O decembrskih dobrih možeh

Avtoricadr. Katarina Kompan Erzar

FotoShutterstock

Thumbnail
5 min
  • DELI

V obdobju pozne jeseni, ko se dnevi krajšajo, temperature nižajo, megla gosti, umetno ustvarjena panika ob tem, kaj vse bi bilo treba letos še narediti, pa narašča, je prava umetnost najti droben plamenček veselja, povezanosti in vere v to, da bomo čisto v redu preživeli do pomladi. Umetnost je tudi najti in ohranjati čarobnost »hladnega in temnega« dela leta in si prav v tem času nabrati tiste globoke energije, ki omogoča soočanje z izzivi, premagovanje strahov in poglabljanje odnosov ter medsebojne naklonjenosti. Pa vendar je ta čas namenjen točno temu.

Dobri možje so v tem času neki zunanji simbol, ki lahko prebudi pričakovanje, skrivnostnost, upanje na zastonjskost in dobroto, na to, da je nekdo videl v tvoje srce in tam našel nekaj dobrega, lepega. Da je nekdo slišal tvoje želje in hrepenenja in se nanje odzval. Predvsem pa, da poleg vidnega, glasnega in svetlega sveta obstaja tudi malo bolj skrit, pa vendar topel in nežen svet hrepenenja po lepem in dobrem, ki pa je v resnici edini, ki zares pelje življenje naprej.

Kdo so trije dobri možje?

Predvsem pa – kako jih lahko vključimo v svoje življenje kot nekaj lepega in globokega, kar bo krepilo našo medsebojno povezanosti in naklonjenost? Najprej s tem, da poslušamo svoje otroke in damo prostor njihovim željam in sanjam.

Kaj to pomeni? Otroci so tisti, ki želje in sanje imajo, odrasli pa smo ob njih zato, da te sanje in želje poslušamo in spoštujemo, ne pa, da tožimo, da nimamo denarja in da si tega v bistvu ne smejo želeti, ker nas s tem spravljajo v stisko. Tudi izgovarjanje na komercialnost dobrih mož ni na mestu, saj starši sami odločamo, na kakšen način jim bomo odprli vrata. Nobene potrebe namreč ni, da se gnetemo v nakupovalnih središčih in skačemo za vsakim čudakom, ki si nadene rdečo obleko in belo brado, temveč lahko sami izberemo, kateri je »pravi« dobri mož in kako bo prišel do nas; odvisno pač od običajev posamezne družine.

Starši sami odločamo, na kakšen način bomo dobrim možem odprli vrata.

Otrok lahko tudi sam ugotavlja, kateri dobri mož ga je najbolj prepričal, kateri pa ga samo spominjajo na »ta pravega« in so samo preoblečeni vanj. Prav tako ni nobene potrebe, da pridemo do dokončnega odgovora, saj je prav ta skrivnostnost najlepša in najbolj dragocena, ker prebuja otroško domišljijo. Pisanje pisem Miklavžu, Božičku, dedku Mrazu je lahko del prostora in časa, ki ga namenimo pogovoru o otrokovih željah, njegovemu pogledu na svet, hrepenenju, upanju, veselju … in je zato pomembno. Pomembno je tudi poslati ta pisma oziroma jih vzeti in »skriti«. Tako otrok ve, da so njegove želje v naših rokah varno shranjene in bodo prišle na »pravi naslov«.

Skrivnost uresničevanja pravih želja

Sprejemanje in ohranjanje otroških sanj seveda ni v tem, da želje vedno čim hitreje, s čim manj čakanja in čim bolj dobesedno uresničimo, ampak da odkrijemo, kaj pomenijo. Če si otrok želi denimo drsalke, mu jih sicer lahko preprosto kupimo in položimo pod smrekico. Vendar moramo vedeti, da to še ni jamstvo, da bo z njimi zares imel veselje, če ga ne bomo mogli peljati do drsališča, do bajerja v gozdu, če ne bomo povabili njegovih prijateljev, mu omogočili, da se z njimi poda na drsališče, ga naučili igrati hokej, narediti pirueto ...

Morda bo bolj kot drsalk, ki si jih lahko izposodi na vsakem drsališču, vesel letne karte za hokej, na katerega bo hodil skupaj z očetom, vstopnice za predstavo umetnostnega drsanja ali posebej ljubkega kompleta kape, šala in rokavic, ki jih bo naredila teta, babica in s katerimi bo mala drsalka ob prijateljicah blestela na drsališču (pa čeprav v izposojenih drsalkah).

Lahko so drsalke opremljene s prijaznim pismom, v katerem otroku »dobri mož« sporoča, kako je vesel, ko ga vidi na drsališču ob prijateljih, ko vidi njegov trud in vztrajnost pri učenju drsanja. Ker vidi, koliko veselja prinaša med svoje prijatelje, so drsalke le pripomoček, da bo tega veselja še več … Če otroku samo prinesemo neko stvar, ki je potem morda sploh ne bo znal uporabljati tako, da bi mu prinašala veselje, lahko nehote razvrednotimo njegovo željo in mu »dokažemo«, kako neumno reč si je zaželel, saj zdaj sameva v kotu, mi pa smo brez denarja, pa še hvaležen nam ni.

Želje in sanje se lahko uresničijo tudi drugače

Druga pomembna stvar ohranjanja vere v lepoto in čudeže pa je, da otrokom dovolimo, da verjamejo v to, da se sanje lahko uresničijo na presenetljiv način in drugače, kot so si predstavljali. Da »dobri možje« vedno najdejo način, da pridejo do tebe, pa če je še tako nemogoče in nerazumljivo.

Kako lahko to naredimo? Spet najprej s tem, da se sami odpremo otrokom in njihovim pričakovanjem ter poiščemo svojo otroško notranjost, ki še verjame v »Božička«, čeprav se ta vera dostikrat kaže samo še v pasivnosti, ko čakamo, kaj bodo drugi (država, nadrejeni, partnerji, institucije …) naredili za nas in namesto nas.

Spodbujeni od otroških sanj in hrepenenj smo odrasli tisti, ki smemo narediti prvi korak drug do drugega. 

Skozi naša razočaranja in odraslo razumevanje resničnosti nam prav otroška vera v dobre može lahko pomaga začutiti in objeti našo bolečino, strah, negotovost ter sprejeti izziv, da bi sami postali tisti »dobri možje in žene«, ki si upajo prinašati drobne, lepe pozornosti in iskreno prijaznost. Spodbujeni od otroških sanj in hrepenenj, smo odrasli tisti, ki smemo narediti prvi korak drug do drugega. Korak tistega pravega »dobrega moža«, ki ga včasih tako obupano čakamo in upamo, da bo potrkal na naša vrata.

Ob tem prvem koraku, ki ga bomo kot »dobri možje in žene« naredili drug k drugemu, se bo lahko prebudila tudi naša ustvarjalnost in domiselnost ob ohranjanju radovednosti, zaupanja in veselja pri naših otrocih.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled 

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.