Kako videti sebe in druge

AvtoricaTina Korošec

FotoRawpixel

Thumbnail
8 min
  • DELI

Družine, v katero se rodimo, si ne izberemo sami. Nekateri smo pri tem, kakšna družina nam je dodeljena, obdarjeni z večjo srečo in naletimo na okolje, ugodno za naš razvoj in zdravje. Drugi nimajo te sreče, tako da odnosi in vzorci v družini delujejo prej v njihovo škodo kot korist.

A na družino nas, tudi če odnosi med družinskimi člani niso bili zadovoljujoči in kakovostni, celo življenje vežejo vezi, ki jih je zelo težko pretrgati. Pri čemer nam je vsem skupno eno: vsi si želimo, da bi bili svojim družinskim članom, predvsem staršem ali skrbnikom, pomembni: da bi nas videli in sprejeli takšne, kakršni smo.

Za odnose žrtvujemo sebe

Zaradi te želje smo pripravljeni že od malih nog narediti marsikaj. Celo žrtvovati sebe! To pomeni, da smo pripravljeni zanikati svoje potrebe, čustva, svoje želje, pričakovanja, cilje in še kaj ter se v zameno za ljubezen prilagoditi željam in pričakovanjem naših staršev ali skrbnikov (kasneje pa tudi željam in pričakovanjem partnerja, prijateljev in drugih ljudi, ki so za nas pomembni).

To, da se odrekamo sebi, terja davek na naši osebnosti. Sčasoma zaradi odmikanja od svojih potreb in želja izoblikujemo verzijo sebe, ki je daleč od tega, kar v resnici smo.

V tej verziji pogosto:

  • skrbimo za druge, namesto da bi skrbeli zase;
  • ne izražamo svojega mnenja ali se ne postavimo zase, ker se bojimo, da bomo poslabšali za nas že tako neugoden položaj;
  • izberemo študij na podlagi tega, katera šola bo najugodnejša za kasnejšo izbiro službe, ali tega, kar so za nas želeli starši, namesto takega, ki bi nas zanimal in navduševal;
  • sprejmemo službo, ki nam bo pomagala preživeti, in ne take, ki bi nas izpolnjevala (pogosto niti ne vemo, kaj bi želeli početi);
  • sledimo družbenim normam ali starševski sliki, ki so si jo ustvarili za nas: služba, kredit, partner, poroka, otroci ..., čeprav si morda ne želimo nič od tega.

Zaradi teh »logičnih« izbir, ki niso bile opravljene iz stika s sabo, temveč zaradi oddaljenosti od sebe, v svojem življenju naletimo na težave: od problemov z zdravjem in v partnerskih odnosih do sporov v odnosih z drugimi, denimo na delovnem mestu ...

Ko čute namesto zase uporabljamo za druge

V otroštvu ljudje ne razmišljamo z razumom, temveč »s srcem«. Smo tukaj in zdaj ter sprejemamo odločitve glede na svoje potrebe in želje. Gremo za tistim, kar nas veseli, in proč od tistega, kar nas jezi ali spravlja v stisko. Za stvari se odločamo zelo intuitivno.

Ko pa ugotovimo, da s tem, ko sledimo sebi, jezimo ali izgubljamo naklonjenost staršev (ki so za nas najpomembnejši ljudje na svetu in od katerih smo prva leta življenja tudi življenjsko odvisni), naredimo vse, da bi si znova pridobili njihovo naklonjenost.

Zato začnemo svoje občutke uporabljati z namenom, da zaznamo, kaj čutijo oni, možgane pa zato, da si te situacije razložimo in načrtujemo prilagojene reakcije, ki nam bodo povrnile naklonjenost.

Na ta način se sicer res približamo drugim, a se vedno bolj oddaljujemo od sebe, saj naše odločitve ne izhajajo iz naših občutkov, potreb in želja, pač pa iz razmisleka o tem, katera dejanja bodo za naše odnose boljša in katera slabša.

