Véronique Olmi: »Ves čas izbiramo med dobrim in zlim«

AvtoricaMaja Lihtenvalner

FotoAstrid di Crollalanza

Thumbnail
7 min
  • DELI

Priznana francoska pisateljica, sicer tudi igralka, scenaristka in dramaturginja ter avtorica več izvrstnih gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov, je z romanom Bakhita v Franciji požela navdušene kritike številnih blogerjev in prepričala več literarnih žirij. Avtoričin trinajsti roman se je uvrstil tudi na seznam štirih finalistov najprestižnejše francoske literarne nagrade Goncourt in Goncourtove nagrade po izboru slovenskih študentov. Véronique Olmi je zanimiva sogovornica, ki z izjemno empatijo in človeško toplino odkriva nove plasti pretresljive zgodbe o Bakhiti, sudanski sužnji, ki je postala svetnica.

V Bakhiti pripovedujete o usodi v Afriki rojene sužnje, gospodinjske pomočnice, služkinje, dojilje in varuške, ki je postala sestra kanosijanka in bila leta 2000 razglašena za svetnico. Kje ste odkrili to neverjetno, a resnično zgodbo o Bakhiti?

Zgodbo sem odkrila po naključju, ko sem poleti kot turistka obiskala majhno cerkev v mestu Langeais v Touraini. Bakhita je zavetnica te fare in v cerkvi je visel njen portret z nekaj letnicami in stavki, ki so zaradi svoje protislovnosti vzbudili moje zanimanje. Pisalo je namreč, da je bilo ženski ime Bakhita, a da to ni bilo njeno ime, da je svoje ime pozabila.

S tem tudi začnete svoj roman: »Ne ve, kako ji je ime. Ne ve, v katerem jeziku sanja.« Če ni vedela, kako ji je ime, kdo ji je torej dal ime Bakhita? Večkrat ste dejali, da vas je najbolj pretreslo prav dejstvo, da je pozabila svoje ime, svoj materni jezik. Zakaj?

Nisem mogla razumeti, kako je mogoče izgubiti vse, svoje ime, otroštvo, spomine, in vseeno postati človek, dober človek, človek, ki dela dobro. Ime Bakhita, ki pomeni tista, ki ima srečo, so ji dali muslimanski trgovci s sužnji, ki so jo ugrabili, ko je imela šest let. Novo ime je bilo eden od načinov, kako sužnjem vzeti identiteto, jih potopiti v anonimnost. S tem, da so jim vzeli prvotno ime in jim dali drugega, so jim vzeli možnost, da bi njihovi svojci kaj izvedeli o njih ali jih našli. Najbolj v zvezi s tem pa se me je dotaknilo to, da izguba identitete, rojstnega imena ni v ničemer spremenila njene osebnosti in da ji je uspelo zgraditi celovit značaj kljub temu poskusu, da bi izbrisali njeno notranjo bit.

»Ime Bakhita, ki pomeni tista, ki ima srečo, so ji dali muslimanski trgovci s sužnji, ki so jo ugrabili, ko je imela šest let.«

Bakhita se je rodila leta 1869 v Darfurju in v svoji knjigi precej podrobno opisujete njeno življenjsko pot. Kako ste prišli do podatkov? S čim vse ste si pomagali pri pisanju?

Po spletu sem od nekega Italijana kupila izvod knjige La Storia Meravigliosa. Tako sem spoznala potek njenega življenja, vse glavne datume, kraje, dogodke in osebe. Potem sem raziskala dokumentacijo, prebrala knjige, si ogledala vse dosegljive videoposnetke, prebrskala knjižnice, srečevala sem se s sestrami kanosijankami. Odpotovala sem v Italijo, ne pa v Sudan. V Italiji sem obiskala kraje, kjer je Bakhita živela, bila sem v prostorih, kjer se je zadrževala, skušala sem jo čim bolje začutiti; verjamem namreč, da imajo prostori svojo energijo.

Bakhita je bila lepa, a prav zaradi te lepote so jo ugrabili in za vedno odpeljali iz njene rojstne vasi. Njena lepota ji je v pogubo, po drugi strani pa, kot ste večkrat poudarili, jo je lepota tudi rešila. Lepota sveta ...

Niso je ugrabili samo zaradi njene lepote, njena lepota je pravzaprav samo določila, kakšna bo njena usoda sužnje. Ker je bila lepa, je spremljala svoje gospodarice, jim pomagala pri intimnih stvareh.

Lepota sveta je nekaj drugega, to je vez z življenjem, s tistim, kar ima življenje ponuditi lepega, z bistvom obstoja, ki pravi, da ima človek pravico tudi do drugih želja glede na to, da mu svet ponuja to lepoto. Bakhito je rešila lepota sveta, ker jo je znala najti.

