Veličasten konec Zafónove tetralogije

AvtoricaDarja Marinšek

FotoPika Žvan

Thumbnail
3 min
  • DELI

Labirint duhov je zadnji roman v ciklu Pokopališče prepovedanih knjig, pod katerega se podpisuje Carlos Ruiz Zafón, eden najbolj priljubljenih sodobnih španskih pisateljev. Knjiga, ki se bere kot kriminalka, izriše pred bralcem napeto zgodbo v temačnem in skrivnostnem okolju, ki je včasih grozljivo, včasih groteskno, nikoli pa dolgočasno ali dolgovezno. Slog pisanja je takšen, da knjigo zelo težko spustiš iz rok. In to Zafónovi oboževalci dobro vedo.

Štiri vrata, štiri knjige

V cikel lahko bralci vstopamo skozi štiri vrata, tj. štiri knjige, v katerih se vsakič znova pridružimo protagonistu Danielu Semperu pri iskanju njegove identitete. Ko se z njim srečamo prvič, je Daniel še otrok, ki v Pokopališču izgubljenih knjig, ogromni labirintski knjižnici, naleti na knjigo Senca vetra.

Skozi naslednja dva romana – Igra angela in Ujetnik nebes – skupaj z njim odraščamo in odkrivamo skrivnosti njegove družine, ki se zdaj dokončno razkrijejo v Labirintu duhov. Z njimi se pred našimi očmi razgrnejo tudi skrivnosti časa, v katerem se odvija Danielova zgodba – skrivnosti Barcelone v prelomnih obdobjih 20. stoletja, naseljene tako z magičnimi bitji kot resničnimi zgodovinskimi dejstvi.

Ko se združijo vse niti

Vsaka knjiga iz cikla se lahko bere kot samostojna zgodba. Vsaka od štirih knjig cikla ima svojo uganko, svoj zaplet, svoje junake in skrivnosti, ki jih je treba rešiti. Vsaka zgodba je kot poseben vhod v en in isti labirint, ki ga opisuje celoten cikel.

Med četverico romanov so spletene številne druge povezave v obliki literarnih junakov in obrobnih zgodbenih niti, čeprav je vsaka od knjig zaključena celota in se zato lahko bere samostojno, sam cikel pa v poljubnem vrstnem redu. Ne glede na izbrani vhod v labirint nas pot čez mostičke pripovedi vselej pripelje v srce zgodbe.

Še o Labirintu duhov

Večplastna in kompleksna zgodba ima 900 strani, ki zagotavljajo dolgo, napeto potovanje globoko v notranjost Barcelone. Veliko je referenc na resnične zgodovinske dogodke, plastične in zanimive like, številne zaplete in razburljive skrivnosti, zaroto, ki sega do najvišjih struktur družbe in jo je treba razrešiti hitro in v največji tajnosti.

V Labirintu duhov je namreč glavna junakinja tajna agentka, ki raziskuje različne kriminalne primere, ima izkoriščevalskega šefa in je vojna sirota. Z glavnim junakom Danielom se sreča, ko vsak s svoje strani raziskujeta skrivnosten, nadvse zapleten in presenetljiv detektivski primer.

Thumbnail