Veronika Rot: »Spomini, zakopani v molk, preganjajo žive«

AvtoricaKatarina Peterlin

FotoRTV Slovenija

Thumbnail
6 min
  • DELI

Veronika Rot je že kot brucka vedela, da bo prevajalka. Izpiljenost njene vrvohodske umetnosti nenehnega lovljenja ravnotežja med izvornim in ciljnim jezikom, kot sama definira prevajanje, lahko začutite v prevodih romanov priljubljenega katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna. Pravkar je v slovenščino izšel zadnji del cikla Pokopališče pozabljenih knjig, roman Labirint duhov.

Kako ste začeli svojo prevajalsko pot?

Da bi rada prevajala, sem vedela, takoj ko sem se vpisala na študij hispanistike v Ljubljani. Že v srednji šoli sem bila navdušena bralka Don Kihota Miguela de Cervantesa in tudi avtorjev hispanoameriškega buma. Prav poseben vtis je name napravil Miguel Ángel Asturias z Gvatemalskimi legendami, seveda tudi Gabriel García Márquez z romanoma, kot sta Sto let samote in Ljubezen v času kolere. Ob branju teh del sem si zaželela, da bi znala kak jezik tako dobro, da bi lahko zgodbe, zapisane v njem, prenašala v svoj jezik razmišljanja in čutenja.

Učenje jezika je dolgotrajen proces in prevajanje ni lahkotno prostočasno razvedrilo. Šele na podiplomskem študiju v Barceloni sem si upala poslati svoj prvi prevajalski predlog: romal je na založbo Beletrina k uredniku Mitji Čandru. Šlo je za roman Caracol Beach kubanskega avtorja Elisea Alberta. Mitji se je predlog zdel zanimiv in ga je sprejel. To je bilo na prelomu tisočletja in od takrat imam vedno kako knjigo v delu. Ali pa več.

Gotovo sem na ta svoj prvi prevod zelo ponosna, saj sem si dokazala, da znam in zmorem in da me to delo veseli. Vendar pa je vsaka knjiga svoja preizkušnja. In opraviti jo želim tako, da sem z delom zadovoljna.

Kaj vas vodi pri vašem delu?

Kriteriji se z izkušnjami spreminjajo. Privlači me, kar mi predstavlja izziv, kar mi je všeč, kar mislim, da bi morali bralci dobiti tudi v slovenščini, občasno pa prevedem tudi kaj, kar mi takoj ni popolnoma všeč, a se pozneje izkaže, da je prevod v slovenščino vreden truda.

Ne želim prevajati umetniško manj vrednih del (tudi tega se najde veliko v katalogih, ki jih pošiljajo agentje in založniki), ne želim prevajati izpraznjenih besed, želim prevajati pomene, ki se usedejo vame in potem tudi v druge bralce.

»Želim prevajati pomene, ki se usedejo vame in potem tudi v druge bralce.«

Prevajanje je …

… vrvohodska umetnost nenehnega lovljenja ravnotežja (=iskanja pomenskih in jezikovnih ustreznic) med izvornim in ciljnim jezikom.

V slovenščino ste pravkar prevedli tudi zadnji del romanesknega cikla priljubljenega katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna. Kako ste se lotili prevajanja romana Labirint duhov?

Labirint duhov je četrta knjiga iz cikla Pokopališča pozabljenih knjig. Prva knjiga, Senca vetra, je izšla že leta 2005, v nekajletnih presledkih so ji sledile še Igra angela in Ujetnik nebes, zdaj je končno prišel še Labirint duhov.

Čeprav mi je bila zgodba znana, pisateljev slog in jezik prav tako, sem morala vedno znova ponovno obujati vez s tem temačnim barcelonskim dogajanjem, razpetim med fikcijo in realnostjo. Preletela sem vse tri prejšnje romane iz cikla, obnovila v spominu imena, ulice, junake in antijunake, preden sem se znova poglobila v prevajanje.

Poleg tega je za prevajanje tako dolgega dela, knjiga ima namreč skoraj tisoč strani, potrebno tudi nekaj sistematičnosti, dobro si je sproti delati zapiske, da ne prihaja do neskladij v prevodu. No, pri tem sem vedela, da se lahko vedno zanesem tudi na pomoč in ostro oko svoje urednice, Darje Marinšek. Labirint duhov sem prevajala/živela skoraj leto dni. To ni malo časa, Zafón mi je prešel v kri.

Ste imeli pri prevajanju kakšne posebne zagate?