Razmišljanje o drugih namesto o sebi vodi v težave

S tem ko »preračunavamo« svoje odzive in vedenja, ko se odrekamo svojim potrebam in željam ter v odnosih ne izražamo svojega mnenja, hkrati zanikamo in potlačujemo lastna čustva ter se istočasno odrekamo svoji avtentičnosti.

Telo in naša podzavest se na to neizogibno odzoveta, pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, toda prej ali slej terjata svojo izpolnitev.

Anksioznost, depresija, slaba samopodoba, nezadovoljstvo s svojo poklicno potjo ali službo, odvisnost od mnenja drugih, težave v partnerskem odnosu ... To je samo nekaj težav, ki so posledica takega delovanja.

Iskanje poti do sebe

Če želimo najti pot nazaj do sebe, ne smemo več razmišljati o drugih in o tem, kako ravnati, da bi zadovoljili njihove potrebe ter ohranili dobre odnose. Začeti moramo razmišljali o sebi in predvsem začutiti, kaj si želimo in česa ne. Pomembno je torej, da svoje čustvene »tipalke« iz okolice usmerimo nazaj nase.

To je za večino ljudi ogromen izziv. Ljudje, ki so se vse življenje podrejali in prilagajali potrebam drugih, so v odraslosti pogosto zmedeni že, ko si postavijo tako preprosto vprašanje, kot je: »Kaj bi danes jedel?«

Odgovorov na vprašanja, kaj si želijo, namreč ne poznajo. Nikoli si jih namreč niso postavljali, ker so bili zaposleni z razmišljanjem o drugih.

Zato je treba iskati sebe čisto na začetku in pri preprostih stvareh ter si čim večkrat v dnevu postaviti vprašanja, kot so:

  • Mi je to všeč?
  • Si tega želim?
  • Česa si želim?
  • Kaj sedaj čutim?
  • Kaj si o tem mislim?
  • Si v tem trenutku želim biti tu?
  • Kaj bi sedaj jedel?

Nadaljujemo tako, da začnemo svoje odgovore na taka in podobna vprašanja jemati resno in tudi reagiramo nanje. Recimo:

  • Povemo, če nam kaj ni všeč.
  • Se umaknemo iz situacije, ki nam ne ustreza.
  • Zavrnemo ponudbo, če nam predlog ne ustreza.
  • Rečemo ne.
  • Povemo, kaj si želimo.
  • Pojemo, kar čutimo, da nam ustreza.

S tem začnemo stopati nazaj v stik s sabo, s svojimi potrebami, občutki in željami. Sčasoma tako zgradimo novo, bolj avtentično podobo sebe, ki odraža naše resnične potrebe, želje in cilje in ne potreb, želja in ciljev drugih.

Stik s telesom

Zaradi nenehnega razmišljanja o tem, kako naj ravnamo, da bomo po meri drugih, smo pogosto odtujeni tudi od svojega telesa. Kar je eden izmed razlogov, da naše telo sporoča svoje nezadovoljstvo v obliki alergij, bolezni, depresij, tudi poškodb.

Zato je za dober stik s sabo pomembno vzpostaviti ponoven stik s svojim telesom. To naredimo preprosto tako, da za začetek nekajkrat na dan poskušamo začutiti svoje telo.

To najlažje storimo tako, da zapremo oči in »poskeniramo« celotno telo od vrha glave do prstov na nogi in poskušamo začutiti, če smo v katerem delu telesa napeti.

Če odkrijemo napetosti, preverimo, od kod izvirajo (Se je v našem dnevu zgodilo kaj, zaradi česar smo napeti? Ali nam morda ne ustreza trenutna situacija?). Nato pa v mislih te napetosti sprostimo.

Na začetku se nam bo to izpraševanje in povezovanje s sabo zdelo zelo težko, vendar bo sčasoma postalo naša navada.

Ob stiku s sabo so težave enostavnejše

Ko vemo, kdo smo, kaj hočemo in česa ne, in ko čutimo svoje telo ter prepoznavamo njegove znake nezadovoljstva, veliko lažje sprejemamo odločitve in učinkoviteje rešujemo konflikte.

