Ko si bratci in sestrice skočijo v lase

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoShutterstock

Thumbnail
6 min
  • DELI

So vaši otroci – bratci in sestrice – vedno najboljši prijatelji? Se nikoli ne sporečejo in spričkajo, nikoli ne tožarijo drug drugega, se žalijo, kaj šele, da bi se ščipali, vlekli za lase ali – bognedaj – celo stepli? Ne? Ni čisto tako? No, potem so popolnoma normalni otroci.

Rivalstvo med sorojenci je namreč neizogibno, male vojne pa pomemben poligon za učenje. Vloga staršev pa je, da presodimo in določimo, kaj je v tovrstnih bitkah sprejemljivo, kdaj, če sploh, in kako se je pametno vmešati ter kako kar v najbolj spodbuditi zdrave odnose med sorojenci, ki se bodo nadaljevali tudi v odraslosti.

Slabi odnosi med sorojenci

Kar priznajmo si, preden dobimo otroke, imamo o starševstvu marsikdaj precej romantične predstave. In če sta v naši podobi harmonične družinice vsaj dva otroka, si želimo, da bi se imela rada, da bi prijazno delila igrače in se mirno igrala drug z drugim, da se ne bi žalila, da bi uvidevno in sočutno razreševala morebitne spore in si ne bi skočila v lase ob vsaki najmanjši priložnosti. Resničnost pa je pogosto drugačna. Ko se utrujeni in s polno glavo vrnemo iz službe, smo marsikdaj še posebno občutljivi za povišane tone in neprijetne frekvence, ki so sestavni del pričkanj in »cufanj«.

Takšno vedenje nam hitro »načne živce«, še zlasti, ker ima veliko staršev občutek, da morajo biti ves čas na preži in v vlogi mirovnika, razsodnika in glasnika pravičnosti.

Če pa se razmere zaostrijo in navadno pričkanje preraste v resno zmerjanje ali celo telesno obračunavanje, nas zaskrbi, da kateri od otrok ne bo fizično ali čustveno ranjen. Sprašujemo se, ali takšno vedenje med sorojenci nakazuje pomanjkanje empatije, celo zametke nasilništva. Bojimo se, da je to le začetek slabega odnosa, ki bo segel vse do odraslosti.

Skok čez prepad med idealom in stvarnostjo

S kakršnimi koli občutki nas že navdajajo male vojne med sorojenci – naj gre za žalost, jezo, razočaranje, nemoč, občutek pomanjkanja nadzora, zbeganost, strah, naveličanost – precej lažje nam bo, če se čim prej odrečemo idealizirani romantični predstavi o odnosih med svojimi otroki in sprejmemo nekaj osnovnih dejstev.

Rivalstvo med otroki je do neke mere neizogibno.

Včasih se otroci prerekajo preprosto samo zato, ker jim je dolgčas. Včasih si želijo družbe sorojenca, radi bi se povezali z njim in to pokažejo na edini način, ki ga znajo. Drugič želijo utrditi svojo pozicijo moči nad sorojencem, ga nadvladati, dokazati svoj prav, kot so mogoče malo prej v vrtcu ali šoli doživeli od vrstnika, brat ali sestra pa je zelo prikladna tarča za to. Marsikdaj pa je prerekanje s sorojencem pravzaprav le klic staršu po pozornosti in želja po obnovitvi vezi z njim.

Vsak otrok si namreč želi biti uzrt, pristno prepoznan in razumljen, in ko kot starši to zagotovimo, pride do izboljšanja odnosov tudi med sorojenci. Če razumemo, zakaj prihaja do nesoglasij, in preprosto sprejmemo dejstvo, da konfliktov med sorojenci ne moremo izkoreniniti – in da bi bilo to tudi nespametno, saj imajo navsezadnje tudi pomembno učno vlogo – kot starši lažje zadihamo, smo bolj potrpežljivi in bolj sproščeno prispevamo h gradnji harmoničnih odnosov.

Marsikdaj na naše odzive vpliva tudi to, kako so se na konflikte med sorojenci odzivali naši starši.

