Kako vzgojiti srečne otroke?

AvtoricaTina Korošec

FotoShutterstock

Thumbnail
6 min
  • DELI

Odrasli se v življenju pogosto znajdemo pred problemom. Iz svoje prakse vem, da veliko teh težav izvira iz dejstva, da smo zaradi potrebe, da bi nas starši sprejeli, »načrtno« pozabili nase in na svoje želje ter se začeli pretirano prilagajati in podrejati drugim.

Takšno vedenje nam je morda pridelalo kakšno starševsko pohvalo, češ, kako pridni smo, a nas je na žalost tudi oddaljilo od nas samih in naših resničnih občutkov.

Prav to je najpogostejši vzvod, ki odrasle privede do težav z depresijo, tesnobo, kompulzivno-obsesivnim vedenjem, strahovi, fobijami in psihosomatskimi obolenji ter jih potisne v partnerske odnose, v katerih so nezadovoljni, prav tako kot so na splošno nezadovoljni z vsem svojim življenjem ...

Nazaj k sebi

Če smo se v teh stavkih prepoznali in če res želimo rešiti svoje težave, se moramo vrniti k sebi. Kar pomeni, da moramo pozornost z drugih preusmeriti nase in začeti prepoznavati, kaj se v nas dogaja ter česa si želimo in česa ne.

To pa je velik izziv za vse, ki so se vrsto let prilagajali in podrejali drugim. Takšni ljudje namreč zelo težko razmišljajo o sebi, poleg tega sebe težko dajo na prvo mesto, ker ob tem pogosto doživljajo občutek krivde.

Težave se pojavijo tudi zato, ker po navadi potrebujemo kar nekaj časa in vaje, da se ponovno povežemo s svojimi občutki in ugotovimo, kdo smo, kaj čutimo in česa si želimo. Zato si je treba vzeti čas in biti potrpežljiv. Sčasoma bomo na ta vprašanja našli odgovore.

Poznavanje sebe prinese svobodo

Ko ugotovimo, kaj čutimo, česa si želimo, kaj nas veseli in kaj ne, ter začnemo ravnati v skladu s tem, nam to prinese bogato nagrado: svobodo.

Kar naenkrat namreč nismo več odvisni od mnenja in počutja drugih in lahko ravnamo v skladu s svojim počutjem, saj nas ne skrbi več, kako bodo drugi sprejeli naše odločitve. S tem pa postajamo ne samo bolj srečni in zadovoljni, temveč tudi odličen zgled svoji okolici – prijateljem, staršem, partnerju, predvsem pa svojim otrokom.

Ko smo v stiku s sabo, iskreno govorimo o tem, kaj nam je pri drugih všeč in kaj ne. S tem ljudem postavljamo meje, kar vzbuja spoštovanje, hkrati pa vsem okoli sebe dajemo dovoljenje, da si tudi sami upajo biti to, kar so, in povedati tisto, kar čutijo.

In ravno tak odnos s sabo in drugimi je odlična popotnica za vzgojo otrok. Ob takšnih odraslih bodo zrasli v srečne odrasle, ki se ne podrejajo potrebam in željam drugih, temveč sledijo sebi.

Če želimo vzgojiti srečne odrasle, moramo takšni najprej postati sami. Šele nato lahko z zgledom učimo tudi svoje otroke.

Vse se začne s komunikacijo

V vseh odnosih, še posebej pa v odnosu s partnerjem in otroki je pomembno, da stvari sporočamo v prvi osebi.

Starši, ki so v dobrem stiku s sabo, so s svojimi otroki zlahka avtentični in govorijo o sebi, ne o njih. Primer:

  • »Želim, da pospraviš za sabo.« Ali:
  • »Ton tvojega glasu je zame preglasen, prosim, če lahko govoriš tišje.«

Namesto:

  • »Spet si pustil vse umazano.« In:
  • »Spet vpiješ, govori tišje.«

Razlika med obema načinoma komuniciranja je, da pri prvem govorimo, kar sami čutimo, in otroku s tem damo priložnost, da nekaj spremeni, ne da bi ga obtežili s slabimi občutki.

Pri drugem načinu komuniciranja pa pri otroku vzbujamo slabe občutke, tudi občutek krivde, in mu med vrsticami sporočamo, da je z njim nekaj narobe in da se mora spremeniti.

Ko govorimo o sebi, otroka učimo spoštovanja do drugih in do sebe, saj mu z zgledom kažemo, kako drugim postaviti meje, ko jih prestopijo.

Tako vzgojen otrok se v življenju ne bo trudil slepo in avtomatično ustrezati staršem ali drugim ljudem, bo pa vedno pripravljen prilagoditi vedenje, ko bo po opozorilu razmislil in ugotovil, da takšna sprememba od njega ne zahteva, da bi se odrekel sebi.

