Martina Peštaj: »Moderne tehnologije so tudi okno v svet«

AvtoricaNana Kisel

FotoMiloš Ojdanić

Thumbnail
6 min
  • DELI

Mag. Martina Peštaj je medijska psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija in strokovna sodelavka Logouta, centra pomoči pri čezmerni rabi interneta, ki kot mama svoje znanje in dolgoletne izkušnje vsak dan uporablja tudi v praksi.

Pravijo, da tudi v Sloveniji živimo v digitalno bogatih domovih. Doma imamo računalnike, pametne telefone, tablice, igralne konzole … Se vam zdi, da so živi igri, druženju in knjigam šteti dnevi?

Digitalne naprave so sestavni del naših življenj. Otroci se rojevajo v tako opremljene družine in drugačnega načina življenja sploh ne poznajo. Moj starejši sin se je srečal s tablico in pametnim telefonom pri dveh ali treh letih, mlajši je prišel v družino, kjer so bile vse naprave že podvojene.

Dobrih devet let se tako vsakodnevno v praksi ukvarjam s teorijo, ki jo študiram, in odkrito priznam, da je to zame eden največjih izzivov vzgoje. Verjamem pa, da je na nas, odraslih, da otrokom pokažemo, ponudimo in omogočimo vso pisano paleto raznolikih doživetij, ki so ključnega pomena za njihov zdrav psihološki in telesni razvoj.

Večina zdajšnjih staršev ima še vedno spomin na otroštvo, ki se je dogajalo zunaj, med prijatelji, s predmeti, ki so lahko postali vse, kar si je poželela domišljija. Vemo, da so to bili močni temelji našega kasnejšega življenja. Raziskave kažejo, da je še vedno tako.

Kljub izrazito digitalizirani družbi je v predšolskem obdobju še vedno ključnega pomena veliko raznolikih fizičnih dražljajev, praktičnih izkušenj, medosebnih odnosov z vsemi dinamikami, ki jih prinesejo. Tudi kasneje v razvoju je ob ustreznem digitalnem opismenjevanju še vedno pomembna količina in kakovost različnih aktivnosti in odnosov.

Vsak čas pred nas postavlja svoje izzive in današnji čas zahteva od nas, da temeljito premislimo o lastnem odnosu do digitalnih tehnologij in se vsak trenutek zavedamo, da smo opazovani in da smo zgled ter da je od naših  odločitev in pobud odvisno, koliko se bodo naši otroci igrali, koliko bodo brali, koliko se bodo družili. Seveda je veliko odvisno tudi od otrokove osebnosti, kombinacija vsega pa je tista, ki določi, v kakšnega medijskega uporabnika se bo otrok razvil.

Ni dovolj, da starši omejimo le čas, ki ga otrok porabi za gledanje televizije, igranje računalniških iger, brskanje po spletu, pošiljanju sporočil. Uporaba novodobnih igrač skriva precej več pasti, kajne? Na kaj starši pri »digitalni vzgoji« največkrat pozabimo?

Čas je problematičen, ko ga je preveč namenjenega samo eni, digitalni aktivnosti. Zares velika past pa je vsebina. Za majhnega otroka je dovolj le nekaj sekund neprimernega posnetka s spleta, ki se mu za vedno vtisne v spomin.

Na tem mestu imam rada prispodobo: odrasli otrok ne pustimo samih čez cesto, po temnem spletnem gozdu pa lahko hodijo povsem po svoje. Starši pogosto ne vedo, katere igrice otroci igrajo, kakšne posnetke gledajo, kako se odzivajo na vse, kar jim med tem pride na pot (npr. spletni forumi, nakupi …).

»Odrasli otrok ne pustimo samih čez cesto, po temnem spletnem gozdu pa lahko hodijo povsem po svoje.«

To so vse reči, o katerih se je treba pogosto in izčrpno pogovarjati, hkrati pa je dobro, da smo udeleženi v konkretnih spletnih aktivnostih otrok: da pogledamo  posnetke, ki so jim všeč, da z njimi odigramo igre, ki jih imajo radi. Mlajši otroci imajo radi soigralce ali vsaj opazovalce, izkoristimo to priložnost za uživanje v skupni digitalni izkušnji in učenju, postavimo takrat trdne temelje zdrave uporabe tehnologij.

To je najboljša popotnica za prihajajoče obdobje mladostništva, v katerem se otrokove uporabniške navade povsem spremenijo.

Prepoved uporabe verjetno ni rešitev …

Prepoved je redko zares učinkovita rešitev, čeprav včasih tudi brez nje ne gre. Strokovnjaki opozarjajo, da odvzem naprav kot kazen samo ojača pomen in vrednost teh naprav v očeh otroka. Ena izmed meni ljubih metod so družinski posveti, na katerih se pogovarjamo o aktualnih rečeh, težavah, konfliktih in skupaj iščemo rešitve, tudi za uporabo digitalnih tehnologij. Otrok naj bo enakovreden partner in naj sooblikuje pravila.

