šef najin malček.«

AvtorMarija Ana Marolt

Fotoosebni arhiv

Thumbnail
8 min
  • DELI

Potuje, odkar ve zase. Pri treh letih so jo starši prvič vzeli s seboj in od takrat ne zdrži dolgo doma. Kot študentka je rajžala naokoli z nahrbtnikom, danes pa se s soprogom na poti prilagaja predvsem ritmu njunega sina Rena. Nina Kogej, njene popotniške zapise lahko spremljate na blogu www.nina-potuje.com, nam je zaupala, kje so se imeli z družino še posebej lepo.

Pregovor, da je povsod lepo, doma pa najlepše, za vašo družino ne velja, kajne?

Čeprav smo res veliko na poti in ko smo doma, vedno komaj čakamo, da spet kam gremo, pa moram priznati, da je res najlepše kar doma. Če gledam po sebi, težko zdržim dolgo doma, a po drugi strani sem zelo povezana z družino. Poleg tega in čeprav se morda sliši klišejsko, je Slovenija res lepa dežela in vedno sem vesela, ko se vrnem domov.

Kdo vas je 'okužili' s potovanji?

Mislim, da so največji »krivci« kar moji starši, ki so tudi zelo radi potovali. Resda samo po Evropi, a so v meni že pri treh letih prižgali iskrico, ki vse do danes ni ugasnila – pravzaprav je ta iskrica z vsakim potovanjem še močnejša.

Na poti po Sardiniji

Kako se je vaš stil potovanja spremenil zdaj, ko imate majhnega otroka?

Po pravici povedano, se moj stil zdaj ni pretirano spremenil. V študentskih časih sem največ potovala z nahrbtnikom, ko sem spoznala Simona, pa so nama obema postala najljubša potovanja z avtom – to pomeni, da potovanje z avtom začneva že v Sloveniji ali pa v določeno državo odletiva in tam za raziskovanje najameva avtomobil. Uživava v tem, da sva res povsem odvisna sama od sebe in da se lahko med točko A in B poljubno ustavljava, brez urnikov, kdaj je odhod avtobusa ali vlaka.

In tudi sedaj, ko se nama je pridružil Ren, je najin stil potovanja podoben. Ko je bil sin star štiri mesece, smo z avtom potovali do Sardinije, pri njegovih osmih mesecih pa smo se za dva meseca z avtom iz Slovenije odpravili do Turčije, Gruzije in Armenije. Spali smo večinoma na divje, saj smo si v avtomobilu uredili posteljo in tako poleg spoznavanja novih držav imeli tudi dovolj časa za spoznavanje nas samih, brez motečih dejavnikov, ki jih prineseta elektrika in sodobna tehnologija.

»Čeprav se morda sliši klišejsko, je Slovenija res lepa dežela in vedno sem vesela, ko se vrnem domov.«

Kje ste se zdaj, ko ste trije, imeli najlepše?

Mislim, da smo resnično najbolj uživali prav na našem dvomesečnem potovanju. Na začetku, priznam, ni bilo lahko, saj sva se s Simonom vseeno morala navaditi na drugačen ritem in na to, da je zdaj »šef« najin malček. A ko sva dobila kondicijo, je bilo nepozabno in tako lepo, da bi z lahkoto potovanje podaljšala še za kakšen mesec ali dva.

Avto je na potovanju predstavljal naš dom in biti štiriindvajset ur na dan neprestano skupaj, ustvarjati nepozabne spomine, srečevati nove ljudi, spoznavati druge kulture in biti neprestano obkrožen z naravo in pravzaprav spoznati, kako malo potrebuješ za srečno življenje, je resnično neprecenljivo.

Kako pa se kar najbolje pripraviti na potovanje z otrokom?

Mislim, da je odločilno to, da ne kompliciraš. Otrok, če je seveda zdrav, ne potrebuje veliko – pomembno mu je zgolj to, da ni lačen, da ga ne zebe in da je obkrožen z ljudmi, ki ga imajo radi. Vse drugo potem sploh ni več važno.

Kako se odločate za izbiro cilja? 

Sama zelo rada berem in priznam, da velikokrat, preden se kam odpravim, preberem knjige, ki opisujejo določen zgodovinski dogodek, morda kulturno ozadje ali politično stanje v državi, ki jo bomo obiskali. Tako lahko veliko bolje razumem ljudi in njihovo državo. Ker pa se vendarle vse vrti okoli financ, naša potovanja načrtujemo bolj ali manj na podlagi stroškov – odpravimo se tja, kjer se da poceni potovati.