Upoštevajmo otrokove meje

Če želimo vzgojiti otroka, ki se ne bo slepo podrejal tujim željam in potrebam v škodo svojih, je zelo pomembno tudi, da otroku pomagamo postavljati in varovati svoje meje. To najprej storimo tako, da mu sami postavljamo meje. Primer: »Ni mi všeč, da se igraš z mojimi stvarmi, zato zahtevam, da jih takoj pospraviš!«

Postavljanja meje ga učimo tudi tako, da ga podpremo:

  • kadar zavrne druženje s prijateljem,
  • kadar zavrne naš objem ali objem druge osebe,
  • ko ne želi deliti igrač.

Prav tako ga ne silimo, da naredi kaj proti svoji volji, temveč mu pomagamo, da ubesedi svoje počutje. Rečemo mu:

  • »Ti ne paše, da bi se stisnil k meni, kajne?«
  • »Danes nisi razpoložen za igro s prijateljem. Tudi jaz imam take dneve.«
  • »Nočeš posoditi igrače? Ni problema. Igrača je tvoja in imaš pravico, da je ne daš. Mu lahko poveš, da mu danes ne bi posodil igrače, da bo vedel, za kaj gre?«

Seveda včasih otrokovih meja ne moremo upoštevati, ker so v navzkrižju s tistim, kar mora narediti (na primer obleči se za v šolo), a takrat je še toliko bolj pomembno, da mu to razložimo. Recimo mu: »Razumem, da se nočeš obleči, a na žalost nimaš izbire, ker moraš v šolo, jaz pa v službo.«

Če upoštevamo otrokove meje, mu sporočamo, da se ima pravico postaviti zase in da nas zaradi tega ne bo odvrnil ali izgubil. S tem mu pomagamo krepiti samopodobo in samospoštovanje, zaradi česar bo kasneje v življenju izbiral odnose, v katerih bo spoštovan in upoštevan.

Pomagajmo otroku ubesediti čustva

Otroci doživljajo izredno močna čustva, ki pa jih še ne znajo ubesediti in obvladovati. To zna biti zanje zelo naporno in intenzivno. Zato potrebujejo pomoč staršev, da se naučijo ustrezno ravnati s svojimi čustvi.

Otroku najlažje pomagamo tako, da sami jasno in glasno govorimo o svojih čustvih. Primer:

  • »Jezi me, ko se tako igraš s hrano.« Ali:
  • »Potrebujem trenutek zase, ker me je nekaj razžalostilo.«

Ubesedimo tudi tisto, kar vidimo ali zaznavamo pri otroku.

  • »Vidim, da si jezen name. Kaj te je tako razjezilo?« Ali:
  • »Zdiš se mi žalosten. Bi mi povedal, kaj te je razžalostilo?«

S tem otroku pomagamo, da se nauči:

  • kako izraziti svoja čustva v odnosu z drugimi,
  • kako ravnati s svojimi čustvi,
  • kako se pomiriti.

Če se starši na otrokova čustva odzovejo tako, da mu jih pomagajo predelati, mu obenem sporočijo, da je z njim in njegovim čustvovanjem vse v redu. S tem otrok dobi dovoljenje, da čuti, kar čuti, in to tudi izrazi.

Nasproten odziv otroku zagotovo ni v prid. Če otroka denimo prepričujemo, da nima razloga za jok, mu prigovarjamo, naj se neha jeziti, ali kako drugače zanikamo njegova čustva (ali mu celo grozimo, da bomo odšli), ga nezavedno vodimo k zanikanju čustev. V prihodnje bo otrok svoja čustva raje zatajil, kot da bi tvegal izgubo starša ali njegovega odobravanja. In tudi ta pot vodi v podrejanje.

Omejitve in interesi

Pomemben del odraščanja, ki lahko človeka vodi stran od samega sebe, je pomanjkanje priložnosti, da bi preizkušali svoje meje.

Prav preizkušanje mej je temelj za gradnjo pozitivne samopodobe, ki jo bo otrok lahko zgradil samo, če bo lahko preizkusil svoje sposobnosti in ob tem naletel tudi na omejitve.

Samo na tak način bo lahko zaupal vase, saj bo vedel, kje je močan in kje ima šibke točke. Ta realna slika o samem sebi je za otroka notranji vir potrditve, zaradi česar pozneje v življenju ne bo potreboval toliko odobravanja ali potrditve okolice.

Še en pomemben vidik iskanja in ohranjanja stika s sabo pa je odkrivanje lastnih interesov ter močnih in tudi šibkih točk.

Dejstvo je, da ima vsak otrok vsaj nekaj interesov in močnih točk, tudi če se včasih zdi, da jih je treba iskati s povečevalnim steklom.

