Ivana Djilas: Če vsi rečemo »ne«, ne bomo prišli nikamor

AvtoricaTina Mlakar Grandošek

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
8 min
  • DELI

Režiserko Ivano Djilas sva z fotografinjo obiskali na njenem domu. Najprej nam je Ivanin mož, vsestranski glasbenik Boštjan Gombač, prijazno skuhal kavo, medtem pa je Ivana pokazala še enega od svojih talentov. Brzinsko – v času, ko se skuhata dve kavi iz kafetiere – se je brezhibno uredila za fotografiranje in intervju. Ves čas ga je – nemoteče, pa vendar zelo pozorno – spremljal tudi simpatični osemletni sin Ruben.

Ivana, javnost vas verjetno najbolj pozna po romanu Hiša, ki je pred dvema letoma navdušil domače bralce. V zgodbi mladega para, ki ne zmore več odplačevati kredita za hišo, se je očitno prepoznalo veliko Slovencev. Še pišete?

Da, ampak nisem učinkovita. Ko delam s teksti drugih, torej režiram, imam že polno glavo besed in se težko skoncentriram na pisanje. S pisanjem kolumn in romana sem začela v obdobju, ko nisem imela gledališkega dela. Ne znam namreč sedeti pri miru in čakati. Zato sem takrat začela pisati, ker pri tem nisem bila odvisna od drugih. Kasneje sem se spet vrgla v gledališko delo.

Poznamo vas kot režiserko predstav za odrasle in otroke. Obstajajo pri delu za otroke in odrasle kakšne razlike?

Ja. Pa ne v tem, da so otroci najbolj iskrena publika, kar pogosto slišimo. Bistvena razlika se mi zdi v tem, da se moram pri svojem delu zavedati, koga nagovarjam. Ko delam za odrasle, se pogovarjam s sebi enakimi. Oni si sami ustvarijo mnenje in se z mano strinjajo ali pa se ne.

Ko pa delaš za otroke, moraš imeti pred očmi njihovo starost. Pri dveh, štirih, šestih ali več letih so namreč v razvoju res velike razlike, zato se moraš izobraziti, kaj otrok v kateri fazi razume. Pomembno je torej, da razumeš njihov razvoj in ne prenašaš stereotipov.

»Ko delaš za otroke, je pomembno, da razumeš njihov razvoj in ne prenašaš stereotipov.«

Letos v Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravljate predstavo Jure in Jaka, ki nastaja po slikanici. Tam ste v zadnjem času režirali še dve zelo uspešni predstavi – prav tako po slikanicah – Medved in mali in Škrt škrt kra čof! Slikanice so sploh vaša velika strast …

Slikanice imajo podobno logiko kot lutkovno gledališče. Vsaj nekatere. Zanima me ta minimum besed, s katerimi poveš zgodbo, ker je del vsebine že prikazan s sliko. Podobno je v gledališču. Tudi tam govorijo različna izrazna sredstva, nekaj, kar je že povedano z glasbo, ne boš ilustriral v scenografiji ali opisal z besedami. Tudi zato na primer nekateri pisatelji in ilustratorji delujejo skupaj. Odličen primer tega so Enci benci na kamenci. Tam lahko te nonsense v pesmicah veliko bolje razumeš ob ogledu slike. Ritem besed in zabavna Čohova ilustracija imata super učinek.

Slikanice zelo radi kupujete in si jih pogosto zaželite za darilo, kajne?

V slovenščini imamo natisnjen res fenomenalen izbor slikanic. Ja, rada jih kupujem, doma in v tujini. Res pa je, da niso poceni, zato imam na zalogi cel kup trikov, kako opravičujem njihove nakupe. Ko delam kakšno predstavo, si nabavim cel kup knjig z izgovorom, da jih potrebujem za študij predstave. Zaželim si jih za rojstne dneve, pišem Božičku, sem članica knjižnega kluba, kupujem rabljene, v tujini v raznih jezikih, tudi v tistih, ki jih ne razumem. Včasih delam založbam usluge, menjam potne stroške za knjige.

Ivana Djilas med slikanicami
Ivana Djilas med slikanicami

Ste mama dveh dečkov, Kolje in Rubna (ki se je med našim pogovorom najprej malo igral, nato pa brkljal po kuhinji, op. p.). V vaše življenje sta prišla skoraj hkrati. Nam lahko zaupate to zgodbo?

En najin otrok je biološki, drugi je posvojen iz Afrike. Oba sta isti letnik in sta praktično dvojčka, čeprav nista zares dvojčka. Razen razburljivega začetka vse ostalo poteka kot pri drugih družinah. Mogoče se pri nas bolj pogosto odpirajo teme rase, drugačnosti, pripadanja, empatije in tega, da je svet velik in raznovrsten.

