Boštjan Gorenc Pižama: »Vzgajajmo za samostojnost in spodbujajmo kreativnost«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoSaša Kovačič

Thumbnail
6 min
  • DELI

Na Instagramu je stricbedanc, bralci Cicibana ga poznajo po Bradni znački, poslušalci podkastov ga najdete v Podrobnostih in Glavah na priljubljenem Apparatusu. Če obožujete branje, ste zagotovo naleteli na njegove sLOLvenske klasike 1 ali Šnofijevo druščino ter številne prevode – od dogodivščin Pasjega moža do epskih serij Georgea R. R. Martina. Boštjan Gorenc, ki se ga že od osnovnošolskih let drži vzdevek Pižama, pa ni le neumoren navduševalec za branje in knjige, temveč tudi očka nadobudnega prvošolca. Z nami je delil zgodbe iz časov, ko je še sam gulil šolske klopi, in svoje starševske izkušnje ter namignil, kaj prebrati to poletje.

Boštjan, se še spomnite svojega prvega šolskega dne?

Priznam, da se tega dne bolj slabo spomnim. Vem, da smo šli v šolo skupaj s starši in da je bilo zame vse novo. »O moj bog, kje sem se znašel,« sem si mislil. »Tako velika šola in vse novo.« Če malo bolje pobrskam po spominu, pa se spomnim, da so bili ti občutki zelo pozitivni.

Kaj v zvezi s šolo vam je ostalo v najlepšem spominu?

Lepi spomini imajo skupni imenovalec – knjižnico. V osnovni šoli je bila knjižnica pribežališče, kamor sem hodil po knjige, ki sem jih navdušeno prebiral in požiral. V srednji šoli, na gimnaziji, je bila knjižnica družabno stičišče, kjer smo se dobivali mladi kreativci. Tam smo ustvarjali šolsko glasilo, v knjižnici je bil računalnik, kamor smo hodili na internet, kar je bilo za sredino devetdesetih kar noro.

Včasih pa sem pokukal celo iz knjižnice. V osnovni šoli sem bil član naravoslovnega krožka. Z njim smo veliko hodili naokrog in iskali minerale ter pozneje najdene stvari razstavljali na eni največjih svetovnih razstav. Na gimnaziji pa smo tičali v podstrešni dvorani in ustvarili avtorsko gledališko predstavo.

V šoli ste dobili tudi vzdevek Pižama ...

Ja, dobil sem ga že v prvem razredu. Nesocializirani mulc, ki so ga vsi zafrkavali, je nekega dne prišel v šolo v … trenirki s sliko Racmana Jake. Takrat sem dobil vzdevek Pižama in to ime je ostalo z mano. Sprva sem se mu upiral, potem pa sem se ga navadil in ga vzel za svojega. Tako sem težakom vzel najmočnejše orožje, ki so ga imeli proti meni.

Kakšen učenec je bil Pižama?

Mislim, da sem bil tisto, čemur se reče piflar. A tisti leni piflar. Je to pravi izraz? Leni piflar je bil tisti, ki je dobro poslušal pri pouku, da se mu pozneje doma ni bilo treba veliko učiti. Ogromno stvari sem si zapomnil že med uro.

Ste radi hodili v šolo?

Z veseljem sem hodil v šolo. Staršem me ni bilo treba nikoli v nič siliti. Tudi na svoje stvari sem zelo pazil, trudil sem se jih imeti čim bolj urejene, sploh na začetku osnovne šole. Proti koncu se je seveda že začelo čečkanje po zvezkih z imeni bendov in komadov, ki so mi bili všeč. Po navadi so bili napisani v angleščini, ki ni bila po vseh pravilih, pač pa tako, kot se je meni zdelo, da sem slišal.

»Z veseljem sem hodil v šolo. Staršem me ni bilo treba nikoli v nič siliti.«

Ste imeli svoj najljubši predmet?

