Aljoša Bagola: Na svet smo poslani, da v življenju uživamo

AvtoricaDarja Divjak Jurca

FotoUrša Premik in Helena Kermelj @ Adriamedia

Thumbnail
6 min
  • DELI

Najbolj nagrajevani slovenski oglaševalski kreativec na domačih in svetovnih oglaševalskih festivalih. Kreativni direktor. Predavatelj. Eden najbolj branih slovenskih kolumnistov. Mož igralke Ive Kranjc Bagola. Oče prvošolke Sofie. In človek, ki se je na svoji zmagovalni poti znašel tudi pred zidom. O svoji izkušnji izgorelosti je med prvimi spregovoril na glas, o njej – in o tem, kako biti v redu in živeti izpolnjeno – piše v izjemno brani kolumni v Marketing magazinu, pa tudi v svoji prvi knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke.

V ponedeljek, 9. 12., ob 19. uri, bo Aljoša Bagola predstavil svojo knjigo v ljubljanskem Cankarjevem domu. Dogodek bo povezovala Bernarda Žarn, za glasbo bodo poskrbeli Balladero.

Med slovenske bralce je prišla vaša prva knjiga. Kaj lahko pričakujejo? Jih bo naučila, kako biti v redu? In še, kakšno vlogo je pri tem, da lahko zdaj ljudem poveste, kako biti v redu, imelo to, da ste doživeli obdobje, ko niste bili v redu. Govorim seveda o izkušnji izgorelosti.

Seveda je eno povezano z drugim. Izkušnja izgorelosti me je privedla v surovo soočenje s samim seboj in svojim počutjem, kar zahteva precejšnjo prevetritev lastnega mišljenja, vzorcev, navad, ravnanj. To me je vodilo do ugotovitve, da zapovedanost oblike naše sreče in uspeha nemalokrat prihaja od drugih.

Na rame si oprtamo pričakovanja, ki niso nujno naša, potem pa nereflektirano in brezglavo drvimo. V resnici pa je biti v redu popolnoma dovolj in točno tisto, za kar bi si morali prizadevati. V današnjem svetu presežnikov se biti zgolj v redu marsikdaj zdi dolgočasno, kot da to ne more voditi do izpolnjenega življenja. Toda najbrž je ravno to naša sodobna zmota, ki je v napoto naši sreči.

Priden, uspešen, srečen, všečkan – kje znotraj teh glasnih sodobnih imperativov, zaradi katerih človek na lepem ne zmore več, se je najbolj zalomilo vam? Človek bi rekel, da ste bili vedno na zmagovalni poti.

Pridnosti kot koncepta ne maram, ker v sebi nosi zahtevo po ubogljivosti, upogljivosti. Vedno sem rad šel proti pravilom, ker pri ustvarjanju pač moraš znati pravila kršiti in jih zaobiti na zanimiv in domiseln način. To je bila vedno receptura mojega ustvarjanja. Načeloma pa lahko o svojem življenju rečem, da sem preveč stremel k zmagovanju, k temu, da sem najboljši. Bil sem zelo diktatorski do sebe, preveč obremenjen s pričakovanji – zlasti drugih. Moje prvo spoznanje ob izgorelosti je bilo, da sem bil največkrat prvi ravno zato, ker sebe nisem dajal na prvo mesto; najboljši, ker si nisem dovolil biti samo dovolj dober. Moj uspeh je povzročal upehanje.

Pričakovanja in imperativ popolnosti nam pogosto narekuje tudi oglaševalska industrija. Nam zdaj ponujate aspirin za glavobol, ki nam ga sopovzroča oglaševanje?

Moja oglaševalska pot in zapuščina imata predvsem pripovedno težo. Vedno sem ustvarjal zgodbe in bil hvaležen za priložnosti, da v oglasnih sporočilih ustvarim čustva in navdušim s kreativnostjo.

Nikoli se nisem zatekal k zgolj opisovanju izdelka in sporočanju nizke cene. Blagovne znamke morajo znati prenesti kaj pomembnejšega od zgolj prodajnih sporočil – zabavo, ustvarjalnost, navdušujoče zgodbe. Le tako so uporabniki namreč lahko navdušeni in resnično upoštevani.

Težnja po popolnosti pa je simptom sodobnega časa, ampak tukaj svojega nismo pritaknili le oglaševalci. Vse, kar nas obkroža, nas žene k stremljenju po popolnosti, ki jo je danes na družbenih medijih zlahka uprizoriti, ne pa tako enostavno doseči v resničnem življenju. Zato smo ujetniki preprostosti uprizoritev in s tem povezanega prepričanja, da je popolnost uspeha, videza in počutja preprosto doseči.

