Pogled neke mame: »Najpomembneje je pomagati vztrajati«

Besedilo in fotografijeUrška Bernik

Thumbnail
2 min
  • DELI

Sediva na vlaku. »Ja, kaj pa tvoji, a že hodijo v glasbeno?« me vpraša. Čutim, da pričakuje zdaj vsaj dveminutno naštevanje, kam ju vozim in kdaj. »Mah ne ...« »A res ne?« »Ne. Nana je še premajhna, se mi zdi, Kiddo pa nekako še ni začutil svojega inštrumenta. Kaj pa tvoji?« ji vrnem vprašanje. Ne zgolj iz vljudnosti. Iskreno me zanima. Ona je tista, ki je inštrument začutila in se vpisala v glasbeno šolo pri dvajsetih.

»Ja.« »A jim je fino?« »Jah, vse sorte je. Eden je bil v resnici prepričan, da ga bomo vpisali nasproti puštalskega gradu, kjer je glasbena šola – na nogomet.« »Oh,« zavzdihnem. »Ja, je kar safer včasih tale glasbena, ane.« Joj, se zamislim. Še meni je bila tak safer, pa sem si res želela biti na glasbeni ...

Po letu in pol jo spet srečam. Objamem jo. »No, ugani,« jo kar napadem. »Kateri inštrument?« se nasmehne. »Kitara.« »O, lepo.«

To, da glasbena šola ni krožek, vem. Iz lastnih izkušenj. Mislim, da sem svoje starše vsaj  16-krat prosila, da ne bi več hodila v glasbeno šolo. Ne zaradi inštrumenta ali učitelja, res redko, ker se mi ne bi dalo vaditi, ampak največkrat zaradi šoferja avtobusa, ker me je sleherni torek in petek ob 14.32, ko sem plačala avtobusno karto, spraševal, če imam v kovčku bobne ali kontrabas. »M-n.« »Ja, kaj pa pol?« »Kitaro.« In je še nekaj glasno zanergal.

Danes se nasmehnem tej občutljivi devetletni deklici. Zdaj bi mu najbrž, odvisno od dneva v mesecu, kako pikro prisolila nazaj ali pa bi samo dobro odprla ušesa, da bi njegove besede šle nemoteno skozi eno notri, skozi drugo ven. A takrat mi je to predstavljalo stres.

Starša sta mi rekla, naj zdržim še malo. Pa še malo. Vsakič znova. In vem, da sta me slišala in da jima ni bilo vseeno. A tudi zaradi teh izkušenj sem imela možnost zrasti v magistrico akademsko glasbenico pevko. In sem jima hvaležna za to.

Nisem postala nadslavna kitaristka. Je bil pa tudi to del moje poti, da sem našla svoj inštrument. Dva pravzaprav. Glas. In srce.

Prav o tem, kako pomembno je otroku pomagati, ko popusti začetniška vnema in kako pomagati prebroditi to obdobje, govori v Pogledu violončelistka Sanja Repše, tudi profesorica v Tartinijevi glasbeni šoli. »Začutiti je treba otroka, vedeti, koliko mu glasba pomeni,« pravi.

Junija se je v glasbeno šolo vpisal sin. Zdaj sva na potezi midva z možem. Bodriti, spodbujati, ne napihovati, miriti.

In če bo treba, brati knjigo ali pa likati zraven njega, ko bo potreboval spodbudo za vadbo.

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled brezplačno.