V nasprotju s pričakovanji in tudi s tem, s čim se ukvarjam danes, je bil moj najljubši predmet ves čas matematika. Na gimnaziji sem imel pri matematiki celo boljše ocene kot pri angleščini.

Bil sem eden redkih, ki je z veseljem delal matematične domače naloge. Po navadi sem takoj, ko sem prišel v razred, dal sošolcem svoj matematični zvezek, da so do ure že prepisali domačo nalogo (smeh) … Take smo radi ušpičili.

V gimnaziji smo se s sošolci pri angleščini šli svojo igro. Besede, ki smo jih spoznali pri pouku, si moral za domačo nalogo uporabiti v stavkih. Z nekaj sošolci smo prav tekmovali, kdo se bo spomnil bolj čudna, čudaška in bizarna imena oseb, ki so nastopale v teh primerih.

Ali katerega predmeta res niste marali?

Hja, fizike. Fizika je bila predmet, s katerim se nama nikoli ni uspelo zares poštekati. Že v osmem razredu sem moral pred koncem leta pisati dodatni test, ker sem bil med štiri in pet – piflar pač, (smeh) v gimnaziji pa sem imel s fiziko res smolo. Naš profesor je imel svoj način naključnega izbiranja zaporedne številke v redovalnici, po katerem je izbral tistega, ki bo vprašan. Name je pri izbiranju naletel trikrat pogosteje kot na sošolce, zato sem bil velikokrat nepripravljen. Pred koncem četrtega letnika mi je svetoval, naj se res naučim, ker mi ne more zaključiti dvojke.

Prav zaradi tega poštenega odnosa sem vedel, da sem dobil oceno, kakršno sem si zaslužil. Ni mi pogledal skozi prste, ker sem imel sicer same petke. Pri njem je bilo res treba znati. Pri drugih predmetih si lahko kaj pogoljufal, zato je vprašanje, kakšen je bil ta odnos z učiteljem. Z učiteljem fizike se sicer nisva razumela pri ocenah, ki mi jih je dajal, po pouku pa sva debatirala na polno in si posojala stripe. Ja, bilo je spoštovanje, kljub temu da ocene niso bile blesteče.

Ste med guljenjem šolskih klopi naleteli še na kakšnega učitelja, ki se ga spomnite še danes?

Ja, to je moja gimnazijska profesorica slovenščine Soča Švigelj. Zaradi žara, s katerim nam je predavala o književnosti, mi je še danes ostala močna ljubezen do jezika. Čeprav je bila stroga in je znala celo zarohneti, če je bilo treba, se je čutilo, da ima rada slovenščino, ki se nam jo je trudila približati. Dopuščala nam je lastne interpretacije, če si jih le znal utemeljiti, in ne le zdrdrati tistega, kar je bilo zapisano v Pregledu slovenske književnosti. Pri pouku slovenščine je bilo vedno zelo zanimivo.

Sodobna šola danes od staršev zahteva precej angažiranosti. Kako se teme šola lotevate pri vas doma?

Imam srečo, da imamo doma prvošolca, tako da za zdaj doma s šolo še ni pretiranega dela. Imajo sicer naloge in se morajo tudi učiti, a še ni napora ali preobremenjenosti. Zdi se mi, da je treba spodbujati otrokovo samostojnost. Da sicer preveriš, kaj ima otrok za nalogo, in ga opomniš nanjo, celo zahtevaš, da jo naredi, da pa ne delaš stvari namesto njega. Tudi če prezentacija ni najbolj poštirkana, kot pri tistih, ki so jim starši naredili nalogo. Naj bo predstavitev delo otroka, ne staršev. Če otrok od samega začetka šolanja ni samostojen in odgovoren, se lahko zgodi, da bodo starši hodili še na njegove govorilne ure na fakulteto.

Kaj pa priprave na šolo – kdo pri vas doma poskrbi za nakup šolske torbe, zvezkov, potrebščin in učbenikov? Skrbite, da so stvari funkcionalne, ali sinu prepustite, da sam izbira tisto, kar mu je všeč?