Nina v Petri, v Jordaniji

Kulturni in naravni spomeniki, ki so na Unescovem seznamu in jih podrobneje predstavlja tudi nova monografija Svetovna dediščina, ki predvidoma izide maja, so med najbolj obiskanimi. Kakšne so vaše izkušnje s takšnimi cilji?

Tudi jaz rada obiščem kraje, ki so uvrščeni na Unescov seznam, saj so to običajno cilji, ki so v svetu povsem edinstveni, unikatni, sploh glede zgodovine in naravnih danosti … Vsak tak kraj, ki sem ga obiskala, ima svojo privlačnost in energijo. Me je pa recimo na zadnjem potovanju po Gruziji povsem prevzel Ushguli – izredno odročen kraj, ki pa se ga lahko – zaenkrat – obišče zgolj z vozilom na štirikolesni pogon.

Ushguli je znan po edinstvenih kamnitih obrambnih stolpih, ki jih je moč videti le v regiji Svaneti. V teh stolpih še vedno najdemo družine, ki jim prav ti več sto let stari stolpi predstavljajo dom. V ozadju je za prav posebno kuliso poskrbelo še zasneženo gorovje z več kot pet tisoč metrov visokimi vrhovi. Pri obisku takšnega kraja človek resnično ostane brez besed. Hkrati si vesel, da ti je kraj uspelo videti še povsem pristnega, a se po drugi strani zavedaš, da ga prav obiskovalci spreminjajo in počasi preoblikujejo, modernizirajo …

»Rada obiščem kraje, ki so uvrščeni na Unescov seznam, saj so to običajno cilji, ki so povsem edinstveni, unikatni, sploh glede zgodovine in naravnih danosti.«

Imate morda tudi svoje najljubše kraje z Unescovega seznama?

Uf, vedno je težko izbrati najljubše kraje, saj ima vsak v ozadju neko svojo zgodbo … Poleg Ushgulija v Gruziji me je navdušila tudi katedrala v nemškem mestu Aachen – ne le zato, ker je bila to prva nemška znamenitost, ki so jo uvrstili na Unescov seznam, pač pa me je pogled nanjo takoj popeljal v filme o Harryju Potterju.

Verjetno pa ne bom nikoli pozabila Palmire – nekoč mogočnega antičnega mesta, kjer so se ustavljale karavane in ga danes zaradi vojne v Siriji ni več mogoče obiskati. Priznam, velikokrat se vprašam, kaj in če sploh kaj bo od njega ostalo …

Kaj od vsega, kar ste na potovanjih doživeli do zdaj, se vas je še posebej dotaknilo?

Vedno se me najbolj dotaknejo ljudje, ki jih srečam in spoznam na poti. Pravzaprav je to lahko le bežen pogled ali večdnevno druženje – z nekaterimi se v trenutku ujameš in jih začutiš. In od takšnih se je najteže posloviti. Spomnim se neke Indijke, s katero sva se zaradi poročnega slavja družili, ne da bi spregovorili besedico, a se nama je s pogledi, rokami in mimiko o vsem nekako uspelo sporazumeti … Na koncu, ko sva se poslovili, sva obe jokali kot dež …

Prav tako so košček mojega srca ukradli otroci na potovanju po Ugandi. Sirotam so starši umrli zaradi aidsa, ko so imeli komaj nekaj let… Ko sem brala, kako ti starši za otroke pišejo knjigo spominov, se me je vse skupaj še toliko bolj dotaknilo.

Čeprav ob teh tragičnih zgodbah nisem mogla zadrževati solz, sem vendarle d čutila o njih ogromno spoštovanja – ne glede na to, kako grozna je bila njihova zgodba, so otroci – majhni ali že skoraj odrasli – v sebi nosili neverjetno pozitivno energijo. Še danes ne vem, od kod so jo črpali …

Nina se z družino na pot najraje odpravi z avtomobilom.

Kakšen je scenarij za vaše idealno potovanje?

Verjetno se ne bi pretirano razlikovalo od dosedanjih potovanj, le s to razliko, da ne bi bili omejeni s časom ... Naše življenje bi spakirali v avtomobil, ki bi nam predstavljal dom, in za nedoločen čas bi se odpravili okoli sveta … Brez točno določenega cilja, saj se tiste najpomembnejše stvari, spomini in zgodbe, tako ali tako vedno zgodijo na sami poti in ne s prihodom na cilj.