Zvezdana Mlakar: »Branje je začetek čarobne poti«

AvtorAgata Rakovec Kurent

FotoDejan Nikolič

Thumbnail
5 min
  • DELI

Odlična dramska igralka, ki je v bogati karieri osvojila že Borštnikovo in Severjevo nagrado, pa tudi Stopovo nagrado za igralko leta, je zadnje čase celo bolj kot prvakinja ljubljanske Drame znana kot obraz z malih zaslonov.

Po zelo gledani in odmevni rubriki v jutranjem programu se je s pogovorno oddajo Zvezdana preselila v večerni termin nacionalne televizije in se z odkritostjo, preprostostjo in vedno zanimivimi gosti zasidrala v srca gledalcev. Zvezdana Mlakar je tudi velika ljubiteljica knjig, ki so zanjo neizčrpen vir modrosti in veselja.

Knjige o duhovni rasti, knjige z modrimi mislimi in priročniki z nasveti za boljše in uspešno življenje so tako pri nas kot v tujini že dolgo časa prodajne uspešnice. Zakaj, mislite, da je tako?

Zanimivo vprašanje, tega me ne bi vprašali, če bi šlo za kuharske knjige, kajne? Da beremo knjige, s katerimi iščemo pot do svojega srca, prepoznavamo sebe, se poskušamo učiti biti boljši človek, to je čudovito. To je začetek čarobne poti, ker se z vsako besedo notranje spreminjamo.

To lahko dosežemo tudi z drugimi, umetniškimi knjigami, vsak se uglašuje na svoji »frekvenci« in verjamem, da za vsakega posameznika obstaja čudežna beseda, ki sproži »aha« efekt ali določene procese.

Branje pa ni dovolj, je vseeno le teorija. A na pot iskanja stopimo in, čeprav ni instant rešitev, so določene informacije prišle do nas. Koliko časa bodo potrebovale, da bodo postale meso, je odvisno od nas. »Dobre« besede božajo.

»Da beremo knjige, s katerimi iščemo pot do svojega srca, prepoznavamo sebe, se poskušamo učiti biti boljši človek, to je čudovito.«

Ali tudi sami radi sežete po tovrstni literaturi? Katera knjiga vas je v zadnjem času navdušila in bi jo priporočili prijateljem?

Ja, veliko »te« literature preberem, tudi po službeni dolžnosti. In veliko jih je, ki jih imam kar na nočni omarici, kot biblijo. Ker so v njih stavki, ki mi vedno pomagajo. Vse knjige Bruna Šimleše, pa knjiga dr. Veronike Podgoršek , knjige Eckharta Tolleja, Byron Katie, Mance Košir ... Tako ali tako obožujem knjige, branje, potovanje z besedami. In učenje.

Veliko knjižnih uspešnic govori o spopadanju s stresom in o premagovanju stresa. Kako se s stresom spopadate vi? Imate kak koristen nasvet?

S stresom se spopadam, kot vsi. Z leti se sicer naučiš, kako ravnati, da nisi predolgo v njem in da prepoznaš njegove strupene znake, ko vihari po tebi. V knjigah jih opisujejo. To je znanje o sebi. Znanje, ki ti pomaga, da se zavaruješ pred stresom, ga prepoznaš in najdeš napotke, kako ga obvladati. Sama stres zdravim z delom v naravi, fizičnim delom in telovadbo, zadnje čase pa mi najbolj pomaga meditacija.

Že stari Grki so vedeli, da je zdrav duh doma v zdravem telesu, toda zdi se, da se večina ljudi danes s telesom ukvarja precej več kot z duhom. Kako se vi duhovno nahranite, kaj vas izpolnjuje?

Ne vem, mislim, da v ljudeh obstaja silna potreba po notranji izpolnitvi. Saj zdaj že, baje, fitnes trenerji svetujejo knjige, ki pomagajo do notranje moči. Treba je sebi, svojemu srcu, svojim sanjam, svoji ranljivosti, vrniti moč. Toliko se govori o tem, toliko se piše, da se slej ko prej vsak izmed nas sreča s pojmom »treba je prevzeti odgovornost« za svoje življenje. Seveda, jasno je, dolga je pot do tja, kjer besede zares razumeš. Ko jih beremo, jih zaznavamo intuitivno, srčno, v nas budijo svobodo in temu sledimo.

Mislim, da se dogajajo velike spremembe. Znotraj nas. Zakaj vem? Zaradi tega, ker zadnje čase tako neskončno pritiskajo na nova znanja, da so šund, da manipulirajo. Kot da smo ljudje ovce in nam mora nekdo povedati, kaj naj beremo, kaj je PRAV za nas. Znanstvena dognanja, dokazana, preverjena, pritiskajo z vseh strani in me spominjajo na dogme. Na lov na čarovnice. Nobena duhovnost sama po sebi ne more narediti škode.

Sem brala pripombe, da zdaj tako moderni hyggisi, ki izhajajo iz danske umetnosti srečnega življenja ter dajejo občutek varnosti in topline, delajo škodo. Da poneumljajo. Kdaj pa lepota, toplina doma, prižgane svečke in spokojnost lahko kogar koli ranijo? Da ni dovolj? Do sebe hodimo po samosvojih poteh in mogoče lahko majhna, prižgana svečka s svojim plamenom zaneti v nas revolucijo duha! Zakaj pa ne?

»Ko beremo, besede zaznavamo intuitivno, srčno, v nas budijo svobodo.«

Ste se kdaj v življenju morda znašli na razpotju, ko niste prav vedeli, kako se odločiti, pa vam je kakšna knjiga znala »svetovati«? Ali se v tovrstnih zagatah po nasvet raje obrnete k prijateljem?

Ja, kar nekaj stavkov Bruna Šimleše me je za vedno zaznamovalo. Da ne obstaja samo ena ljubezen, partnerska ljubezen, temveč milijon ljubezni, ki jih lahko gojimo in so okoli nas. Da vedno tiščimo nos v probleme, globoko noter gremo in brodimo po tisti temni mlaki ... Lahko pa se obrnemo v lepe stvari, se z njimi oprhamo in se s to distanco lotimo problemov.

Tudi Martin Kojc je vplival name usodno, pa knjige dr. Christiane Northrup in Marjana Ogorevca, naučila sem se zdraviti po metodi, ki jo je v svoji knjigi Ozdravimo bolečine hrbta predstavil dr. John E. Sarno ... Knjige so moje prijateljice. Ljudje so moji prijatelji. Rada imam življenje in ga zajemam z veliko žlico, vse me zanima!

Katere knjižne žanre najraje prebirate?

O, vse rada berem. No, kriminalke še najmanj. Ljubim Dostojevskega, klasike. S takimi vprašanji, ki segajo po »najrajši, največ, najbolj«, me spravljate v stisko. Verjamem, da si me knjiga izbere, da pride do mene. Vedno pravi čas. Ko sem bila aktivna mama, sem si hrepeneče želela imeti več časa za branje knjig. Želja se mi je izpolnila, berem veliko. Srečna sem!

Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici?

Pravkar sem prebrala Zaline pesmi, Zbrka poezije Zale Đurić Ribič, in Pavlihovo Pritisni na tipko Človek, trenutno berem Rastlina je sveta, od korenine do cveta Vlaste Mlakar, čaka pa me še nekaj deset knjig ...