Kaj so znani Slovenci ušpičili v šoli?

AvtoricaVesna Ravnikar

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
4 min
  • DELI

Si upate povedati, kaj vse ste počeli v šoli? No, nekateri znani Slovenci so si upali. O ocenah, plonk listkih in lumparijah med poukom smo poklepetali s podkasterjem, pisateljem, komikom in igralcem Boštjanom Gorencem Pižamo, TV-voditeljem in vlogerjem Jožetom Robežnikom, blogerko in modno novinarko Tjašo Kokalj Jerala, TV-voditeljico in blogerko Ano Žontar Kristanc ter glasbenikom Miho Guštinom - Guštijem.

Thumbnail

Jože Robežnik

V šoli sem se moral kar učiti, nisem imel samih petic. Sem bil pa ves čas ekstremno pameten. (smeh) Vedel sem vse, med urami sem rad govoril, tudi med odmori sem veliko vedel. Verjetno sem bil tudi kdaj do koga žleht, še posebej do tistih, ki so bili tudi sami žleht. Rad sem vrnil komu ali se za koga postavil.

Med poukom sem izredno rad počel to, kar delam še zdaj – bil sem voditelj. Spraševal sem sošolce in klepetal, imel sem neke vrste talk show. Običajno so me potem učitelji presedli v prvo vrsto, da so me lahko takoj ustavili in nisem mogel nikogar motiti.

Tudi plonkal sem, a se mi je zdelo, da sem res pripravljen, če imam plonkec. To je pogosto pomenilo tudi dobro oceno. Plonkca nisem vedno uporabil in s plonkanjem se mi nikoli ni zdelo nič narobe.

Je pa res, da me je to, da se nisem hotel učiti na pamet oziroma mi je bilo težko, pozneje teplo. Niti pomislil namreč nisem, da bi postal igralec, ker sem bil prepričan, da se toliko teksta nikoli ne bom mogel naučiti. Če bi se v osnovni šoli več učil na pamet, bi mi bilo morda lažje. Ali pa tudi ne.

Thumbnail

Tjaša Kokalj Jerala

V osnovni šoli sem se imela lepo, zelo rada sem poslušala. Ampak ker me vrstnice že v prvem razredu niso sprejele, sem se ves čas trudila pripadati kakšni skupini, zato včasih pri pouku tudi nisem sodelovala. Nisem bila med tistimi, ki so sedeli v prvi vrsti, sem bila pa v drugi.

V osnovni šoli sem bila pridna, imela sem petice, v srednji šoli je šlo vse skupaj sicer malo navzdol s štiricami. (smeh) Osnovna šola je bila zame lepa, ni se mi bilo težko učiti. Me je pa v drugi polovici avgusta vedno začelo stiskati, ker sem vedela, da bom spet srečala sošolke, s katerimi se nisem ujela. Ko zdaj kdo reče, da bi šel takoj nazaj v osnovno šolo, v čas brezskrbnosti, odgovarjam: »Ne, hvala.« (smeh) Kar nekaj časa sem namreč potrebovala, da sem ugotovila, kdo je Tjaša.

Plonkala nisem, včasih sem kdaj pogledala k sosedi, sicer pa me je bilo pa preveč strah, da bi listke nosila s sabo. Ve pa o plonkanju veliko moj mož, ki mi je pripovedoval o posebnem svinčniku, iz katerega je izvlekel celo berilo. Sama sem si morda kdaj napisala samo kakšno ključno besedo, ki si je nisem mogla zapomniti.

Thumbnail

Ana Žontar Kristanc

Vedno sem se rada učila, sploh če me je snov zanimala. Prihajam iz družine, kjer je bilo obvezno, da si imel lepe ocene. V osnovni šoli sem imela vedno petice, v srednji tudi štirice. V šoli sem nerada izstopala. Še ko sem dobila priložnost za lastno televizijsko oddajo, sem se kar lep čas tresla, preden sem se navadila izpostavljenosti.

V šoli sem redko klepetala, včasih sem napisala kakšen listek ali ime svoje simpatije na zvezek, drugače pa sem bila pridna. Sem pa veliko plonkala. Nimam sicer težav s tem, da si snov zapomnim, sem pa imela težave z enačbami. Plonkce sem skrivala v puščico in rokave. Ni se mi zdelo prav, da sem morala znati enačbe na pamet, če sem jih lahko poiskala na internetu. Pomembno se mi je zdelo, da jih znaš uporabljati. Zato nisem imela slabe vesti, ker sem si stvari pisala na plonkce.

Thumbnail

Miha Guštin - Gušti

V šoli nisem bil piflar. Sošolci so me zelo dobro sprejeli, zato se mi ni bilo treba dokazovati z ocenami. Dokazoval sem se z dejanji. Bil sem eden glavnih v razredu, vsi so me imeli radi, tudi punce. Če se je kdo spravljal na sošolce, predvsem šibkejše, sem bil to jaz, priznam. Otroci znajo biti res kruti.

V šoli sem imel sprva štirice in petice, v višjih razredih pa je padla tudi kakšna dvojka. Zelo rad sem imel zemljepis in zgodovino ter telovadbo. Bil sem tudi zelo dober nogometaš. Ker pa sem hotel igrati kitaro, sem se na šoli vpisal k tamburaškemu orkestru, zato so se delali norca iz mene. Ampak želja po igranju kitare je bila prevelika, zato sem vztrajal. To je bil tudi moj prvi stik z glasbo.

V šoli smo si sošolci pogosto prišepetavali. Ko je bil sošolec nekoč vprašan o razlogih za industrijsko revolucijo, smo mu prišepnili: »Kitajski zid.« Seveda je dobil enico. Tako smo si pomagali. (smeh) 

Tudi plonkal sem, včasih so me dobili, včasih ne. In ker so me večkrat dobili, sem se potem moral snov tudi zares naučiti, saj sem bil vprašan pred celim razredom. A me to ni odvrnilo, da ne bi še naprej plonkal.

Thumbnail

Boštjan Gorenc Pižama

Priznam, da sem bil piflar – leni piflar. Kar pomeni, da sem v šoli poslušal, da se mi doma ni bilo treba učiti. V petem razredu so k meni presedli ponavljavca, da bi se od mene navzel dobrih navad. Res je, da se je prijatelj Tomaž malo umiril, meni pa je pomagal, da sem se sprostil. Skupaj sva potem med zgodovino v drugi klopi risala stripe in jih skrivala pod zvezek, ko je učiteljica gledala, kaj počneva. Pisala sva tudi pesmi za šolsko glasilo. Sošolec je potem napisal pesnitev z akrostihom Smrdečemu očetu. Bili smo veliki poeti (smeh).

S sošolcem Igorjem Harbom, ki ga morda poznate kot kulturnega novinarja, so naju tudi presedli zaradi klepetanja – in to na faksu. (smeh)

V osnovni šoli nisem plonkal, pozneje pa. Ustvarjanje plonkcev se mi zdi dobro, ker gre dejansko za učenje. Tudi če ga pozneje ne uporabiš, s prepisovanjem ponavljaš in si zapomniš. Zato, učenci, delajte plonkce, a jih potem ne uporabite.