»Ni mi mar, kdo je začel in kdo je kriv, oba bosta kaznovana.« »Če se ne nehata pričkati in ravsati, bom povedal/a mami/očetu.« »Ne gnjavita me s svojimi neumnostmi.« Velikokrat se na kakšne situacije odzovemo točno tako, kot so se naši starši – kdaj se tega niti ne zavedamo, kdaj pa ne znamo drugače. Včasih pa je vendarle smiselno razmisliti, ali so tovrstni odzivi še ustrezni in ali jih v resnici izrekamo pristno, avtentično.

Otroci namreč slišijo tudi naša sporočila med vrsticami in začutijo naša občutja, še preden zares slišijo besede, ki jih izrekamo. Izpostavitev: »Manj ko otrok čuti, da mora tekmovati s sorojenci za pozornost, ljubezen in spoštovanje oziroma dokazovati svojo vrednost s poniževanjem brata ali sestre, boljše odnose ima s sorojenci.«

Zato je nujno, da ne posegamo samodejno po vzgojnem obrazcu, temveč povemo, kar zares čutimo in mislimo, stojimo za tem in za to sprejmemo odgovornost.

Otroci se iz odnosov s sorojenci veliko naučijo.

Velika večina sporov med brati in sestrami v resnici dolgoročno ne vpliva razdiralno na odnos med njimi, se pa iz njih učijo pomembnih življenjskih lekcij:

  • postaviti se zase,
  • jasno izraziti svoje želje,
  • postaviti meje,
  • se vživljati v drugega,
  • sprejeti in spoštovati medsebojne razlike,
  • se pogajati,
  • sklepati kompromise,
  • iskati skupno rešitev,
  • odpuščati.

Skupni imenovalec vsega naštetega pa je predvsem védenje, da zmoremo in znamo premagati medsebojne razlike in kljub včasih različnim željam živeti skupaj v spoštljivem in ljubečem odnosu.

Odnosi med otroki so njihovi, spori tudi.

Kot starši se ne smemo takoj postaviti v vlogo razsodnika in mirovnika, ampak moramo oceniti, kdaj otroci res potrebujejo pomoč in pri čem. Marsikdaj je pomembno, da se znamo umakniti. Ne le zato, ker velik del otroških vojn izzveni, če ni pravega občinstva, temveč tudi zato, da jim ne vzamemo odgovornosti in pravice, da s sorojenci ustvarjajo lastne odnose – tudi s konflikti in rivalstvom. Seveda otroci potrebujejo vodenje pri razreševanju konfliktov, vendar to ne pomeni odraslih razrešitev, temveč to, da odrasli s svojo komunikacijsko spretnostjo, marsikdaj pa tudi z iznajdljivostjo in duhovitostjo, pokaže, kako se lahko zadeve razrešijo drugače, bolj učinkovito in manj boleče, ter da za vsako ceno prepreči nasilje.

Čustva so vedno legitimna, nasilje nikoli.

Starševske intervencije niso namenjene temu, da »umirimo« čustvovanje otrok. Otrok ima vso pravico do tega, da se jezi, razburja, vznemirja, »krega«, ne sme pa žaliti, udariti, poškodovati … Zelo pomembno je, da prisluhnemo obema otrokoma in jima dovolimo, da izrazita svoja čustva, razbremenita svoje napetosti, predstavita svoje stališče.

Hkrati otroke učimo, kako z ustreznimi besedami in primernejšimi dejanji obvladati ta neprijetna notranja stanja, in zagotavljamo varen in sočuten prostor za »kreativno« prepiranje.

Družinsko vzdušje, ki spodbuja spore med sorojenci

Raziskave kažejo, da so odnosi med sorojenci bolj napeti v družinah, kjer so starši bodisi izrazito avtoritarni, hitro povzdignejo glas, veliko kaznujejo ali se celo zatekajo k telesnemu kaznovanju, bodisi so izrazito permisivni in nenaklonjeni postavljanju meja.

V prvem primeru gre predvsem za vzor – težko namreč pričakujemo od otrok, da se ne bodo zmerjali in ravsali, če podobno razreševanje konfliktov spremljajo pri starših –, v drugem pa popolna odsotnost pravil otroke spravlja v negotovost. Otroci, ki so prestrašeni, negotovi oziroma rastejo v napetem vzdušju, se zelo hitro začnejo prepirati med seboj, saj je tudi to način, da sprostijo napetost.