Naš prvošolec je učbenike dobil v šoli. Zvezke in druge potrebščine pa smo nakupovali skupaj. Seveda smo upoštevali otrokove želje, pri določenih izdelkih pa smo pazili predvsem na kakovost. Trenutno smo pri tretjem kompletu barvic in tiste najbolj zanimive so samo še ostružki. Sploh mi ni jasno, kako jih lahko še drži v roki. (smeh)

Kaj pa vzgoja? Kaj se vam zdi pri vzgoji najbolj pomembno?

Predvsem se mi zdi pomembno, da otroka naučiš samostojnosti in odgovornosti, kot sem že omenil. Veliko mu berem. Tudi sam rad bere, rada bereva skupaj in klepetava o prebranem. Trudim se, da osmisliva prebrane knjige. Kapitan Gatnik, ki sem ga prevajal, je recimo mojega sina popolnoma navdušil. Spodbujam ga tudi pri ustvarjalnosti, navdušujem ga za stripe, risanje ... Vzgajati za samostojnost in odgovornost ter spodbujati kreativnost – to troje se mi zdi pri vzgoji zelo pomembno.

»Trudim se, da s sinom osmisliva prebrane knjige. Kapitan Gatnik, ki sem ga prevajal, je recimo mojega sina popolnoma navdušil.«

Kaj ste hoteli postati, ko ste bili stari toliko, kot je vaš sin zdaj?

Še danes se spomnim, kako sem v prvem razredu v učbeniku za Spoznavanje narave in družbe pod vprašanje Kaj boš, ko boš velik samozavestno napisal: Poleti bom zidal, pozimi bom pa smučal. Zapis je nastal pod vplivom jugoslovanskih kreditov v osemdesetih, ko so straši zidali hišo, ter junakov Planinskega čaja. V življenju sem na smučkah stal le dvakrat ali trikrat, znam pa sestaviti omaro iz Ikee. To je tisto, kar se je uresničilo.

Kaj pa knjige?

Kot otrok sem požiral knjigo Kdo bo z nami šel v gozdiček. Čisto je bil zguljena. Na veliko sem bral tudi revijo Ciciban in občudoval ilustracije Boža Kosa.

Kaj trenutno berete?

Berem knjigo Roberta Rankina The Chronicles of Banarnia, pa tudi zadnjo pesniško zbirko Anje Golob – tisto z dolgim naslovom. Čaka me še Medsočje Mirta Komela.

Novo knjigo je napisal tudi Borut Golob, in ker sem totalen fen knjige Smreka bukev lipa križ moram prebrati tudi to. Na vrsto bo končno prišel tudi Cankarjev album Cankarjeve založbe.

S sinom prebereva tudi cel kup otroške produkcije. Trenutno so mi zdijo zelo fine dogodivščine Tria Golaznikus, ki jih ustvarjata Andrej E. Skubic in Tanja Komadina, ter pobalinska Zala Zgaga Janje Vidmar in Mateja de Cecca, mojega kompanjona iz Šnofijeve druščine. Omeniti moram še zelo luštne pesmi Andreja Rozmana Roze, Pesmi iz galerije, ki so nastale po slikah iz Narodne galerije.

Bi kakšno knjigo še posebej priporočili za poletno branje?

Preberite kakšno slovensko knjigo. Nekaj domačega. Super je razrast žanra detektivke v zadnjem času. Če še niste prebrali Pogodbe Mojce Širok, vam svetujem to knjigo.

Za konec – ali pišete oziroma prevajate kakšno novo knjigo? 

Prevajam zbirko Pasji mož, ki je prav prešerno pobalinski. V tem uživam. Čaka me še najstniški fantazijski roman, vmes pa pripravljam sLOLvenske klasike 2, ki so že nekaj časa na tri četrt razdelani. Najti moram še mesec dni časa, da vse prelijem v razširjeno obliko. Z Igorjem Šinkovcem pripravljava tudi novo slikanico Raketa, ki bo še letos poletela proti Luni.