Tako se jih bo lažje držal oz. bodo posledice njegova odgovornost, če jih bo kršil. S posveti lahko začnemo zelo zgodaj v otroštvu, to je dober začetek medijske vzgoje, ko otroku začnemo postopno pojasnjevati zakaj, kako, koliko. V teh pogovorih otroku vedno znova predstavimo svoja stališča, podkrepljena s tehtnimi argumenti, pogovarjamo se o vsebini posnetkov, starostni primernosti igric, posledicah čezmerne uporabe, o varnosti, bontonu, o kreativni rabi tehnologij. Seveda to ni čudežna paličica, ki bo rešila vse težave, je pa zagotovo dober način, kako v družino ob samoumevne tehnologije vnesti tudi redne pogovore o njih.

Otrok si bo seveda še vedno želel igrati igrice ob vsaki priložnosti, bo pa lažje razumel, zakaj mu ne dovolite igrati katerekoli, kadarkoli in kolikor dolgo želi. Sama nenehno poslušam, da je res smola imeti mamo, ki se profesionalno ukvarja z mediji in njihovimi učinki na razvoj otrok. Fanta pa vesta tudi, kako me z lahkoto prepričata, da si lahko naložita novo igrico: preverita njeno primernost, starejši pri tem pomaga mlajšemu.

»Čas za alarm je takrat, ko opazimo, da se otrok spreminja ob uporabi digitalnih naprav.«

Priznam, da se pri nas zares veliko pogovorov vrti okoli tehnologij, da smo prestali prvo veliko preizkušnjo, ko je starejši sin dobil telefon in je bil prepričan, da mu pripada z njim tudi neomejena uporaba spleta in aplikacij. Žal ima ob tečni mami še očeta, ki se ukvarja z računalniki in je na telefon namestil vrsto starševskih varoval. Skoraj ves mesec je trajalo, da smo se uravnovesili.

Kdaj je čas za alarm? Kdaj družina potrebuje pomoč strokovnjaka?

Čas za razmislek je vedno, sproti, čas za alarm pa takrat, ko opazimo, da se otrok spreminja ob uporabi digitalnih naprav, da se spreminja njegovo vedenje in postopno tudi osebnost, zagotovo pa takrat, ko to postane prevladujoča ali celo edina otrokova aktivnost.

Strokovnjaki iz Logouta, ki se pri nas ukvarjajo s svetovanji ob čezmerni rabi spleta in zdravljenjem digitalnih zasvojenosti, imajo dolgoletne in zelo raznolike izkušnje. Pogosto ni dovolj, da je v obravnavi le uporabnik, temveč mora svoje vzorce uvideti in spremeniti celotna družina.

Po drugi strani pa tudi starši vse preveč časa porabimo pred ekrani. Nismo ravno dober zgled.

Prav na to sem mislila pri prejšnjem odgovoru. V družinah zasvojenih mladostnikov so pogosto tudi starši tisti, ki imajo povsem nezdrav odnos do digitalnih tehnologij in spleta.

Vse pa se začne že zelo zgodaj v otroštvu. Pogosto pravim: kako lahko starejšemu otroku prepovemo aktivnosti na  pametnem telefonu, ko pa je vse življenje gledal, kako smo ga mi uporabljali med obroki, med vožnjo, pred spanjem in celo v družbi prijateljev.

Če želimo, da otrok deluje na določen način, moramo tako delovati tudi mi. In biti zgled pri vrsti drugih aktivnosti: gibanju na prostem, branju, druženjih, pa z najrazličnejšimi osebnimi zanimanji in konjički in še čim.

Vendarle pa so ob pametni uporabi te naprave lahko tudi koristne in poučne?

Absolutno, to je vedno tudi moje stališče. Ob ustrezni in premišljeni uporabi so moderne tehnologije okno v svet, omogočajo nam neverjetno širino, tudi kreativnost, če pomislimo npr. na animacijo, pomagajo pri vrsti poklicnih opravil in prostočasnih dejavnostih, olajšajo nam marsikatero nalogo, nas povezujejo.

In prav to moramo pokazati in razložiti našim otrokom, jih na tem digitalnem popotovanju spremljati, kolikor dolgo gre, se učiti tudi od njih (ker pogosto reči razumejo hitreje in učinkoviteje od nas) in ob tem z njimi početi še obilo drugih zanimivih reči, pa četudi samo odigrati partijo remija med čakanjem na trajekt. Jaz imam karte vedno v nahrbtniku!