Dr. Saša Krajnc: Rojevanje ljubezni do sebe

AvtoricaSaša Krajnc

FotoKinga Cichewicz, Unsplash

Thumbnail
5 min
  • DELI

Ko sem bila mlada, sem želela biti starejša. Ko sem bila zaposlena, sem želela svobodo študentskih let. Ko sem živela v enem kraju, sem želela živeti v drugem. Ko sem delala nekaj, sem želela delati nekaj drugega.

Veliko let se nikakor nisem zmogla ustaviti in umiriti v tem, kdo sem. Nisem se zmogla ustaliti v danih okoliščinah. Čutila sem, kot da nekako nisem dovolj. Da to, kar počnem, ni dovolj. Da moje življenje ni dovolj. Zaradi občutka, da mi nekaj bistvenega manjka, nisem zmogla začutiti, da je bilo vsako obdobje mojega življenja popolno prav takšno, kakršno je bilo – če bi si ga le dovolila v polnosti (do)živeti.

Mnogi dolga leta životarimo in opazujemo svoje življenje z 'varne' razdalje, namesto da bi v njem aktivno sodelovali.

  • Želimo opravljati bolj izpolnjujoče delo, a vztrajamo pri takem, ki ga ne maramo – ker nam prinaša dohodek.
  • Želimo si ljubezni in bližine, a vztrajamo v odnosih tudi, ko v njih nimamo prostora za izražanje sebe – ker nam prinašajo (lažen) občutek varnosti.
  • Pretirano ugajamo in se podrejamo pričakovanjem ljudi – ker nas je strah poiskati lastno pot in ji slediti.
  • Ne uresničujemo svojih želja – ker se bojimo, da nam ne bo uspelo. Včasih pa nas ustavlja strah, da nam bo uspelo.

Če naj bi v polnosti živeli življenje in postajali avtentična oseba, kakršna si želimo biti, moramo zbrati pogum in pogledati globoko vase, ne da bi odvrnili pogled tudi takrat, kadar nam to, kar vidimo, ni všeč. Frustracije, ki jih čutimo, imajo svoj namen: da se premaknemo skozi njih in onkraj njih, v sprejemanje tega, kar je. 

Ko govorimo o sprejemanju, ne govorimo o sprejemanju zunanjih okoliščin. Govorimo o naši notranjosti, o absolutnem in brezpogojnem sprejemanju Sebe. Veliko stvari v življenju potrebuje čas za spremembo. Toda veliko drugih stvari se lahko spremeni v trenutku: skozi radikalno sprejemanje sebe. 

Sprejemanje sebe je eden od temeljnih korakov pri razvijanju občutka, da smo dovolj. Povzroča globoko osebno preobrazbo. Je namreč rojstno mesto ljubezni do sebe.

Ljubiti sebe pomeni začutiti svoje telo, čustva in potrebe, brez obsojanja. Pomeni zaupati in verjeti sebi. Pomeni govoriti s sabo ljubeče in spoštljivo. Brezpogojno. Neomajno. Vedno. Ne glede na vse.

(Vz)ljubiti sebe je za večino od nas eden največjih izzivov. Težko nam je sprejeti, da smo dovolj. Težko nam je verjeti, da smo pomembni, vredni in dragoceni prav takšni, kakršni smo. In skorajda neverjetno se nam zdi, da nobena napaka, ki jo naredimo, ne more ogroziti naše resnične vrednosti. 

Zato nas danes povabim, da vadimo ljubezen do sebe. Vprašajmo se, s katerim dejanjem si lahko izrazimo ljubezen in spoštovanje. Na kakšen način smo lahko s sabo bolj blagi, nežni in sočutni. Vprašajmo se, s katero odločitvijo se lahko danes podpremo. In kako si lahko ljubeče pridemo naproti.

Vzemimo si čas za odkrivanje odgovorov na ta pomembna vprašanja. Še posebej, če nam je takšno samospraševanje tuje. Skuhajmo si najljubši čaj. Umaknimo se v tišino, prižgimo svečko in se pokrijmo z mehko odejo. Potopimo se v sedanji trenutek in si ga dovolimo resnično (do)živeti. 

Prisluhnimo svoji notranjosti in dovolimo, da nam razkrije odgovore na naša vprašanja. 

  • Vzemi prost dan.
  • Meditiraj.
  • Počivaj.
  • Pojdi v naravo.
  • Deli svoja čustva z varno osebo.
  • Popij kozarec vode.
  • Pojdi telovadit.
  • Praznuj.
  • Naspi se.
  • Počakaj.
  • Sprejmi odločitev.
  • Pojdi se zabavat.
  • Odpusti.
  • Začuti.
  • Ne odlašaj.
  • Pojdi na masažo.
  • Povej, kaj potrebuješ.
  • Prosi za pomoč.
  • Sprejmi pomoč.
  • Opraviči se.
  • Globoko dihaj.
  • Zaupaj.
  • Ne primerjaj se.
  • Zapiši svoje misli v dnevnik.

To so le nekateri izmed odgovorov, ki jih slišim jaz, ko prisluhnem notranjemu glasu z iskreno namero, da se ljubeče podprem.

Ko se nam odgovori razodenejo, jih predano uresničujmo. Tudi če nam niso preveč všeč, a čutimo, da so pravi za nas. Uresničujmo jih vsak dan znova. Ljubezen do sebe namreč negujemo, razvijamo in poglabljamo vse življenje.

Ko se naučimo sprejemati odločitve, ki izražajo več ljubezni do sebe, začnemo sčasoma čutiti sočnost, polnost in živost življenja v sedanjem trenutku. Nenadoma opazimo, da ne hrepenimo več po prihodnosti. Ko se naučimo sproščati in umirjati v globini svoje biti ter opuščati upiranje sedanjosti, začnemo sčasoma čutiti, da je vse v redu. Da smo v redu. In da smo natančno tam, kjer moramo biti in nam je namenjeno biti. 

In ne nazadnje, ko skozi raziskovanje dragocenih notranjih pokrajin v (po)polnosti doživimo sedanji trenutek, se pred nami odstre polje neskončnih možnosti, med katerimi lahko izbiramo. Pokažejo se nam poti, ki jih prej nismo videli. Odprejo se nove perspektive, s katerih bolj jasno vidimo, kam smo namenjeni. Globlje lahko začutimo, da je to, kar si želimo, za nas povsem mogoče. (Ker je.) In da smo tega vredni. (Ker smo.)