Več prepirov med otroki je tudi, če starši premalo spoštujejo individualne lastnosti otroka in njegovo edinstvenost in se premalo zavedajo potrebe otroka po varovanju svoje integritete, otroke primerjajo med seboj, spodbujajo tekmovanje, ne pa sodelovanja, in premalo spodbujajo pozitivne in ljubeče vezi v družini.

Manj ko otrok čuti, da mora tekmovati s sorojenci za pozornost, ljubezen in spoštovanje oziroma dokazovati svojo vrednost tudi s poniževanjem brata ali sestre, boljše odnose ima s sorojenci.

»Seveda otroci potrebujejo vodstvo pri razreševanju konfliktov, vendar to ne pomeni odraslih razrešitev, temveč to, da jim odrasli pokažemo, kako se lahko zadeve razrešijo drugače, bolj učinkovito in manj boleče.«

Pomembnost družinskih pravil

Družinska pravila odražajo vrednote družine, določajo ton in način komunikacije ter pričakovanja o tem, kakšne odnose imamo drug z drugim. Pomembno je, da jih skupaj določimo, se veliko pogovarjamo o njih in se nanje sklicujemo tudi, ko se razvnamejo strasti. Družinska pravila se lahko nanašajo na:

  • ton glasu: tudi ko v odnosih vzplamti, ne vpijemo drug na drugega, ampak se trudimo, da se pogovarjamo mirno, vsekakor pa brez žalitev;
  • jemanje brez dovoljenja: preden si kaj sposodimo, uporabimo, vzamemo, pridobimo dovoljenje lastnika;
  • starši ne razsojajo, če niso »priče« dogodka: pomembno je, da starši ohranimo nevtralnost, da ne sklepamo in razsojamo prehitro, preden ne poznamo stališč vseh vpletenih, pri čemer pa morajo otroci seveda vedeti, da se lahko v stiski oziroma kadar zapleta res ne morejo razrešiti sami, vedno obrnejo na nas;
  • tožarjenje: dobro je, če otrokom razjasnimo razliko med tem, kaj pomeni sorojenca zatožiti, da bi ga spravili v težave, ali zato, ker njegovo vedenje spravlja v nevarnost njega oziroma koga/kaj drugega (razlika med Mami, Miha z umazanimi čevlji skače po preprogi in Mami, Miha je zlezel na najvišjo omaro);
  • popolna nesprejemljivost besednega ali telesnega nasilja: zmerjanje, poniževanje, lasanje, ščipanje, brcanje, pretepanje,  uničevanje stvari … preprosto niso dovoljeni in pika. Takšno vedenje prinese vnaprej dogovorjene posledice.

Sicer pa: tudi na področju rivalstva med sorojenci velja, da je potrpežljivost božja mast. Kar se danes zdi kot tretja svetovna vojna, bo čez nekaj let nemara le prijeten spomin. Bratje in sestre so pač košček otroštva, ki nas – na srečo – spremlja daleč v odrasle dni. Za to pa je kdaj treba previhariti tudi kakšno bitko.

Kako spodbujamo zdrave odnose med sorojenci?

Vsakemu otroku zagotovimo dovolj individualne pozornosti oziroma časa, ki je namenjen le njemu.

  • Otrok ne primerjajmo in tlačimo v »uravnilovko« – vsak je drugačen in edinstven in kot takšen želi biti prepoznan.
  • Ne vmešavajmo se samo zato, da bosta čim prej mir in tišina v hiši.
  • Ne vmešavajmo se, dokler ne vemo, kaj se je zares zgodilo.
  • Podlaga za odločanje naj bodo potrebe posameznega otroka, ne »gola pravičnost«.
  • Ne zahtevajmo od otrok, da so ves čas »prijatelji«, vztrajajmo pa, da so drug z drugim spoštljivi.
  • Ne iščimo vedno krivca.
  • Učimo jih spoštljive in učinkovite komunikacije z zgledom.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled 

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in brezplačno prejmite revijo Pogled.