Po nepredstavljivih mukah in ponižanjih Bakhita prispe v Italijo in postane nuna, vstopi v red kanosijank, ki se ukvarja s sirotami, z zapuščenimi otroki …

Zagotovo ni naključje, da je vstopila med sestre, ki so pomagale otrokom, ki jim je bilo – tako kot Bakhiti – ukradeno otroštvo. Mislim, da je Bakhita čutila potrebo, da vrača drugim, da je v sebi čutila krivdo tiste, ki je preživela. Preživela je mučno pot skozi Sudan – mnogi je niso – preživela je mučenje, posilstvo, a ji je kljub temu uspelo priti v Italijo in postati svobodna.

V nekem trenutku od Bakhite zahtevajo, naj pove svojo življenjsko zgodbo, in kot črnka, ki jo je Italijan odrešil suženjstva, se proti svoji volji znajde v službi Mussolinijevega režima. Še zadnji udarec usode zanjo …

Tako je, ponovno so jo izkoristili. Po drugi strani pa si je Bakhita sama izbrala red kanosijank, in to ni bil duhovni red, ki bi se zapiral pred zunanjim svetom, bile so odprte, ukvarjale so se z otroki. Leta 1931 je v Italiji vladal Mussolini in takrat so Bakhito prosili, naj pove svojo zgodbo. Nima izbire, pove jo in zgodba postane feljton, potem roman, ki je velika uspešnica. To pa zato, ker pripoveduje, kako je katoliški Italijan rešil »necivilizirano« Afričanko.

Prosijo jo, naj gre na turnejo po Italiji. To je bila brez dvoma mučna izkušnja, njeno zgodbo so izkoristili za promocijo Mussolinijevega režima in kolonialistične vojne v Etiopiji, po drugi strani pa je to samo še en dokaz več, kako močno je bila Bakhita povezana s časom, v katerem je živela. Najsi je bila sužnja ali nuna, vedno se je dotikala središča sveta.

Vaša junakinja je sužnja, podrejena, vedno poslušna, uboga tako svoje gospodarje kot sestre kanosijanke. Po drugi strani pa je dovolj močna, da pove, da hoče postati nuna, upre se gospe Michieli ... Od kod črpa to svojo moč, sposobnost za boj?

Bakhita ni nikoli podrejena. Nikoli. Preživela je suženjstvo in to ni znamenje šibkosti, ampak moči. Bakhita premore ogromno notranjo moč in inteligenco, pa tudi veliko potrebo po povezanosti z drugimi. Vedno je na strani življenja.

Vaš roman so dobro sprejeli tako kritiki kot bralci. Ste pričakovali tak uspeh pri bralstvu? Kakšno mesto zaseda Bakhita na vaši literarni poti?

Človek uspeha nikoli ne pričakuje. Mislim, da iz knjige sijeta Bakhitina moč in svetloba in da so jo bralci vzljubili, tako kot so jo imeli ljudje radi, ko je bila še živa. Bakhita je zgled trdoživosti. Predstavlja upanje. Naučila me je hvaležnosti, opomnila me je, kako zelo privilegirana sem. Če se je ona tako silovito borila za življenje, ki je bilo izjemno težko, je bilo to zato, ker je vedela, da je življenje dar, ki se ne sme zavreči.

»Bakhita je zgled trdoživosti. Predstavlja upanje.«

Vaša junakinja je fantastična ženska in njena usoda tako izjemna, da jo je nemogoče pozabiti še dolgo po tem, ko zapremo knjigo. Je bilo za vas enako? Je Bakhita ostala z vami?

Seveda, takega bitja ne pozabiš, še zlasti, če z njim deliš dve leti svojega življenja za pisanje in eno leto potovanj zaradi nje. Bakhita ostaja z mano tudi dve leti po izidu knjige, le da manj intenzivno. Mislim, da ima vsak svojo Bakhito in da vsakomur pomaga na svoj način.

»Ves čas izbiramo med dobrim in zlim, vsak dan, tudi pri najneznatnejših dejanjih, včasih celo, ne da bi se zavedali.«

Vaš roman je čudovita lekcija življenja. Kaj se lahko naučimo od Bakhite?

Ja, tako je, Bakhitina zgodba je življenjska lekcija, ki bi jo lahko povzela takole: če se ne prepuščamo negativni energiji maščevanja, obžalovanja ali nostalgije, če živimo v sedanjosti z močno željo biti del življenja, potem je naše življenje samo naše, pripada nam.

V nekem intervjuju ste dejali, da je naloga literature postavljati vprašanja. Katero je osrednje vprašanje romana o Bakhiti?

Vprašanje dobrega in zla. Ves čas izbiramo med dobrim in zlim, vsak dan, tudi pri najneznatnejših dejanjih, včasih celo, ne da bi se zavedali. To je to, kar me zanima kot pisateljico, ta človeška kompleksnost, vsi odtenki, človeške pomanjkljivosti, ambicije, napake, notranji boji.

Thumbnail