Je vaš otrok razvajen?

AvtoricaFlora Muhič

FotoShutterstock

Thumbnail
4 min
  • DELI

Razvajenost je polna nasprotij. Starši, ki razvajajo otroka in vse naredijo namesto njega, to delajo v želji, da bi bil otrok čim bolj srečen. A s tem dosežejo prav nasprotno. Otroka to ne osrečuje niti mu ne daje občutka varnosti. Poleg tega se razvajeni otroci težko vklopijo v družbo vrstnikov, saj ta deluje popolnoma drugače kot družba staršev, v kateri je otrok središče sveta.

Zanimivo pa je, da so starši, ki pri sosedovem otroku hitro prepoznajo razvajenost, nesposobni prepoznati ta pojav v lastni družini. O tem govori sodoben domači priročnik Izzivi sodobne vzgoje, ki staršem postavlja ogledala, hkrati pa ponuja rešitve za zagate, ki jih prinaša družinsko življenje.

Če otrok obvlada telefon, lahko tudi metlo

Kot v knjigi Izzivi sodobne vzgoje pojasnjuje avtorica Eva Hrovat Kuhar, seme razvajenosti vzklije v obdobju trme, ko staršem preprosto zmanjka energije, da bi bili dosledni. Zato si zatiskajo oči, ko otrok ravna napak, ali pa si mislijo, da tisto uro, ko imajo čas za otroka, že ne bodo težili. V želji, da bi otroku vedno in povsod ugodili, mu zgladijo vsako oviro, da se otrok ne bi znašel v neprijetni situaciji.

Ravnovesje med razvajanjem in popuščanjem je težko loviti: obilica pravil otroka omejuje, premalo ga pahne na pot razvajenosti. Ob pretirano popustljivih starših se otrok nauči, da mu ni treba sprejemati norm in pravil, da o vsem lahko odloča sam, četudi v svojo škodo.

Otrok lahko na primer sam odloča, kdaj bo šel spat, po drugi strani pa ga starši še vedno oblačijo. Televizijo lahko gleda poljubno dolgo, še vedno pa namesto njega pospravljajo igrače.

Starši, ki stvari, ki jih otrok že zmore, naredijo namesto njega, radi povedo, da to počnejo predvsem zato, ker sami opravijo hitreje. Morda je to res, a s tem pristanejo tudi na to, da bodo stvari namesto otroka počeli vse življenje.

Za spodbudo si velja zapomniti, da se otrok ničesar ne nauči, če ne preizkuša sam.

Kako veste, ali je vaš otrok razvajen?

  • Razvajen otrok je zelo zahteven.
  • Zdi se mu, da mu vse pripada.
  • Ni sposoben upoštevati želja in potreb drugih, če se ne skladajo z njegovimi.
  • Težko se prilagodi skupini.
  • Svojih potreb ne zmore prestaviti na kasnejši čas, ampak izsili hipno zadovoljitev.
  • Ni se zmožen odrekati.
  • Sebe precenjuje, druge podcenjuje.
  • Do drugih je zelo zahteven, sam pa malo vlaga v odnose.
  • Ima občutek, da se mu vedno godi krivica. (Tak občutek imajo tudi njegovi starši.)
  • Navajen je, da mu vsi v vsaki situaciji ustrežejo.
  • Ima težave s prilagajanjem in disciplino.
  • Takoj ko nekaj doseže, hoče nekaj drugega.
  • Manjka mu vztrajnosti, razen pri zahtevah.

Kje tiči težava?

Gre za to, da otrok ne bo razvajen samo za štirimi stenami, pač pa bo enako deloval tudi v zunanjem svetu. Če se doma vse vrti okoli njega in se okolje prilagaja njemu, bo razvil občutek, da lahko vsakogar ovije okrog prsta.

In ko mu bo življenje nastavilo ogledalo, slika v njem ne bo prijetna. Če vas skrbi, da vas otrok ne bo imel več rad, ker mu boste nekaj prepovedali, si lahko oddahnete, kajti prav postavljanje meja daje otroku občutek varnosti.

Otroke vzgajamo, da jih pripravimo na življenje. Če mu ne boste vi z ljubeznijo privzgojili osnov, mu jih bo življenje samo, a žal brez ljubezni in bolj boleče. In iz navidezno srečnega otroka bo zrasel nesrečen odrasel, ki lahko razvije tesnobnost, saj ne bo nikoli točno vedel, katere omejitve veljajo in kdaj se bo znašel v težavah.

Izpolnjene želje so privilegij

Otrokovih želja ni treba vselej izpolnjevati le zato, da ne bo razočaran. Če so vse želje v hipu izpolnjene, otroka prikrajšamo za vznemirjenje in občutek uspeha, sploh če v doseganje cilja vlaga svojo energijo. Zelo zahtevnemu otroku lahko mirne duše kaj odrečete, ne da bi imeli pri tem slabo vest.

Včasih je težko potegniti mejo med otrokovimi potrebami in željami. Potrebe so tisto, kar mora biti zadovoljeno, želje pa so to, kar je lahko uresničeno ali pa ne. Če se tudi vam zdi, da od otroka ni spoštljivo zahtevati, da nekaj opravi, se spomnite, da ste vi tisti, ki morate zahtevati. Modrost je v tem, da so zahteve prilagojene otrokovi razvojni stopnji.

Kako se spopasti z razvajenostjo?

Prvi orodji, ki ju velja izkoristiti, sta:

  • jasen vzgojni okvir in
  • postavljanje mej, prilagojeno otrokovi starosti, njegovi osebnosti in temperamentu.

Seveda skušajo vsi otroci z jokom kdaj pa kdaj izsiliti kakšno ugodnost. S tem ni nič narobe. To pravzaprav kaže na zdravo razvojno stopnjo – otrok se uči, na kakšen način mu uspe potešiti želje. S tem preizkuša vaše in svoje meje.

Zelo dobro je, da vnaprej premislite, kako se boste odzvali na neprimerno obnašanje, in da se tega potem tudi držite. Kadar otroku poveste, da mu ne boste kupili sladoleda, mu ga ne kupite, četudi preliva krokodilje solze, milo prosi ali se jezi. Če boste popustili, mu boste s tem sporočili, da mora za dosego cilja le malo dlje sitnariti. Zato ne dovolite, da otrokov jok in trma vplivata na vaše odločitve.

Ob tem pa je pomembno tudi, da otroka ne varujete pred vsemi nevšečnostmi, sicer se ne bo nikoli naučil soočati z njimi. Seveda je pomembno, da vedno čuti, da se na vas lahko nasloni, vendar ga pustite, da se v situacijah, ki jih lahko obvlada sam, samostojno tudi znajde.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.