Pri takih otrocih je še posebej pomembno, da te točke poiščemo, saj je tako veliko več možnosti za boljše in srečnejše življenje.

Otrokove interese prepoznamo tako, da ga preprosto opazujemo, ob katerih aktivnostih se mu zasvetijo oči. Če jih ne vidimo sami, nam lahko pri tem veliko pomagajo ljudje, s katerimi je otrok veliko v stiku:

  • vzgojiteljice,
  • učiteljice,
  • strici in tete,
  • babice in dedki ...

Ti ljudje otroka vidijo v različnih situacijah in med različnimi aktivnostmi, ki jih mogoče sami z otrokom ne počnemo.

V prostem času do sreče

Otrok svoje interese in talente najlažje odkriva in razvija ob različnih prostočasnih aktivnostih, ki lahko pozneje prerastejo v poklicne priložnosti ali celo v zaposlitev, ob kateri bo užival brez občutka, da hodi v službo.

Dobrodošlo je seveda, da otroku predstavimo čim več različnih možnosti, med katerimi lahko izbira, saj mu bodo te aktivnosti morda čez čas pomenile sprostitev, s katero si bo polnil baterije ali ob kateri bo srečen.

Aktivnosti, ki bodo otroku pomagale razvijati talente, pa tudi krepiti šibke točke, je veliko. Pri tem ne govorimo o dejavnostih, ki zahtevajo globok žep, pač pa o aktivnostih, ki jih lahko skupaj počnete v prostem času, česar bo otrok še posebej vesel!

  • Kreativno ustvarjanje: možnosti za ustvarjanje na tem področju so neomejene, z malo domišljije lahko otroku predstavimo različne tehnike in ideje, ki jih bo z leti tudi nadgrajeval.
  • Igranje s kockami: ponuja posebno zadovoljstvo, saj iz kock lahko nastane »vse«, hkrati pa razvija tisti del možganov, ki je zadolžen za orientacijo v prostoru, planiranje in upoštevanje sosledja.
  • Risanje otroku zagotavlja tako ustvarjalni razvoj kot sprostitev. Učinkuje lahko tudi terapevtsko, saj pomaga izražati čustva.
  • Igranje inštrumenta in petje: tudi glasba spodbuja kreativnost in pomaga pri predelovanju čustvenega materiala. Je čudovita prostočasna aktivnost, ki na otroka deluje sprostitveno.
  • Športne dejavnosti: otrok, ki je od malega športno aktiven, se ne samo bolje gibalno razvija, ampak mu šport preide v kri, kar pomeni, da lahko čez čas ure in ure preživi na kolesu, pod košem, na odbojkarskem igrišču, v kajaku, bazenu, med tekom, v hribih ... Šport krepi tudi skupinskega duha, utrjuje občutek poštenosti (fair-play) in izboljša organizacijo časa. Gibanje je nujno za otrokov zdrav razvoj, zato je še toliko bolj pomembno, da otrok spozna različne športe in možnosti preživljanja prostega časa z gibanjem.
  • Ples: tako kot glasba, risanje in druge oblike ustvarjalnosti ima tudi ples izjemno moč kreativnega in čustvenega izražanja ter pomaga pri predelovanju občutkov.
  • Kreativne igre: spodbujajte otroka, naj iz materialov v okolici (naj bodo to iglice v gozdičku, kamni na plaži, domače rjuhe ali kaj podobnega) napravi pripomočke za igro. Tako si bo znal zabavo poiskati takoj, ko bo pogledal okoli sebe, tudi če bo sam. Pozneje bo s pripomočki in drugimi danostmi v okolici znal reševati drugačne probleme – tako tehnične kot miselne, kar mu bo vsekakor prišlo prav v življenju.
  • Branje: čudovita aktivnost, ki izboljšuje jezikovno spretnost, krepi spomin in spodbuja domišljijo. Ponuja pobeg v domišljijski svet, a tudi odpira vrata v drugačne svetove in načine razmišljanja.
  • Reševanje križank, ugank in miselnih nalog: je še en dober način, kako otroke spodbujati k aktivnemu preživljanju prostega časa, s tem pa mu pomagamo tudi razvijati določene dele možganov.
  • Prebiranje revij: revije, kot so Pil, Moj Planet, pa tudi Cicido, Ciciban in Cici zabavnik za najmlajše, ponujajo različne aktivnosti in tudi razne ideje, zbrane na enem mestu. Otrok ob prebiranju revij tako hkrati počne več stvari:
    •  zapolni svoj prosti čas,
    • rešuje miselne naloge,
    • računa,
    • vadi branje in razumevanje,
    • širi svoja obzorja,
    • pridobiva informacije o različnih temah,
    • se hkrati zabava in sprošča.

