Kako v času strahov ohraniti mirno kri

AvtoricaTina Korošec

FotoRawpixel

Thumbnail
6 min
  • DELI

Situacija, v kateri smo se znašli, ni lahka in vsekakor bo ta preizkušnja izziv za vsakega izmed nas. Za nekatere zaradi finančnih težav, za druge, ker bodo izpostavljali svoje zdravje, za tretje, ker se bodo spoprijemali s svojimi zdravstvenimi težavami ali zdravstvenimi težavami svojih bližnjih … Vsi pa bomo morali spremeniti svoje navade in se pogosteje popasti z nepovabljenim gostom: strahom.

Obdobje strahov

Nastala situacija je močno posegla v naše vsakodnevno življenje ter precej spremenila našo rutino in navade, kar je že samo po sebi zadosten razlog za stisko. A če temu dodamo še nevidnega sovražnika, ki ogroža naše zdravje in zdravje naših bližnjih, je to dvoje skupaj lahko podlaga za veliko različnih strahov, ki vodijo v občutke tesnobe in anksioznosti.

Strah je naš zaveznik

Strah je v bistvu dragoceno in zelo dobrodošlo čustvo, ki varuje naše telo in življenje. Ko v okolici zaznamo nevarnost, začutimo strah in naše telo se nanj odzove tako, da nas pripravi na akcijo: za beg ali boj. Takrat aktivira vse možne mehanizme, ki nam pomagajo: pospeši srčni utrip, napne mišice, nas osredotoči na eno samo stvar – na napad ali pobeg pred sovražnikom. Strah je zato naš zaveznik.

Dokler se ne pojavi ob napačnem času ...

A ko sovražnika ne vidimo in se proti njemu ne moremo aktivno boriti ali se pred njim skriti, nas lahko strah, ki se pojavlja ob napačnih trenutkih, začne šibiti.

Da bi imelo telo čim več energije za pobeg (ali boj), namreč aktivira vse, kar mora aktivirati, ob tem pa izklopi tudi vse nenujne procese. S tem med drugim izklopi tudi delovanje imunskega sistema, saj mu takrat ni mar, ali nam bo med »bojem« za preživetje teklo iz nosu ali ne.

Strah nas torej ironično v takih situacijah, ko nam grozi nevarnost, kot je virus, naredi bolj ogrožene kot takrat, ko se borimo proti dejanskemu sovražniku, saj slabi naš imunski sistem, ki pa je edini, ki nam lahko pomaga v boju s tovrstnimi nevarnostmi.

Zato je res pomembno, da svoj strah v takih kriznih situacijah obvladujemo in da si s skrbmi ne povzročamo dodatnega stresa.

Obvladujmo svoj strah

To, da obvladujemo svoj strah, ne pomeni, da ga moramo odstraniti, temveč da se z njim spoprimemo. Na drugi strani pa se moramo izogibati situacij, ki nas spravljajo v stisko in ki nam povzročajo strah. Da to lahko naredimo, se moramo ustaviti takoj, ko občutimo strah!

Prepoznajmo, česa nas je strah

Najprej to naredimo tako, da poskušamo opisati, česa nas je strah. Strah namreč nikoli ni za vse ljudi enak. V isti situaciji imamo lahko ogromno različnih strahov:

  • za svoje zdravje in zdravje najbližjih,
  • pred smrtjo in izgubo,
  • pred izgubo dohodka in z njim povezanimi eksistencialnimi problemi,
  • pred materialnimi izgubami,
  • pred spremembami,
  • pred izgubo rutine,
  • pred izolacijo,
  • pred zaprtimi prostori,
  • pred izgubo kontrole ...

Zato je pomembno, da raziščemo, česa se pravzaprav bojimo, saj nam bo to precej pomagalo razrešiti naš problem. Ko vemo, česa se bojimo, pa se ustavimo z občutkom!

Ustavimo se in si prisluhnimo

Ljudje zelo redko »beremo« svoja čustva, še posebej tista negativna, kot so jeza, razočaranje, žalost in strah, saj v nas povzročijo različne »slabe« občutke, pogosto tudi fizične, in teh se neredko ustrašimo, saj z njimi nismo navajeni ravnati.

Ko se npr. pojavi strah, je naš prvi odziv telesni: srce nam hitreje bije, pospešeno dihamo, v telesu čutimo napetost ... Tovrstne reakcije nas prestrašijo, zato poskušamo obvladati občutke tako, da se zamotimo z razmišljanjem, se umaknemo iz situacije ali preoblikujemo energijo v kakšno drugo čustvo, ki nam je bolj znano in v nas ne pozvroča take stiske, npr. v jezo.