Da je svet velik in raznovrsten, ste občutili tudi na lastni koži. V Slovenijo ste prišli iz Beograda pred približno dvajsetimi leti. Tu ste se uveljavili, uspeli, čeprav vas niso vedno sprejeli z odprtimi rokami. Kako ste se spopadli s številnimi predsodki, v katere mora verjetno pri nas zagristi vsak prišlek, priseljenec, migrant?

Verjetno reagiram podobno kot vsi. Poskusiš, da ti vsaka stvar ne pride do živega, ker si lahko nenehno frustriran.

Letos ste imeli na shodu proti politiki sovraštva na Trgu republike v Ljubljani zelo odmeven govor, v katerem ste se obregnili ob vse žaljivke, ki jih Slovenci lepimo na Neslovence, drugače misleče, drugače spolno usmerjene, drugače verujoče …

Ko so me povabili, da bi govorila, sem bila sprva presenečena, češ, zakaj ste sploh klicali mene. Moj drugi impulz je bil, ne, jaz nimam časa, imam premiero, pustite me pri miru. Šele pri tretjem impulzu me je prešinilo: čakaj malo, če vsi rečemo: Ne, nimam časa, ne morem, ne bomo prišli nikamor. In na neki točki se je treba izpostaviti, tudi če si to najmanj želiš. Nato sem si ogledala video, v katerem so organizatorji prikazali vse mogoče nestrpne izjave, ki so se v zadnjem času pojavile v medijih. Ob tem me je preplavil občutek, da sem to jaz, da vse te žaljivke letijo name ali na moje bližnje. V resnici si takrat nisem želela biti angažirana, rada bi samo v miru živela in delala. Sem se pa vprašala, zakaj je tega tako veliko, da se ne morem več delati, da se me to ne tiče, da se moram soočiti in se postaviti …

Stavek dokonča osemletni Ruben, ki v ozadju ravno pomiva ali pa se dela, da pomiva posodo:
… zase.

Ivana ob tem zelo ponosno pogleda svojega sina, ki se ne pusti motiti in še naprej mirno brklja po kuhinji.

Zakaj se vam zdi, da se ne postavimo zase? Zakaj se tako zelo bojimo?

Strah je čudovit način, da izoliraš ljudi. Tako se počutijo osamljeni. Verjetno si je treba postaviti vprašanje, zakaj si želimo imeti takšne državljane.

Tovrstne stiske načenjate tudi v predstavi Tatovi, ki je letos odprla sezono ljubljanske Drame.
V tej predstavi eden od likov pravi: »Ali nas je veliko takih, ki živimo, ne da bi živeli?« Ki se krademo skozi življenje, kot da smo tatovi. Junaki v tej drami so ljudje, ki niso eksistencialno ogroženi, niso v socialni stiski, so pa sami, izgubljeni in imajo občutek, da jim je čas šel v nič. Dramatičarka je locirala nekaj zanimivih likov. Na primer človeka, ki je prezgodaj pristal v domu za ostarele, žensko, ki si iz osamljenosti izmisli namišljeno družino, ženo, ki 42 let čaka moža v hotelski sobi. Z Alešem Valičem, ki sam predobro izgleda, da bi igral starca v domu, sva razmišljala, da bi zaigral kakšno fizično hibo, da bi opravičila, da je v domu, a sva ugotovila, da je najhuje to, da mu v resnici nič ne manjka. Postal je nekakšen družbeni odpadek in kot tak prezgodaj končal v domu za ostarele.

Nekateri junaki pa se hočejo izolirati pred svetom, kot bi se bali živeti ...

V predstavi je na primer ženska, ki po štiridesetem še nima svoje družine, čeprav si domišlja, fantazira, da jo ima. Strašno je osamljena. Potem je tu še par, ki pravi, »ogledali si boste in videli, da je naše življenje polno do stropa«. Ta dva se najbolj bojita kakršne koli spremembe. Branita svojo trdnjavo, ki je v resnici tako zelo prazna, da je to težko gledati. Sta v resnici neka vrsta fašizma v nastanku. Mogoče bi se morali vprašati, kaj je to, kar tako branimo, da nam ne bi kdo vzel.

Na prvi pogled se zdi, da je svet vse bolj povezan. A učinki novih medijev, nove tehnologije in napredka niso samo pozitivni …

Živimo v svetu, kjer je komunikacija postala tako preprosta, da se lahko v katerem koli trenutku pogovarjamo z nekom na drugem koncu sveta, a se kljub temu lahko počutimo zelo zelo same. V tem na videz povezanem svetu smo v resnici zelo osamljeni.

Kaj lahko storimo?

Morali bi se več družiti in se več zabavati.