Razlog je v tem, da ob stiku s sabo jasno čutimo, katere odločitve so prave za nas. Nehamo se umikati težavam in izgubljati energijo z nepotrebnimi razmisleki o tem, kako rešiti položaj, ne da bi prizadeli druge, ampak preprosto začnemo z drugimi komunicirati o tem, kaj si želimo in česa ne, in nismo več odvisni od njihovega odobravanja ali neodobravanja.

Po rešitve v preteklost

Prav strah pred neodobravanjem drugih je tisti, ki nas najbolj ovira na poti do sebe, saj izvira iz vzorcev, ki so se vzpostavili v družinski dinamiki med nami in našimi starši.

Zato moramo, da bi lahko dokončno našli pot do sebe in opravili z zarjavelimi prepričanji, pogledati tudi v svojo osebno zgodovino – v svoje otroštvo in svoje takratne odnose s starši ali skrbniki.

Najhitrejša in najbolj varna pot v preteklost je vsekakor s strokovno pomočjo psihoterapevta, ki nam pomaga pogledati v prave dele naše zgodovine ter narediti smiselne povezave, po vsakem takem potovanju, ko so stvari razjasnjene, pa tudi pomaga zapreti vrata preteklosti.

Brskanje po preteklosti je namreč smiselno le toliko, kolikor je potrebno, da nam pomaga razrešiti trenutno neugodno situacijo. Več od tega ni potrebno in je lahko celo škodljivo za naše počutje v sedanjosti.

A kljub vsemu lahko do določene mere stopimo tja tudi sami: v spomine o tem, koliko so nas starši v otroštvu spodbujali k izražanju in zadovoljevanju naših potreb, želja, ciljev ... Oz. koliko so nas pri tem omejevali zaradi svojih želja, pričakovanj, tudi strahov.

Tuja pričakovanja, ki nas določajo

Ko se rodi otrok, imajo starši zanj določena pričakovanja. Najbolj osnovna so, da bi bil otrok zdrav, da bi imel dobre ocene, opravil šolo, si našel dobrega partnerja in kvalitetno službo, da bi bil vsaj kje uspešen (v športu, poklicu, družbi ...). S tem želimo otroku zagotoviti mirno in lepo življenje.

Te želje in tudi strah, da naš otrok ne bi dosegal določenih standardov in ciljev, so delno seveda upravičeni, saj si starši za svojega otroka želijo samo dobro. A s tem, ko ga želimo obvarovati pred napačnimi potezami in ga silimo uresničiti naše želje in pričakovanja, ga pravzaprav postavimo na pot, ki ga vodi stran od sebe.

Namesto da ga sprejmemo z odprtimi rokami, očmi in srcem, da bi spoznali, kdo pravzaprav je, ga podprli v njegovih kvalitetah in mu pomagali v njegovih omejitvah, se pogosto trudimo, da bi postal to, kar si mi želimo zanj. Tudi tako, da mu ne pustimo delati napak in rešujemo njegove težave.

S tem pa otroka na neki način definiramo in določimo, še preden nam lahko sam pokaže, kdo sploh je, kakšne so njegove potrebe, želje, interesi, potenciali, tudi šibke točke ... Še preden se mu uspe zares razviti v osebo, kakršna bi lahko postal.

Pomembno je, da vidimo svojega otroka

Popolni starši ne obstajajo! To je dejstvo. A dejstvo je tudi, da so za otroke najbolj dragoceni tisti starši (in tudi drugi odrasli), ki vidijo svojega otroka.

To so starši, ki vidijo, kaj njihov otrok potrebuje, česa si želi, česa ne mara, v čem je dober in kaj mu ne gre najbolje. To so starši, ki razumejo, da je njihov otrok edinstveno bitje, ki mora v življenju početi tudi stvari, ki jih ne mara, a ga na podlagi teh in tudi preostalih stvari, ki mu ne gredo dobro, ne ocenjujejo in predalčkajo. Predvsem pa so to taki starši, ki so sposobni otroku dati tisto, kar rabi (kar ni nujno tisto, kar hoče).