To res pomeni, da smo se občutku izognili, a ne pomeni, da smo ga razrešili. Napetost, ki se je ustvarila, je še zmeraj v nas. Zato je res pomembno, da se takoj ob pojavu strahu ustavimo in si ta občutek podrobno ogledamo.

Spoznajmo svoj strah

To naredimo tako, da strah začutimo, da poskušamo zavestno ostati z njim. Pozornost usmerimo na občutek in na del telesa, v katerem ga lahko občutimo. Poskušamo si ga res podrobno ogledati, pri čemer si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji:

  • Kako se ta trenutek počutim?
  • Kje v telesu zaznavam ta občutek?
  • Kako ga občutim? (Me stiska, vleče, peče, »sedi« na meni, me boli ...?)
  • Se ta občutek, ko mu posvetimo pozornost, kam premika, se krepi, zmanjšuje, bledi, izginja, zamenja lokacijo?
  • Nam je ta občutek od kod znan, smo ga kdaj že doživeli?
  • Kaj bi nam ta občutek v telesu povedal, če bi imel besede? Ima za nas kakšno sporočilo? (Mnogi ljudje na to vprašanje težko sami najdejo odgovor, po navadi potrebujejo nekoga, ki jim to vprašanje zastavi.)

Z zastavljanjem takih in podobnih vprašanj si razjasnimo, za kakšen občutek pravzaprav gre. Z njihovo pomočjo morda lahko sami pridemo tudi do sprostitve napetosti, saj po navadi za to zadostuje že na občutek usmerjena pozornost!

Morda bomo v tem procesu spraševanja dobili tudi napotek, kaj potrebujemo. Morda bomo imeli potrebo po tem, da:

  • zajokamo,
  • se stresemo,
  • zakričimo,
  • se z nekom pogovorimo.

Vse to so normalne in zelo zdrave reakcije, ki vodijo v boljše počutje. Zato si jih dopustimo!

Morda nas bo tovrstno preizpraševanje vodilo tudi do presenetljivih spoznanj o sebi, povezanih s preteklostjo, ki nam bodo razjasnila, zakaj se nekateri strahovi in misli sploh pojavljajo.

Bodimo pogumni in dopustimo občutkom, da se izrazijo, a se ustavimo, če ne zmoremo

Da se lahko prepustimo občutkom, še posebej strahu, moramo biti pogumni, a tudi pametni. Ob tem namreč doživljamo večinoma neprijetne telesne občutke, ki se jih lahko prestrašimo in ki lahko povzročijo tudi poslabšanje situacije, če jih ne obvladamo. Zato je izredno pomembno, da dobro ocenimo, ali bomo občutke lahko »zdržali« ali ne.

Če nas je občutkov preveč strah in ob njih doživljamo še dodatno stisko in stres, je pomembno, da se takoj ustavimo in se ne silimo naprej, saj bi nas to lahko pripeljalo do dodatnih težav.

V tem primeru si pri obvladovanju strahu in drugih čustev raje poiščimo strokovno pomoč izkušenega psihoterapevta, ki nam bo pomagal obvladovati položaj.

Izognimo se povzročiteljem strahu

Če bi danes govorili o splošnih strahovih, kot so strah pred letenjem, višino, soočenjem s šefom, ali o drugih strahovih, ki nas vsakodnevno pestijo, bi vam vsak psihoterapevt svetoval, da se kontrolirano izpostavljate situacijam in se z njimi spoprijemate postopoma, kot vam glede ravnanja s strahom svetujem tudi zgoraj.

A stanje, v katerem smo, je nekoliko drugačno, in od nas zahteva, da ohranimo mirne živce, zato vam svetujem predvsem, da se, če se le da, izognete vsem dejavnikom, ki v vas vzbujajo tesnobo in strah.

Senzacionalni naslovi v medijih, štetje okuženih in žrtev, prebiranje črnogledih člankov ali negativnih zapisov na socialnih medijih, zapisov o slabi gospodarski situaciji, vsakodnevni pogovori o virusu, ljudje, ki širijo strah in paniko, pa tudi tisti, ki ne jemljejo resno situacije ... Vse to nas lahko spravlja v strah in stisko.