Veliko pozornost sem morala posvečati poimenovanju oziroma prevajanju ulic, nekaterih imen … pri tem je bila potrebna natančnost. Pri prevajanju španščine so vedno težava tudi deležniki, ki v slovenščini ne zvenijo tako dobro. Meni so sicer všeč, ker besedilo zgostijo, razvezana podredja pa jezik razredčijo in besedilo razvlečejo. Tej razvlečenosti se je treba nekako izogniti.

Gotovo pa je najbolj težaven Fermín: gostobesednež, pametnjakovič, velik kritik neumnosti, režima in dober človek, ki ga svet kruto preizkuša. Njegove domislice, primerjave, izpeljave, njegove pikrosti in bodice so pogosto začinjene s katalonskim poprom, čeprav Zafón piše v španščini. Tudi to je treba nekako izraziti v slovenščini, mogoče s kakim hrvatizmom ali kaj podobnega.

Tu imamo prevajalci katalonsko španske literature kar prednost. Španščina v Kataloniji je začinjena s katalonskimi izrazi in katalonščina s španskimi, mi pa si za te medjezikovne besedne igre lahko izposojamo pri hrvaščini ali srbščini.

Imate svoj najljubši citat iz Labirinta duhov?

»Mlad moški, obdarjen že s prvimi sivimi lasmi, se sprehaja po barcelonskih ulicah v mesečini, ki se po Rambli de Santa Mónica razliva kot srebrn trak in vodi njegove korake. Za roko drži deklico kakih desetih let; njen pogled je omamljen od skrivnosti obljube, ki ji jo je zvečer dal njen oče, obljube, da bo videla Pokopališče pozabljenih knjig.«

Tak je konec Labirinta duhov, skoraj popolnoma enak začetku Sence vetra. Krog se sklene.

Kako bi ta roman opisali z enim stavkom?

Tisoč strani v enem stavku? Nemogoče. Če pa le poskusim: usoda prekletih ni zapisana v zgodovinskih knjigah, temveč v romanih; v fikciji pa lahko zmagajo tudi tragični junaki.

Poskus št. 2: Spomini, zakopani v molk, preganjajo žive. Povzeto po Zafónovem stavku iz romana: »Spomini, ki jih zakoplješ v molk, te nikoli ne nehajo preganjati.«

»Tisoč strani strniti v enem stavku? Nemogoče.«

Komu bi priporočili roman?

Knjigo bi priporočila ljudem, ki »znajo« brati. Znati brati namreč ni tako samo po sebi umevno, kot se zdi. Naše oči vedno bolj tekste le preletijo, zdrsnejo po diagonali čez stran, da polovijo zanimivosti, šale, najboljše domislice.

Znati brati pa pomeni čas, potrpljenje in vztrajnost. Znati brati je razčlenjevanje zgodbe, je spoznavanje likov, je uživanje v jeziku, je prepoznavanje konteksta, iz katerega in v katerem je bila knjiga napisana. Vse, ki znajo brati, bodo navdušile vse štiri knjige iz Pokopališča pozabljenih knjig in tudi Marina, (mladinski) roman Carlosa Ruiza Zafóna.

Ste v zadnjem času prebrali kakšno knjigo, ki vas je prav tako navdušila kot Zafón?

Precej berem v španščini in katalonščini, rada pa posežem tudi po prevodni ali izvirni slovenski književnosti. Vedno znova se v mojih rokah znajde Prevzetnost in pristranost, pred kratkim sem prebirala zbirko jezikovnih kotičkov Marka Stabeja Za jezik gre, mojo radovednost je od prve do zadnje strani v napetosti držal roman Mi smo medvedi Fredrika Backmana.

Za konec nam zaupajte še naslove treh knjig, ki bi jih priporočili v branje.

  • Roman Telo, v katerem sem se rodila (pa tudi zbirki kratkih zgodb Zakonsko življenje zlatih ribic in Bodljikave zgodbe) Guadalupe Nettel, ker skozi avtoričine oči ugledate, kako vas najbolj določa prav tisto, kar si najbolj prizadevate skriti pred pogledi drugih.
  • Tipkopis o drugem nastanku, mladinski roman Manuela de Pedrole, ker je največ, česar se v življenju lahko naučite, brati in razmišljati.
  • Gostje, zbirka kratkih zgodb Silvine Ocampo. Ker je ekstravagantnost privilegij ostrega uma.

Oh, vse to so moji prevodi. (smeh) Drugače pa berite Don Kihota, berite Bobre Janeza Jalna, berite Kosovela, Murakamija, Elvisa Riboldija in ne pozabite na svež veter s severa.

Thumbnail