Je smiselno v zakonu »potrpeti« zaradi otrok?

AvtoricaVesna Ravnikar

FotoShutterstock

Thumbnail
3 min
  • DELI

Marsikdo, ki živi v zakonu, ki bi se moral že zdavnaj končati, vztraja zaradi otrok. Prepričan je namreč, da bi otroke ločitev preveč prizadela in jih zaznamovala za vse življenje.

Dr. Veronika Podgoršek, priznana terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko terapijo, v knjigi Ljubezen po ljubezni zagotavlja, da je takšno mišljenje zmotno.

Otrokom ločitev ne škodi, če se starši za to potrudijo

Vsem ljubečim staršem, ki se želijo ločiti od partnerja, dr. Veronika Podgoršek zagotavlja, da otrok ločitev dolgoročno ne bo prizadela. Še več, prav zaradi ločitve, ki jih bo prisilila v čuječnost, soočanje s sabo in novo opredelitev prioritet, se bodo z njimi zbližali. To ne pomeni, da je za otroke ločitev boljša, kot če družina ostane skupaj. Ne bo pa jim škodovala in starševstvu tudi ne, če se starši količkaj potrudijo.

Večina težav, ki se pojavi z otroki po razvezi, se pojavlja tudi v družinah, ki ostajajo skupaj, vendar se vanje nihče ne vtika, kot da tradicionalni model »ata, mama, fantek, punčka in še pes na vrtu« ne more biti nefunkcionalen.

Otroci, ki vzdržujejo družinski status quo

Koliko mam je vse dneve samih z otroki, očetje pa jih vidijo le na počitnicah, ko pomolijo nos izza telefona ali časopisa? Koliko mladih punc se ne more identificirati z mamo, ker je izžeta kot cunja, saj je za vse sama? In koliko otrok mora vsak dan raportirati o ocenah v šoli in rezultatih na športnem tekmovanju, nihče pa jih nikoli ne povpraša o občutkih, čustvih, imenu najboljšega prijatelja?

Vsak otrok si želi živeti z obema staršema, saj otrok na nezavedni ravni ve, da ga bo za eksistenco in razvoj najbolje opremila komplementarnost mame in očeta. Poznamo terapevtske primere, ko so otroci razvili zapletene obrambne mehanizme in v obdobjih zakonske krize med staršema posegali v njun odnos tako, da so pozornost s partnerske problematike preusmerili nase: popustili so v šoli, močili posteljo, se omamljali, dobili bolezen nepojasnjenega izvora ... Otroci nezavedno, pogosto telesno, najdejo nišo, da razbremenijo starševski konflikt in vzdržujejo družinski status quo.

Otroci si ne želijo živeti v družini, v kateri starši kljub vzajemni ljubezni niso sposobni skupnega življenja.

Ampak dejstvo je, da si otroci ne glede na vse to obenem nikakor ne želijo živeti v družini, v kateri se starši ne marajo oziroma kljub vzajemni ljubezni niso sposobni skupnega življenja. Koliko tesnobe, strahu in stresa jim prinašajo prizori med odraslima človekoma, ki naj bi skrbela zanje in bila zgled zrelega partnerstva, pa se ignorirata, zmerjata in ponižujeta! Otroci tedaj skušajo ubežati morečemu vzdušju. Nočejo domov in ostajajo na obisku pri prijateljih, na vseh mogočih treningih, največkrat pa se skrijejo v svojo sobo, s slušalkami priklopljeni na računalnik.

Takšni otroci si želijo, da bi se starši razšli. In ko se to končno zgodi, pokukajo iz svojih lupin. Vzdušje doma je po ločitvi drugačno, ker sta oče in mama drugačna, ko lahko enkrat zadihata. Če starši postanejo srečni, zadovoljni in suvereni, bo srečen in zadovoljen tudi otrok. Je pa jasno, da bo otrok še naprej bežal, če bo na primer mama tudi po ločitvi ostala pravi spomenik žalosti.

Spoznajte dr. Veroniko Podgoršek v živo 

Thumbnail

Obiščite dogodek Moj dan

Kupite vstopnico ›