Gregor Čušin: Gneča pa sreča

AvtoricaMojca Bogataj

FotoAndrej Križ

Thumbnail
7 min
  • DELI

Gregorja Čušina poznamo kot igralca, dramatika in režiserja. Med številnimi gledališkimi vlogami, ki jih je ustvaril, so še posebej priljubljene njegove avtorske monodrame, v katere vključuje tudi svoje pesmi ob lastni glasbeni spremljavi. Za svoje vloge je bil večkrat nagrajen, še posebej pa je ponosen na prav posebni vlogi – moža in očeta.

Gregor Čušin, kdo vse je vaša družina?

Moja malenkost, moja žena Melita, s katero sva poročena 23 let, Kristina Klara (20), Matija Jošt (18), Krištof Marij (15), Filip Damjan (13), Lucija Barbara (11) in Peter Miklavž (8).

Sta že na začetku vajine zveze dorekla število otrok?

Ko sva se začela resneje pogovarjati o otrocih, sva govorila o številki 13. Malo za šalo, malo zares. (smeh) Dejansko sva si jih želela pet. Šesti je prišel za zvrhano mero.

Verjetno vas pogosto vprašajo …

… če bomo imeli še kakšnega, ne? Ja, seveda. Nagovarjajo me še za sedmega. Ampak bolj trapasto od takih vprašanj se mi zdi to, da ljudje zelo hitro pozabijo na to, kaj tako število otrok prinese s sabo.

Je potrebno več discipline?

Seveda. Malo trpim, ker moram v tem svojem kaotičnem poklicu veliko stvari logistično uskladiti. Priznam, da če imaš več otrok, malce zviška gledaš na tiste, ki jih imajo manj. Podobno kot v vojski, imaš višji čin, imaš več izkušenj in se ti zdi smešno, ker nekdo manj izkušen dela iz muhe slona.

Žanjete pa tudi občudovanje?

Najprej ni bilo nobenih komentarjev, ko pa so sodelavci v gledališču sami postali starši, so rekli: »Joj, jaz imam enega, ti pa šest. Kako to zmoreš?« Spoznali so, da to ni samo »imeti otroka«, ampak da je to cel projekt. Da se ti življenje obrne na glavo.

»Če se le da, smo na kosilu skupaj, in če se le da, smo zvečer spet skupaj, da se vidimo in poklepetamo.«

In da vsak otrok zahteva svoj čas. Ali se z vsakim otrokom posebej načrtno družite?

Načrtno ne. Ko grem kam čez vikend, povabim katerega od otrok s sabo, da se z mano pelje. Ko so bili manjši in še ni bilo šole, smo šli kar vsi skupaj. Sedaj doma rečem: »Meni bo dolgčas v avtu, ker se bom dolgo časa vozil. Ali greš z mano?« In potem sva s katerim od otrok kakšno uro ali več v avtu in lahko se kaj pogovoriva. Druga priložnost je, ko gredo mlajši otroci spat in lahko npr. pred televizijo s starejšimi otroki načneš kakšno temo.

Časa med letom hitro zmanjka, a k sreči vsako leto pridejo počitnice …

Ja, mi imamo zase poletje. Zadnja leta hodimo na morje v samoto, tam ni nobene gneče, animacije, interneta, TV, samo mi. Dva tedna smo ena na ena. Zelo me tolaži in opogumlja, da si tudi otroci takih počitnic zelo želijo. Vsi se sprostimo, še celo jaz, ker ni nobenih nervoznih sosedov zraven. A v resnici te naše počitnice niso nič posebnega. Skupaj smo, se pogovarjamo, a se tudi umaknemo drug pred drugim. V tem času skušamo nadomestiti vse zamujeno čez leto.

Kako vidva skrbita za vajin odnos?

Kadar je kriza, se pokličeva, da se izkašljava. Pa večerni klepet pred spanjem je obvezen. Odkar so otroci starejši, sva začela redno hoditi na nedeljski popoldanski sprehod. Takrat si poveva vse in mirno lahko opravljava otroke, ne da bi kje kdo prisluškoval.

Vsake toliko časa otroke prepustiva starim staršem, da si privoščiva kak dvodnevni dopust, največkrat v kombinaciji s kakšno mojo predstavo kje po Sloveniji. Poleti imava tudi en teden zase. A vsakdanjik rešujejo ti nedeljski sprehodi, to je najin »higienski minimum«.

Nekateri mladi starši hočejo postoriti vse sami in nočejo pomoči staršev, sosedov ... drugi pa brez oklevanja vzamejo pomoč, a jih potem okolica obsoja, da dobivajo potuho. Kako je bilo pri vas?