V svoji knjigi veliko govorim o bremenih uprizorljive, a neuresničljive sreče, kar imenujem »optični optimizem«. Če se zavedamo, da nas ravno prizadevanje za navidezno srečo izčrpava, potre in nam kvari razpoloženje, moramo ta paradoks začeti obravnavati resno.

Lahko zdaj, ko ste boj z izgorelostjo dobili, strnete spoznanja v nekaj ključnih točk, kaj je dobro za dobro življenje?

Najprej je treba povedati, da boja z izgorelostjo nikoli ne dobiš. To ne pomeni, da si poražen, ampak da si preobražen. Izgorelost je nekakšno ponovno rojstvo. Če si se pripravljen spremeniti in se opilek za opilkom znebiti železnih srajc starih navad, te izgorelost nagradi z novim pogledom na svet. Na začetku je pa seveda zelo surovo – oropan si radosti, energije in poln nepredstavljivih strahov. Zato nimaš druge izbire, kot da globoko brskaš po sebi in poleg vsega, kar te je do tega pripeljalo, tam odkriješ tudi svojo izjemno notranjo moč. Nato se počasi, korak za korakom opogumljaš za življenje, kot ga želiš živeti.

»Le če si v redu s seboj, si lahko v redu s svetom.«

Izgorelost mi je prinesla tudi priložnost, da ljudem s svojo izkušnjo pomagam ravnati bolje in bolj v skladu s tem, za kar smo ustvarjeni. Prepričan sem, da smo poklicani, da udejanjimo svoj talent. Da svoje darove v skladu s svojimi vrednotami izmenjujemo s svetom. To je sreča in izpolnjeno življenje. Prepoznati svojo edinstvenost, v zdravi meri ovreči pričakovanja drugih in v polni meri ravnati v skladu s svojimi, pomeni biti v dobrem odnosu s samim seboj. Le če si v redu s seboj, si lahko v redu s svetom.

Namen knjige je najbrž pomagati ljudem, da bodo takšen odnos s samim seboj lažje vzpostavili?

Namen knjige ni učiti, pridigati ali opozarjati. Ne nazadnje je nastala kot neke vrste moja javna meditacija, javna samoobravnava v mojih kolumnah. Seveda se napaja tudi iz mojih ugotovitev na psihoterapiji po izgorelosti, ki me je opogumila, da o tem tudi spregovorim. Ko sem strmoglavil z višine izjemnih uspehov, me je najbolj presunilo, da nisem našel primera, kjer bi kdo uspešen o tem govoril. Sem pa vedel, da je nemogoče, da sem prvi, ki se mu je to zgodilo.

Če izgorelost najprej zahteva radikalen umik od sveta, vase in na varno, stran od stresnih dejavnikov, pa kmalu pride potreba, da o tem spregovoriš. Zato mi je nenavadno in skrb vzbujajoče, da je področje duševnega zdravja tako tabuizirano. Epidemija izgorelosti ima zato tudi kolateralne koristi: postajamo bolj odprti in zavezani k prepoznavanju in odpravljanju tako osebnih kot sistemskih vzrokov in se ne zatekamo več zgolj k blaženju simptomov.

Ko ste se spopadali z izgorelostjo, je bila vaša hčerka še majhna.

Res je, takrat se je v mojem življenju intenzivnost nakopičila na več področjih, jaz pa sem hotel biti povsod najboljši. Ko sem se poročil, sem hotel biti najboljši mož. Ko sem dobil hčerko, sem hotel biti najboljši in najbolj prisoten oče. Sofijino rojstvo je seveda prineslo ogromno ljubezni, ne le do otroka, tudi med nama z Ivo, ampak seveda tudi obveznosti. Ženin igralski poklic je obremenjujoč za vso družino, saj je ob večerih večinoma zdoma.

Tako sem vodil enega največjih kreativnih oddelkov v državi, poleg ustvarjalnih in vodstvenih odgovornosti imel še odgovornosti kot predavatelj, komentator in kolumnist, ko sem prišel domov, pa sem, sicer z ljubeznijo in predanostjo, skrbel še za enoletnega otroka. Vse drugo in druge sem torej dajal na prvo mesto. Če mi je kdaj ostalo petnajst minut časa, pa sem si jih mogoče dovolil posvetiti sebi. Svojo požrtvovalnost sem si predolgo slikal kot krepost.

Aljoša Bagola z družino. Foto Helena Kermelj za Adriamedia

Tudi na starševstvo je dandanes prilepljenih veliko pričakovanj in samopričakovanj.

