Kdaj vemo, da je konec?

AvtoricaVesna Ravnikar

FotoShutterstock

Thumbnail
5 min
  • DELI

Živimo v svetu, v katerem je mogoče vse popraviti, preklicati, vedno začeti znova – od operacije nosu in spremembe kariere pri recimo štiriinpetdesetih letih pa do novih in novih razvez. Obenem to lahko privede tudi do tega, da se zakon konča, »ker res ne bi več«. »Prehitra« ločevanja so vsakdanja praksa, ugotavlja dr. Veronika Podgoršek v svoji novi knjigi Ljubezen po ljubezni.

Kdaj vemo, da je konec?

Tako kot nekateri zakonci oziroma partnerji prehitro vržejo puško v koruzo, pa marsikdo za vsako ceno vztraja v slabem razmerju – zakaj, zaradi česa? Zaradi nekih idealov? Ker ima otroke? Skorajda pravilo je, da bo to nekako kompenziral. To pomeni, da bo čustveno bližino, ki naj bi jo v delujočem partnerskem odnosu dobil od partnerja, iskal nekje drugje. Morda se bo čezmerno navezal na domačo žival, otroke, si omislil ljubimca ali postal obseden s športom, delom, zelo priljubljeno je tudi zatekanje v alkohol – kar koli, ob čemer se bo dobro počutil.

Od prvega iskrenega pogovora s samim sabo do dejanske odločitve za razhod običajno mineta dve leti, pogosto celo več.

Kdaj se torej neki odnos konča? Ko nekdo še prosi, vpije, joče in teži, ima razmerje še vse možnosti za preživetje. Človek, ki opozarja na težave in išče rešitve, je še močno vpet v partnerstvo. A če se nič ne premakne, nastopi obup. Ne veš, kdaj – naenkrat se zgodi, in takrat začutiš, da je razmerja konec. Resnično konec. Ni te več strah. Nimaš več vprašanj. Samo padeš v nekakšen trans in veš, da se boš ločil. Ne glede na vse.

Od prošenj in joka prek obupa in stagnacije do končne odločitve vodi zelo dolga pot. Od prvega iskrenega pogovora s samim sabo do dejanske odločitve za razhod običajno mineta dve leti, pogosto celo več. V tem času misel zori in se prepleta s poskusi, da bi razmerje popravili in drugače opredelili skupno bivanje.

Toda ko spoznamo, da drugi tega ne želi, da so mu stvari v redu, kakršne so, in da se ne želi spreminjati – takrat se iskanje skupnih poti konča. V odnosu nikoli ne moremo hoditi sami, in ko drugi ni orientiran na »skupno«, je čas, da se vprašamo: Lahko to sprejmem, lahko tako živim? Ali bi odnos raje končal, ker me to preveč obremenjuje? Samo ti dve možnosti imamo, drugih ni. Odločitev mora dozoreti in v duši moramo ob misli nanjo ostati mirni.

Najtežje vprašanje

Vprašanje, ali naj še ostanem v tem odnosu, je eno najtežjih in nanj smo si sčasoma prisiljeni odgovoriti prav vsi, ki smo v celostnem partnerskem odnosu in ne zgolj v površinski zvezi. Vsak ima mejo, čez katero ne gre oziroma ne more, in zelo redki so odnosi, v katerih ta meja nikoli ne bi bila izzvana. Vendar si pred temi izzivi marsikdo zatiska oči ali si laže o naravi svojega odnosa – in to je nekaj drugega. Na vprašanje – ostati ali oditi – lahko odgovorimo le sami.

Po navadi tudi v bolj turbulentnih partnerskih obdobjih dvom vznikne in izgine. S partnerjem se recimo hudo spremo, potem je nekaj časa vse v redu, nato pa se znova zaostri na primer po dopustu, na katerem smo se le prepirali. Toda sčasoma se občutek, naš »odgovor«, utrdi; pojavi se notranja zavest, da delamo tisto, kar je prav. Nekaj pretehta in na lepem je vse drugače, kot je bilo še včeraj.

Potreben je le čas, da »odtečemo vse kroge«: ljubim ga, ne ljubim ga, ljubim ga, ne ljubim ga ..., ker danes sva v redu, ker smo bili včeraj na izletu. Danes je super, ker se je igral z otroki. Ampak zdaj je spet obupen – sovražim ga, ponovno dela do večera. Nocoj sva se po dolgem času ljubila, mogoče pa le bo ... Nihanja od danes na jutri, iz meseca v mesec so povsem normalna.

Tudi če si ločitve želimo, je pot do nje izjemno težka. Zato toliko ljudi vztraja v odnosu brez smisla, v katerem so prazne lupine; zaradi strahu in nezaupanja vase.

Zakaj ljudje vztrajajo v slabem zakonu?

Moč za razhod mora priti od znotraj. Če je ni, tega koraka ne moremo narediti. Ta moč pride sama po sebi, iz lastne volje po preživetju. In da si jo dovolimo, moramo obenem imeti veliko samozavesti, da nas ne popade strah. Tudi če si ločitve želimo, je pot do nje izjemno težka. Zato toliko ljudi vztraja v odnosu brez smisla, v katerem so prazne lupine; zaradi strahu in nezaupanja vase.

Utemeljena odločitev za ločitev temelji zgolj na pritrdilnem odgovoru na naslednje vprašanje: Sem raje preostanek življenja samski/samska, kot da vztrajam v tem odnosu? Pri tej odločitvi ni pomembno, kaj nas čaka zunaj odnosa, kaj bo potem. V bistvu se s tem odločimo, da bomo partnerja zapustili, tudi če nikoli več ne bomo v nobenem partnerstvu. To je odločitev zaradi sebe: ne gre za obtoževanje drugega, ampak za potrjevanje sebe. Ta razmislek pomeni, da iz odnosa odhajamo, ker se v njem ne počutimo dobro, in obenem ne pomeni, da bomo samski srečnejši, kot bi bili v odnosu.

Če se odločimo, da bomo ostali, pa bomo vztrajali le zato, ker želimo ostati s točno tem partnerjem, in ne zato, ker nočemo biti sami. Poudarjam, da odgovor na vprašanje izhaja iz refleksije o nas in ne o partnerju ter govori o naši vlogi v partnerstvu.