Dr. Saša Krajnc: Izšolani v kulturi strahu

AvtoricaSaša Krajnc

FotoAlexandra Gorn, Unsplash

Thumbnail
7 min
  • DELI

Stojim pred tablo pri uri matematike. Moja glava je prazna. Telo skrčeno od strahu. Spregovoriti ne morem niti besedice. Učiteljica napiše enko v redovalnico in me pošlje v klop. 

To so sanje, ki sem jih ponavljajoče sanjala še veliko let po zaključku srednje šole. Še posebej v času, ko so hladnejši avgustovski večeri že začeli naznanjati začetek novega šolskega leta. Zame je september pomenil konec lepega, brezskrbnega, svobodnega življenja. Predstavljal je začetek resnega in težkega obdobja, prepojenega s strahom, dvomi vase in negotovostjo.

Z leti sem ugotovila, da je na moje doživljanje šole zelo vplivala kultura strahu, ki je prevevala izobraževanje. Ustvarjala je vzdušje, ki je jemalo zaupanje vase, namesto da bi ga gradilo. Poudarjala je naše omejitve, namesto da bi prepoznavala prednosti in nas učila, kako jih lahko uporabljamo za spoprijemanje s svojimi izzivi. Pogosto je sramotila in krivila, namesto da bi kazala, kdaj in kako naj prevzamemo odgovornost. Predvsem pa nam skorajda ni puščala prostora za odprtost in ranljivost: želeli smo si biti slišani in videni. Želeli smo povedati, kako se počutimo in kaj potrebujemo. Želeli smo izraziti svoje nestrinjanje in biti deležni spoštljivega pogovora. Želeli smo, da bi nas jemali resno.

Zaradi pomanjkanja prostora za izražanje sebe sem čutila, da je mojemu učenju odvzeta človeškost. Kmalu sem, tako kot mnogi drugi, ugotovila, da je najbolje biti priden: imeti sklonjeno glavo, zaprta usta in čim višje ocene. Pogasila sem svoje tleče talente, pokopala ideje, ugasnila ustvarjalne strasti in se osredotočila na golo preživetje (beri: rezultate).

Kultura strahu še danes preveva proces izobraževanja. Čeprav sem prepričana, da smo v ta proces vključeni večinoma dobri ljudje z najboljšimi nameni, je naša osebna in strokovna rast povezana s stalnim poglabljanjem odgovornosti in sprotnim ozaveščanjem, ali s svojim vsakodnevnim načinom razmišljanja in odločanja prispevamo k ohranjanju ali spreminjanju tovrstne kulture. 

Zato je pomembno, da se na pragu še enega šolskega leta spomnimo, da znova stojimo na istem razpotju. Odločitev, katero pot bomo izbrali, imamo v svojih rokah. Izberemo lahko tisto staro, znano, lažjo pot: dopustimo, da nas šolsko kolesje posrka v samopozabo. To pot izbiramo, kadar vrednost otrok merimo s šolskimi ocenami, športnimi, glasbenimi in drugimi dosežki. Kadar starševstvo in učiteljstvo spremenimo v tekmovanje za znanje, dokazovanje in primerjanje. Kadar nam je mnenje drugih pomembnejše od tega, kar mislimo in čutimo. Ko smo pretirano usmerjeni v iskanje napak in pomanjkljivosti. Ko zahtevamo pridnost, poslušnost in ubogljivost – brez ugovarjanja. Ko nam je bolj pomembno, da s kaznovanjem obvladujemo vedenje otrok, namesto da bi jih učili življenjskih veščin. In ne nazadnje tudi takrat, ko smo do otrok pretirano zaščitniški.

Ker nas je po tej poti večina šla že velikokrat, je njena smer precej predvidljiva: vodi v še eno izčrpavajoče šolsko leto, polno pretiranega dela, pritoževanja in zvračanja krivde na druge (otroke, starše, učitelje, sistem). Ustvarja še več tega, česar si ne želimo, saj utrjuje naše prepričanje, da nismo dovolj dobri, poglablja strah in občutek nemoči. Za sabo pušča polomljene, brezvoljne in zdolgočasene otroke, s pomanjkanjem zanimanja za učenje, predvsem pa z ranjenim zaupanjem vase, v ljudi in prihodnost.

V novem šolskem letu se lahko odločimo tudi za drugačno pot. Proces vzgoje in izobraževanja lahko začnemo dojemati kot poziv k osebni rasti, odnose v njem pa kot lekcije, iz katerih je sestavljen naš življenjski kurikulum. Življenje nas namreč z vsako situacijo, v kateri se znajdemo, izziva globlje vase in vabi, da ozavestimo, kako vnašamo v sedanjost svojo preteklo bolečino. Vabi nas, da ozdravimo svoje rane in postajamo močnejši, strpnejši in bolj ljubeči. 

Če želimo v šolah razvijati radovednost, ustvarjalnost, inovativnost in veselje do učenja, jim moramo vdahniti človeškost. Ta vizija od nas zahteva, da starši, učitelji in drugi, ki smo tako ali drugače vpeti v vodenje otrok, gojimo kulturo ljubezni, v kateri bomo čutili več povezanosti, varnosti in sprejetosti. Zato tvegajmo in začnimo opuščati svoje težnje po nadziranju in ukalupljanju otrok. Drznimo si opuščati svoja pričakovanja glede tega, kakšni bi morali biti. Poskušajmo jih videti takšne, kakršni so. Takšna pripravljenost na sprejemanje že sama po sebi ustvarja varnost in povezanost. Pristnost se namreč sama po sebi odziva na pristnost.

Da bi lahko otroka videli takšnega, kakršen je, moramo na razpotjih življenja vedno znova izbirati težjo pot – pot vase. Naučiti se moramo uzreti sebe, začutiti svoje bistvo. Zato si dovolimo v svojem vsakodnevnem urniku ustvarjati prostor za tiho samoto, v kateri se lahko umaknemo vase, da bi prisluhnili svojim mislim in občutkom. Dovolimo si, da se ustavimo. Umirimo. In začutimo. Bodimo pripravljeni opustiti svoja pričakovanja glede tega, kakšni bi morali biti. In se poskušajmo sprejemati takšne, kot smo. 

Ne čakajmo, da se bodo spremenile zunanje okoliščine. Postanimo aktivni udeleženci svojega življenja. Naša odgovornost je, da ustvarjamo okolje, ki podpira našo rast. Zato prosimo za pomoč, kadar česa ne zmoremo. Vprašajmo, kadar česa ne razumemo. Recimo ne, ko mislimo ne. Vključimo se v supervizijo, če čutimo, da potrebujemo osebno in strokovno podporo pri svojem delu. Najdimo mentorje, ki nas bodo spremljali na poti rasti. Berimo literaturo, ki povzdiguje in širi zavedanje o mejah mogočega. Vključimo se v podporne skupine, sestavljene iz ljudi, ki si prizadevajo spreminjati svoje življenje na bolje. 

Življenje, ki ustvarja plodna tla za pravo učenje in rast, se namreč začenja zunaj okvirjev udobja. Naših. Vaših. Otrokovih. Stopimo prvi. In otroci nam bodo zagotovo sledili.