Sodoben življenjski slog narekuje, da ves dan preživimo v veliko vlogah, ki so nam v glavnem predpisane in vse po vrsti opremljene z visokimi pričakovanji o učinkovitosti. Diktat družbenih omrežij, kjer vse ocenjujemo in nenehno seštevamo všečke in nove sledilce, nezavedno prenašamo na vse, kar počnemo. Potreba po uprizarjanju, všečkljivosti, učinkovitosti in naši zloščeni podobi nas pa izčrpava. Ne le zato, ker to terja veliko naše energije, ampak tudi, ker si ne dovolimo biti tisto, kar smo v resnici. Zato, kako paradoksalno, ker si ne upamo biti sami s seboj, še bolj visimo na družbenih omrežjih. Pobeg v nenehne dražljaje, deloholištvo, skrajno požrtvovalno starševstvo pravzaprav pomeni neukvarjanje s samim seboj.

V takšen svet nenehnega performansa pospremljate svojo hčer. S čim jo želite opremiti?

Obstaja razlika med tem, kaj so najine želje in s čim je že opremljena. Tudi to spoznanje o nas in o tem, kako delujemo, je bilo v izgorelosti dragoceno. Nikakor nismo namreč nepopisan list, saj v življenju ravnamo po predprogramirani kodi, ki so nam jo predali predniki, starši, okolje, in ta program nam v veliki meri kroji naše zadovoljstvo. Slovenci imamo v tej kodi zapisano pridnost, ubogljivost, ustrežljivost in ponižnost. Te nam v pretirani meri lahko pogrdijo pogled na svet in življenje v takšni samoprepovedi sreče vidimo zgolj kot težko. To moramo sprevideti in spremeniti. Sam sem trdno prepričan, da smo na svet poslani, da živimo dobro, da uživamo v življenju, ne pa da trpimo in da nas življenje izčrpava.

Zato Sofii želim predvsem, da ima še naprej po otroško rada življenje in da v odraslosti nato razume, da se preplet ustvarjalnosti in ljubezni pač mora kdaj umakniti tudi bolečini in strahovom. Ko smo sposobni to razumeti in to sprejeti, je vse precej lažje in lepše.

Vam gre, ko v Sofii vidite sebe ali ženo, pri tem na smeh ali si kdaj rečete, ojej, ravno to mora imeti po meni?

Oboje. Ko pri Sofii prepoznam najino neuklonljivost, sem pomirjen, njena zagnanost in perfekcionizem pri ustvarjanju me pa zato včasih malo zaskrbita. (smeh) Starši smo tisti, ki skrbimo, in tisti, ki nas skrbi. Z izjemno ljubeznijo do otroka pridejo tudi izjemni strahovi. Ni starša, ki otroku ne bi želel najboljše, hkrati pa ni starša, ki v tem prizadevanju ne bi naredil napake. Zato se z Ivo drživa znanega načela in otroku ne želiva pripravljati poti, ampak ga poskušava pripraviti za na pot. S svetom, resničnostjo in življenjem ne moreš upravljati. Otroka lahko samo opremiš s pravimi vrednotami in ga uriš v zaupanju vase, da se bo znal spopasti s tegobami, izzivi, ki bodo zanesljivo prišli.

Sta z ženo pri vzgoji vedno trdna koalicija ali kdaj tudi konstruktivna opozicija?

Včasih sva tudi nekonstruktivna opozicija. Ko si utrujen in ne zmoreš idealnega odziva, se hitro zgodi, da se kar pred otrokom prerekaš, kaj bi bilo prav. V takšnih primerih Sofia hitro reče: »No, no, no, ne bomo se kregali.« Po takšnem odzivu veva, da sva torej nekaj že naredila prav. (smeh) Nenehno opletanje z lastnimi starševskimi krepostmi nima smisla. Pomembno je, da si kot starš trden v postavljanju meja ter iskren glede pričakovanj, ki jih imaš do otroka, kar pomeni, da ugotoviš, ali gre za tvoje lastne kompenzacije in mu v resnici vsiljuješ svoja pričakovanja, ali pa ga res želiš kakovostno opremiti za življenje. Kdaj popustiti, kdaj vztrajati, kako trden si v čem in kako koalicijsko deluješ kot partner, je svojevrstna umetnost.

Važno je, da so osnovne vrednote, cilji in vizija isti. Če rečem, da hočem, da ima otrok krasno življenje, pri tem ne mislim tega, da mu napolnim bančni račun, temveč da mu napolnim um s pravimi znanji, dušo in srce pa s pravimi vrednotami. Zame je krasno življenje izpolnjeno življenje. Tisto, ki ga zaključiš kot celovit človek. Ko razumeš, zakaj si živel, kot si.