V revijah spoznava tuja življenja in težave, s katerimi se srečujejo vrstniki, kar razvija njegovo empatijo in mu pomaga premagovati lastne izzive odraščanja. Kvalitetne otroške in mladinske revije so zato odličen pripomoček za preživljanje prostega časa in sopotnik pri odraščanju.

  • Preživljanje časa v naravi: ponuja možnost kreativne igre, pa tudi priložnost za pomiritev, kar bo otrok potreboval pri spopadanju s stresom.
  • Družba živali: spodbuja empatijo in razvija zanimanje za živalski svet, kar lahko sčasoma vodi v odločitev za poklicno kariero, povezano z živalmi. Predvsem pa živali na ljudi delujejo terapevtsko in pomirjajoče, kar otroku lahko pomaga pri premagovanju različnih stisk.
  • Obiskovanje muzejev in delavnic: te aktivnosti širijo znanje in zanimanje za različne teme ter odpirajo nova obzorja.
  • Ustvarjanje v kuhinji: otroci z veseljem kuhajo, če le dobijo priložnost. Če ustvarjanje v kuhinji povežete z načeli zdrave prehrane, lahko otroku mimogrede privzgojite tako veselje do kuharije kot zdrave prehranske navade.
  • Gospodinjska opravila: že majhen otrok si želi pomagati staršem, in če je na primeren način vključen v gospodinjska opravila, je tudi pospravljanje lahko dejavnost, ki ga veseli in sprošča v prostem času.
  • Filmi in dokumentarne oddaje: so z dodatnim pogovorom na temo ogledanega lahko bogat vir informacij za tistega otroka, ki še išče svoje interese, izbira šolo za nadaljnje šolanje ali je samo vedoželjen.
  • Druženje: otrok različne aktivnosti in življenjske sloge spoznava tudi s pomočjo sorodnikov (stricev, tet, dedkov in babic) in družinskih prijateljev, ki imajo drugačne navade in vrednote.
  • Izleti in potovanja: ponujajo celo paleto novih uvidov in so priložnost za drugačno razumevanje sveta.
  • Računalniki in računalniške igre: brez tehnologije danes ne gre. Če otrok pokaže zanimanje zanjo, ga lahko pri tem zelo usmerjeno podpremo – nauči se programiranja, novih trikov ... Pomembno je le, da pravočasno omejujemo aktivnosti na računalniku in pametni tehnologiji, ki vodijo v odvisnosti.

Pri aktivnostih po pameti

Več aktivnosti ko bo otrok preizkusil, laže bo ugotovil, katera področja v življenju ga zanimajo in katera ne. A pri številu aktivnosti seveda ne gre pretiravati, sploh kadar gre za dejavnosti, ki jih bo otrok redno obiskoval poleg drugih obveznosti (recimo šole).

Zaradi preobremenjenosti se lahko otroku zamerijo prav vse dejavnosti, zato bi bil učinek lahko obraten od želenega.

Pomembno je predvsem, da otrok dobi priložnost za (bežen) preizkus na različnih področjih. Če zaznamo večji interes za katero od vsebin, ga pri izbiri podpremo in spodbudimo, naj ji posveti več časa – a seveda le, če si sam tega želi.

Pomembno je tudi, da ne strukturiramo vsega prostega časa, ki ga ima otrok na razpolago. Otrok se mora namreč naučiti tudi ravnanja s časom, ki ni vnaprej načrtovan, saj mu ta čas zagotavlja:

  • počitek,
  • priložnost, da se nauči biti sam s seboj,
  • možnost, da se nauči ravnanja s časom in ga zapolni po svojih željah,
  • prostor za razvijanje domišljije.

V tem času bo otrok imel tudi čas razmišljati o sebi in o svojih občutkih, kar je nujno za zadovoljno odraslo življenje.

Srečni starši, srečen otrok

Otroka lahko zelo učinkovito naučite, da je v stiku s samim sabo, tik pred spanjem. Takrat se pogovorite o najlepših in najslabših trenutkih dneva in skupaj predelajte čustva, ki so morda čez dan ostala neizrečena.

Enako učinkovite za ohranjanje stika s sabo in svojim telesom pa so lahko tudi različne vaje sproščanja, ki otroku pomagajo prepoznati napetosti v telesu ali pa ga zazibajo v sen. Ob umirjeni glasbi otroka povabite, naj se sprehodi skozi vsak del svojega telesa in ga v mislih sprosti.

A ne pozabite, otroci imajo samo eno željo: da bi bili njihovi starši srečni. Zato je najpomembneje, da najprej poskrbimo za svojo srečo. Pri tem pa lahko upoštevamo tudi zgornje nasvete, ki veljajo tako za otroke kot za odrasle.

Katera revija je prava za vašega otroka?