Kdo je uspešen otrok?

Avtoricadr. Katarina Kompan Erzar

FotoShutterstock

Thumbnail
5 min
  • DELI

Počasi se veča zavedanje, da pritiski in togo pehanje ne prinašajo duševnega zdravja in varnih, čustveno toplih odnosov, ki so pogoj za normalno življenje. S tem pa se odpirajo tudi nova vprašanja o tem, kako z otroki ohranjati topel in globok stik med njihovim odraščanjem in tudi kasneje.

Naša pozornost je odvisna od dvojega: od tega, kako se odzivamo na nevarnosti in kako jih doživljamo, in od tega, koliko se zavedamo pozitivnih čustev, hvaležnosti, spoštovanja, veselja, ljubezni, radoved­nosti, zanimanja in naklonjenosti.

Težava je, da je prvi proces odzivanja na nevarnost avtomatičen, torej neodvisen od naše zavesti, drugi pa potrebuje našo zavestno odločitev in namensko us­merjanje pozornosti. Proces odzivanja na čustva in regulacija čustev ter regulacija alarmnega načina odzivanja se najmočneje izoblikujejo v prvih treh letih in v obdobju odraščanja, zato je to obdobje namenjeno predvsem tolažbi in opori otroku, kadar je v stiski, ter krepitvi njegove zavestne sposobnosti, da opazi in doživlja pozitivna čustva.

Odnosi naj ne temeljijo na skrbeh in strahu

Zaskrbljenost, grobost, čustvena odsotnost, tesnoba in pretirana pozornost odraslega na vsak najmanjši otrokov vzgib krepijo otrokov alarmni odziv, torej njegovo sposobnost, da zazna:

  • kaj vse je nevarno,
  • kaj vse je lahko narobe,
  • kaj vse je težko in
  • kje vse se ne sme sprostiti, ozreti okoli sebe, okušati dogodkov in se učiti novih spoznanj.

Ko je organizem alarmno naravnan, je namreč proces učenja okrnjen, če ne povsem zablokiran.

Hkrati pa je to način, preko katerega se lahko zelo hitro, a samo površno povežemo z drugimi. Včasih izberemo skupnega sovražnika, na primer šolo ali učitelja, in se z otrokom borimo proti njemu, včasih je ta sovražnik že kar otrok, ker se ne uči, ker bo potem imel slabe ocene, ker bo šel na slabšo srednjo šolo, ker bo imel slabše plačano službo in konec koncev, slabšo parcelo na pokopališču.

Pravo oblikovanje pa je tisto, ki širi pogled, pod­pira učenje in predvsem podpira dostop do globljih plati našega doživljanja, čustvovanja in razmišljanja. To pa so odnosi, ki ne temeljijo na skrbeh in strahu, ampak na zaupanju in veri, da se bo skozi izkušnje postopoma v otroku izoblikoval občutek, kaj je nje­govo poslanstvo na tem svetu, kaj je njegov dar, kaj ga čisto spontano zanima, privlači, navdihuje in v kaj bo z veseljem vložil trud, čas in pozornost. Za tak način razvoja pa mora biti otrok varen, torej brez stalno aktiviranega alarmnega sistema, ki bi ga v njem krepili starši s svojimi strahovi in ambicijami.

Kaj je pravo povezovanje z otrokom

Iz tega sledi, da se je bolje povezati z otrokom tako, da četudi »šola« ni taka, kot bi si želeli, skupaj najdemo način, kako kljub tej »šoli« ohraniti veselje do znanja.

To pomeni, da presodimo,

  • kje (pri katerem predmetu) se bomo učili potrpežljivosti in vztrajnosti,
  • kje lahko otrok res kaj smiselnega pridobi,
  • kje se je dobro samo zavarovati in zagotoviti otroku, da ne bo utrpel prevelike škode (to lahko pomeni tudi kak resen pogovor v šoli),
  • predvsem pa, kako otroku vsako popoldne omogočiti: da svoj alarm izključi, da pove, kaj ga mori, kaj ga veseli, kaj ga skrbi in kaj si želi, mi pa ga pri tem potolažimo, mu pomagamo, da se spočije in mu omogočimo, da se loti tudi težjih izzivov v zavedanju, da mu bomo stali ob strani in mu pomagali razumno vztrajati.

Otrok, ki začuti, da se njegovi starši ne bojijo sveta, prihodnosti ter odnosov in da se znajo povezati z drugi­mi odraslimi, se bo hitro sprostil in ob njih dobil dovolj poguma, da se tudi sam vključi med vrstnike, da se veseli novih spoznanj in izzivov ter da svoje življenje lahko živi vsak dan sproti, kot skrivnost, ki mu vedno razkrije kaj novega.

Ne ocene, veselje do znanja

Velika neumnost je otrokom naložiti breme razmišljanja o daljni prihodnosti, da npr. že v osnovni šoli kot nori nabirajo točke za vpis na srednjo šolo, ob tem pa izgubijo vse veselje do znanja, ki ga včasih, ne zmeraj, dobijo poleg ocen. Usmerjanje pozornosti na ocene uniči vsako kreativnost, veselje do novega, radovednost in željo po znanju, krepi pa zagrenjeno tekmovalnost, ki otroku uniči razvoj in ga oblikuje v praznega, ogroženega in slavohlepnega človeka.

Ocene bi morale biti, in dostikrat na srečo tudi so, zgolj stranski produkt zanimanja in veselja do spoz­navanja. Bolj ko podpiramo otrokovo veselje do znanja, lažje se otroci prebijajo skozi snovi, ki so zanje zahtevne, abstraktne in na prvi pogled ne ponujajo veliko zanimivega.

Ob starših, ki se zanimajo zanje, lahko takšno snov jemljejo kot izziv in ne nepotrebno breme, saj jim je prav ta zoprni predmet morda omogočil nekaj ur skupnega učenja s starši, skupnega iskanja rešitev zapletenih nalog, pogovora in konec koncev tudi občudovanja, saj otrok dostikrat pri določenem predmetu lahko ve več kot starši.

V bistvu imamo v življenju dve glavni smeri: razvi­janje varnosti skozi odnose in v njih ter ohranjanje radovednosti in delovne kreativnosti ali pa mrzlično iskanje varnosti s premagovanjem morebitnih tek­mecev, nabiranje ocen, denarja in moči. Torej: ali alarm ali svoboda.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.