»Pomembno je, da si kot starš trden v postavljanju meja ter iskren glede pričakovanj.«

Se pri vzgoji zanašate na intuicijo ali kdaj brskate po priročnikih za vzgojo?

Iva je bolj analitična in je prebrala tudi veliko priročnikov o vzgoji. Tudi na svoje vloge se zelo analitično pripravlja, in šele ko predela dovolj podatkov, se mi zdi, da se lahko nato v celoti prepusti intuiciji. Težko govorim v njenem imenu, saj igralskega ustvarjanja ne razumem dovolj natančno. (smeh) Jaz ustvarjam zelo intuitivno in tudi kot starš delujem tako. Pazim pa, da pri tem intuicije ne zamenjujem za neizprašano posredovanje vsega, kar nam je bilo privzgojeno. Intuicija je naša notranja inteligenca, naša biotehnologija, ki nam pomaga pri preživetju, in je ne gre zamenjevati z našimi neprepoznanimi vzorci delovanja, ki smo jih podedovali. Če torej kdo misli, da je intuitivno, da otroka kaznuje z bolečino, ker je bil sam tako vzgajan, se torej moti. Tukaj mora pač vsak narediti svojo domačo nalogo.

Hčerka je prvošolka. Kako doživljate šolo kot starš in s kakšno popotnico Sofijo pospremljate v šolo?

Šola je pomemben mejnik v odraščanju. Zdi se mi, da je pomembno zaupati šolnikom, čeprav imajo veliko izzivov. Otroci dandanes že v šolo vstopijo z zelo skrajšano pozornostjo, ker so jih starši prehitro prepustili vplivom najbolj zasvojljivih tehnologij, kar jih je človeštvo kadar koli ustvarilo.

Ta epidemija ovira kakovostno delo učiteljev, predvsem pa so resnična žrtev otroci. Spopadajo se z nerazumevanjem staršev in učiteljev, saj so obtičali ujeti v prepričanju, da so nesposobni, neodgovorni in obsedeni, pri čemer zasvojenost s telefoni, družbenimi omrežji in računalniškimi igrami opažajo tudi pri sebi, a si je ne znajo pojasniti. Dejstvo pa je, da ustvarjalci sodobnih tehnologij načrtno izkoriščajo najšibkejše dele človeške psihe za to, da bi še dodatno povečali čas, ki ga uporabniki preživimo z njihovimi tehnologijami in izdelki. Zato o vplivih sodobnih tehnologij na naše počutje, razpoloženje in življenje veliko predavam podjetjem, učiteljem in dijakom po vsej Sloveniji, pri čemer me veseli, da so vsi pripravljeni prisluhniti, razumeti in nato tudi ukrepati. Sodobni svet mladim povzroča preveč razpoloženjskega gorja in izgorelosti že pri rosnih letih, zato moramo vsi ukrepati po najboljših močeh.

Da pa še odgovorim na vaše vprašanje ... (smeh) Moja ključna popotnica Sofii je zaupanje. Večkrat ji povem, da ji zaupam. Dobro je, da razume, kaj so njene odločitve in kaj so njene dolžnosti in obveznosti. Upam, da ji s tem privzgajam tudi zaupanje vase, ki je dragocena surovina za dobro življenje. Če si v življenju zaupamo, to pomeni, da lahko živimo v stiku s sabo, da sprejemamo lastne odločitve in se ne bojimo bremena delanja napak. Šele takrat lahko svobodno ustvarjamo in ljubimo. Šele takrat življenje postane zares lepo, kar v nenehnem strahu ne more biti. Otrok zato ne smemo prekmalu strašiti in plašiti s svojimi odraslimi ugotovitvami. Odraslim se nam morebiti svet zdi preteč ravno zato, ker ne premoremo več samozavesti in čarobnosti iz otroštva.

Kateri so vaši najdragocenejši družinski trenutki?

Dragoceno je že to, da se sploh znajdemo v trenutku. Da v hitenju in ihti nismo nenehno iztrgani iz doživljanja življenja tukaj in zdaj. Čas ni denar, čas je nared, da ga uživamo v vsakem trenutku. Ko smo s Sofio in Ivo skupaj, samega sebe opomnim, da sem priča nečemu izjemnemu, čarobnemu, kar dela življenje krasno – pa naj bo to zgolj Sofijino žlobudranje, skakanje po kavču ali skupno kosilo. Takrat kot satelit zakrožim okrog sebe in se opomnim, kako dragocen in neprecenljiv je ta trenutek in koliko ljudi nima te sreče, kot jo imam jaz. Hvaležni moramo biti za vse takšne trenutke, ki nam jih je dano živeti. Naša dolžnost je, da vsakega doživimo in izkoristimo.