Zato je pomembno, da prepoznamo, ob katerih vsebinah, informacijah in ljudeh se počutimo dobro in ob katerih slabo, ter se slednjim vsaj v času krize (najbolje pa kar za stalno) začnemo dosledno izogibati!

Raje se obdajmo s pozitivnimi ljudmi, informacijami in novicami: saj bodo te v nas vzbujale optimizem in nam pomagale, da se bomo počutili bolje!

Osredotočimo se na pozitivno

Kot pravijo menihi tistim, ki se za menihe šele učijo: Ko se učiš hoditi bos in ko te bo bolelo, usmeri pozornost na tisto nogo, ki je v zraku, ne na tisto, ki je na tleh.

Podobno velja za današnji čas: namesto da gledamo na tisto, kar je slabo, pozornost raje usmerimo na tisto, kar bo prineslo dobrega.

  • Več časa zase in za družino.
  • Možnost, da smo družbeno koristni in pomagamo drugim.
  • Odmor od službe, preden smo se dokončno prekurili.
  • Možnost, da nadoknadimo zaostalo delo.
  • Priložnost, da se zazremo vase in naredimo revizijo svojega življenja.
  • Čas za bolj zdravo prehranjevanje.
  • Možnost, da doma uredimo vse tisto, kar je (pre)dolgo čakalo na vrsto.
  • Priložnost, da spremenimo svojo rutino.
  • Možnost, da preživimo več časa v naravi.
  • Priložnost za učenje česa novega.
  • Možnost, da končno preberemo knjige, za katerega nismo nikoli našli časa (ali pa vadimo inštrument, se lotimo hobija ...).
  • Čas, da se bolj povežemo s partnerjem.
  • Priložnost, da se razgibamo, posvetimo jogi, telovadimo, se odpravimo teč ali na kolo ...

Svojo pozornost usmerimo na vse, kar je že lepega v našem življenju. Na vse, za kar smo lahko hvaležni. In naredimo s časom, ki smo ga dobili, nekaj vrednega zase!

Bodimo v podporo otrokom in bližnjim

S situacijo se bomo različni ljudje spoprijemali različno. Zato je pomembno, da se o njej veliko pogovarjamo s partnerjem, z družino, prijatelji, predvsem pa z otroki, ki so pogosto izključeni iz teh pogovorov, ker mislimo, da nanje situacija ne vpliva enako kot na odrasle.

A seveda vpliva in jih lahko spravlja v stisko. Zato si vzemimo čas in se z njimi pogovarjajmo. Lahko si pomagamo z zgornjimi vprašanji, jih vodimo čez občutke, preverimo, česa jih je strah, in jih poskušamo pomiriti.

A naj to ne bodo pogovori, v katerih se pogovarjamo o resnosti situacije, temveč taki, v katerih ima vsak v vaši družini prostor, da lahko izrazi svoje skrbi in pomisleke. Pri tem ga poslušajmo in ne zasmehujmo, da komplicira ali pretirava. Ne prepuščajmo se strahovom, ampak si pomagajmo izzive premagovati skupaj in ohranjati pozitiven pristop.

Če pa bi stvar prerasla zmožnosti družinske samopodpore, obvezno poiščimo pomoč, saj je psihološko zdravje (še posebej v takih situacijah, a tudi sicer) enako pomembno kot fizično!

Plonkec za ohranjanje pozitivnega vzdušja

Pri ohranjanju sproščenega domačega vzdušja si lahko pomagamo tudi tako, da v vsakdan vpeljemo:

  • urnik, po katerem bomo delovali;
  • pravila, ki veljajo glede skupnega življenja v času te situacije;
  • skupne dejavnosti, kot so igre, sproščanje in veliko humorja;
  • redno gibanje, in če se le da, sprehodi ali aktivnosti v naravi;
  • enkrat dnevno si lahko vzamemo čas za pogovor (ki ga lahko začnemo tako, da vsak pove, kaj je bila najboljša in kaj najslabša stvar dneva);
  • vaje za sproščanje.

Izkoristimo priložnost, da se iz situacije naučimo česa novega

Strahovi so in bodo del našega življenja. In če se iz te situacije lahko česa naučimo, je to, kako pomembni so občutki, pa tudi to, da se znamo prepustiti življenju in mu zaupamo, da bo na koncu vse dobro!

Kot pravi indijski pregovor: »Na koncu bo vse dobro! Če še ni dobro, še ni konec.« Ostanimo pozitivni in zdravi!