Taki starši lahko otroka, ki ima učne težave, ki sanjari ali ga bolj kot knjige zanimajo dekleta/fantje, šport ali kar koli drugega ter v družbi pogosto obvelja za problematičnega otroka, vidijo kot otroka, ki ga morda res ne najbolj zanima šola ali ima celo primanjkljaje na katerem od učnih področij, a ima čudovito domišljijo, vzpostavlja globoke odnose, ima velik potencial za šport in je mnogo več kot samo tisto, kar lahko vidijo drugi ... Torej ga ne spregledajo.

Taki starši otroku predajo sporočilo, da je zanje pomemben, da ga imajo radi takega, kot je, in da jim ni mar, če v šoli, službi ali življenju ni najboljši, dokler je v življenju srečen in ima zadovoljujoče odnose.

Otrok takih staršev bo neizogibno odrasel v človeka, ki bo videl druge: ne bo jih ocenjeval in delal zaključkov na podlagi svojih prepričanj in predpostavk, ampak jim bo dal priložnost, da se pokažejo takšni, kakršni so.

Namesto da bi se ukvarjal z opredeljevanjem drugih, bo tak otrok raje razmišljal o sebi in o tem, kaj čuti, kaj misli, česa si želi in česa ne, ter bo na podlagi tega sprejemal odločitve, ki bodo dobre zanj. In ne za druge.

Zdravilen dotik tistega, ki nas vidi

O iskrenem srečanju s sabo in drugimi govori odlični roman Prikriti plameni ameriške pisateljice Celeste Ng. Knjiga je dragocena ravno zato, ker ponuja vpogled v življenja posameznikov, družinskih članov, prijateljev in znancev, katerih življenjske zgodbe se med seboj tesno prepletajo. Na podlagi njihovih zgodb lahko med prebiranjem knjige spoznamo, koliko predsodkov in predpostavk s strani znancev in sorodnikov se sčasoma izkaže za nepravilne, žaljive in celo nepoštene.

Vsebina knjige nas na tak način povabi h kritičnemu razmisleku o tem, ali morda to počnemo tudi sami: delamo zaključke v zvezi z ljudmi okoli nas (tudi o svojih otrocih) in imamo do njih pričakovanja na podlagi lastnih idej o tem, kakšen naj bi bil posameznik, ki stoji pred nami, in kako bi želeli, da se obnaša.

Zgodba nas pripelje do spoznanja, kako pomembno je sprejeti ljudi take, kot so, in ne take, kot predpostavljamo in pričakujemo, da so in bodo. Saj lahko, če jih zares srečamo, ugotovimo, da ima prav vsak posameznik na tem svetu za vsa svoja dejanja svoje »dobre« razloge, ki so, ko njegovo zgodbo ali situacijo pogledamo v kontekstu njegovega življenja, logične še tako kritičnemu opazovalcu.

Za kontrast temu pa v zgodbi srečamo tudi mamo, ki ima, v nasprotju s preostalimi liki, sposobnost videti ljudi okoli sebe in ki svojo toplino nesebično deli z vsemi, še posebej pa s tistimi, ki so dovolj avtentični, da si upajo stopiti z njo v pristen odnos. Ker ona preprosto razume.

Razlika, ki jo že ena taka oseba naredi v življenju drugih, je neprecenljiva, saj nam s tem, ko nas vidi takšne, kot smo, da spodbudo in zagon, da stopimo na svojo pot. Ter postanemo ali, če to že smo, ostanemo avtentični in zvesti sebi.

To pa je tudi najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko od kogar koli dobimo. In ravno to, da vidimo svoje kliente, je tisto, kar zdravi in darilo, ki ga klientom podarimo terapevti. A seveda le tisti, ki so imeli pogum postati ali ostati to, kar so.