Po tretjem otroku, ko sva bila oba v službah, so bili urniki zelo naporni. Starim staršem nisva hotela več nalagati bremena varstva otrok in tako je žena ostala doma. A še zmeraj rada sprejmeva pomoč in še vedno jo tudi dobiva pri obeh starih starših.

Poznam pa tudi družine, kjer morajo mladi starši vse postoriti sami, kjer stari starši ne ponujajo pomoči. Jih razumem in jih ne obsojam, lahko bi pa tudi kdaj popustili. Meni se zdi kruto, da jim rečejo, sedaj se pa znajdi, kakor se veš in znaš.

Prav pridejo tudi strici in tete?

Ja, vesel sem, da si z bratom in sestro, ki stanujeta v bližini, med seboj pomagamo: otroci lahko prespijo, koga popazimo, koga kam odpeljemo. Nikoli se nisva zanašala na to pomoč, sva pa z veseljem izkoristila to možnost, če se je ponudila. Vzajemna pomoč je včasih nujno potrebna. Npr. pri vožnji v glasbeno šolo. Enkrat pelje eden, drugič drugi. Ne predstavljam si, kako bi lahko bilo drugače.

Vseh otrok v družini ne moreš vzgajati na enak način. Drži?

Ja, ne moreš verjeti: isti geni, ista okolica, pa nastane šest popolnoma različnih ljudi in potrebnih je šest popolnoma različnih pristopov. Vzgojni principi ne delujejo na vse enako. Lahko si razbiješ zobe, ker misliš, da bo delovalo pri vseh, a to ne deluje v praksi. Najbolj hecno pa je to, da se otroci med seboj dobro razumejo.

Imajo samo enega oziroma dva nasprotnika, ne?

Ja, ti pa jih imaš šest. To se mi zdi prav, saj kot starš ne moreš biti njihov prijatelj. Otroci morajo biti med seboj prijatelji in zavezniki, med mano in njimi mora biti pa ljubezen. Četudi je sedaj še ne čutijo, jo bodo pa čez dvajset let.

»Pri vzgoji res ne moreš zgrešiti, če imaš otroka rad. Tudi ko je težko.«

Ljubezen je torej najpomembnejša stvar pri vzgoji?

Da, to, da imaš otroka rad. Tako kot samega sebe. Čeprav si kdaj tudi neprijazen pri tem. Vzgoja ni vedno nekaj lepega, je zahtevna stvar. Tako kot je treba npr. grmiček pognojiti, obrezati, odstranjevati suhe vejice – to je nasilje nad rastlino. Isto je z otrokom: otrok bi šel rad tja, ti pa veš, da mora iti sem.

Ko se je rodila hči, me je zadelo v bistvo, da je sedaj moja hči za zmeraj. Ona ni nekaj, česar se lahko naveličam, da bi jo dal stran in vzel nekaj drugega. To je sedaj moje do konca življenja in temu ne morem uiti.

Je pa to včasih težko. Še posebej, ko si utrujen.

In nemočen. In imaš vsega dovolj in ne veš, kaj narediti. Takrat te res prime, da bi kar pobegnil. Ampak otroci niso samo tvoje dolžnosti in odgovornosti, to je tvoje življenje. Od svojega življenja pa ne moreš pobegniti, tudi če greš živet kam drugam.

To je zvestoba moji prvotni odločitvi, ko sem se odločal za otroka: zakaj sem ga želel imeti? Zaradi statusa ali zato, ker sem želel naprej posredovati novo življenje? Pri vzgoji res ne moreš zgrešiti, če imaš otroka rad. Tudi ko je težko.

Kaj se vam zdi še pomembno pri vzgoji?

Najvažnejši se mi zdi čas. Da si vzameš čas za reakcijo. Po naravi sem kolerik in hitro burno odreagiram. Ko k meni pride otrok s problemom, mu sedaj rečem: »Počakaj malo in pridi spet čez 5 minut.« Zato, da jaz burno reakcijo preživim, da mu lahko potem umirjeno povem, kaj se mi zdi prav.

Kje je pri vas doma prostor, kjer se največ vzgaja?

Zagotovo za našo kuhinjsko mizo. Vsaj dvakrat na dan se vsi zberemo skupaj za kratek čas. Če se le da, smo na kosilu skupaj, in če se le da, smo zvečer spet skupaj, da se vidimo in poklepetamo. To je nujno na našem urniku in tega se je treba držati, ker je še vedno veliko nenapovedanih opravkov, ki hitro razbijejo urnik. A to se mi zdi osnova naših odnosov: vzeti si čas drug za drugega. Nobena stvar ne sme priti vmes.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Thumbnail

Pogled je revija za lažji vsakdanjik sodobnih staršev in je priloga revij Ciciban in Cicido.

Naročite se na Ciciban ali Cicido in prejmite revijo Pogled.