Tadej Golob, mojster pripovedovanja zgodb

Besedilo in fotografijaBarbara Jakše Jeršič

Thumbnail
6 min
  • DELI

Ste se kdaj vprašali, kako pisatelj ustvari roman, koliko energije in vztrajnosti potrebuje, da na papir zapiše pol milijona znakov ter bralca popelje v vzporedni svet zanimivih junakov in enkratnih usod?

Tadej Golob je pisatelj z veliko začetnico. Pisatelj, ki mu besede gladko tečejo in dovršeno oblikujejo dinamične zgodbe, ob katerih bralcu za­staja dih in hitreje utripa srce. Prejemnik nagrade kresnik za roman Svinjske nogice, nominiranec za Ali boma ye! in Jezero, zagrizen alpinist, ki je osvojil Mount Everest: Tadej je tudi skrben oče dveh otrok, Brine in Lovra, ki družinski ritem spretno povezuje z ustvarjalnostjo, pri čemer sta njegova samodisciplina in ustvarjalnost vsakodnevno na preizkušnji.

Za sprostitev, povabilo na svež zrak in prizemljitev pa je zadolžena ljubka, navihana psička Jolly, ki to nalogo opravlja z največjim veseljem ... Tadej je pred kratkim napisal bio­grafijo Petra Čeferina Nespodobni odvetnik, potem ko je marca letos predstavil zgodbo Alenke Bratušek in aprila še biografijo Milene Zupančič.

Oče, mož, alpinist, pisatelj, lastnik hišnega ljubljenčka ... Kako združujete profesionalno delo z družinskim življenjem?

Na nek čuden način nisem tega nikoli ločil. Vse se mi zdi enako pomembno in zato sem sposoben sredi največje delovne gneče vstati od mize in oditi do bližnjega plezališča, sesti na kolo in se odpeljati v bližnje Polhograjske Dolomite, s si­nom oditi na igrišče ali s hčerjo in s psom na sprehod ali pohod v gore. Delo lahko počaka.

Vaši romani so zelo priljubljeni. Kaj mis­lite, da je tisto, kar naj­bolj pritegne bralce? Zakaj?

Upam in domišljam si, da dejstvo, da dobro pišem. Ampak niso bili vsi moji romani dobro sprejeti, nekatera meni zelo ljuba dela so bila precej spregledana. Najprej sem na to vprašanje hotel odgovoriti, da je pri tem tudi nekaj sreče, pa sem se takoj ugriznil v jezik. Knjige pišem že osem­najst let, in če bi imela sreča kaj s tem, bi uspeh prišel prej.

Kako pridejo do vas zanimive zgodbe? V sanjah, vam jih prišepnejo mrav­lje ali pa se kot ideja porodijo med klepetom ob kavici?

Pridejo tako, da nenehno razmišljam o njih. Še preden končam eno knjigo, mi po glavi rojijo ideje za naslednjo. Preživijo tiste najbolj vztrajne. No­benega trenutnega razsvetljenja ni.

Kje ste na primer našli navdih za vašo zadnjo uspešnico Jezero? V črni kroniki, v rumenem tisku ali iz klepeta z maminimi prijateljicami?

Pravzaprav se niti ne spomnim, kdaj in kako je prišlo do tega prebliska. Najbrž zato, ker ni bil preblisk. Ko sem začel razmišljati o kriminalki, sem vedel, da mora biti truplo čim bolj neprepoznavno, da bodo imeli preiskovalci zločina tem težje delo, zato sem mu 'odsekal' glavo … In tako naprej.

Pripravili ste se v stro­kovnem smislu, okvir zgodbe ste zastavili zelo realno. Bi se lahko kdo prepoznal v kate­rem od likov?

Za to, da je zgodba verodostojna, se lahko zahvalim številnim strokovnjakom, ki sem jih na koncu knjige tudi navedel, toda oni v zgodbi ne nastopajo. So pa tam drugi, moji prijatelji ali znanci, pa tudi javne osebnosti, ki so likom v romanu posodili kos svojega DNK. Res pa je, da samo košček, ker osebe, ko pišeš o njih, v knjigi dejansko zaživijo po svoje.

Kaj ustvarja dinamiko branja, ki bralca navduši?

Najbrž je to tisto, čemur rečemo talent, in je najbrž nerazložljivo.

»Upam na napredek v medicini in tehnologiji, ki nam bo pomagal očistiti svet.«

Kdaj pišete?

Pišem dopoldne, popoldne, zvečer …, kadarkoli imam čas, najraje, ko je slabo vreme in me ne vleče ven. Zadnje čase tudi med počitnicami, ki jih pravzaprav nisem imel že … Ne spomnim se kdaj nazadnje.

Ste umetnik, vendar imate disciplino. Kako jo vzdržujete?

Če mi je ne bi bilo treba, je ne bi. Če bi bilo po moje, bi večji del dneva presedel na kavah ali pri ukvarjanju s športom in bi mogoče na vsaka tri leta kaj napisal.

Rojeni ste v astrološkem znamenju device. Stabilni, zanesljivi, delavni, trmasti in vzdržljivi … Se prepoznate v tem opisu?

Rojen sem na tej Zemlji, in če kaj, potem name vpliva ta planet. Saturn in drugi precej manj.

Ali imate čas za branje, kaj in kdaj berete, katera je bila vaša najljubša knjiga v otroštvu, najstništvu?

Včasih, predvsem v osnovni in v srednji šoli sem ogromno bral, zdaj pa precej manj. Zdaj berem bolj rafalno, ko utegnem. V otroštvu sem bral vse živo, imel obdobja pustolovskih knjig, kot je V puščavi in v goščavi, pa opus Julesa Verna, čisto prva knjiga, ki sem jo prebral, je bila Bratovščina Sinjega galeba. Kot najstnik sem pa že odkril kriminalke in Agatho Christie.

»Prva knjiga, ki sem jo prebral, je bila Bratovščina Sinjega galeba

Ali vaši otroci radi pišejo ali jim je ljubše branje?

Otroka oba bereta, ni pa šlo brez začetne animacije in tudi prisile. Te no­vodobne svetleče igračke so huda skušnjava.

Kako vidite prihod novih tehnologij, kaj menite, da so njene prednosti, pomanjkljivosti?

Upam na napredek v medicini in tehnologiji, ki bi pomagala očistiti svet, ne verjamem pa, da nam bo to uspelo brez spremembe družbene zavesti. Kar se teh toliko oglaševanih fejsbukov in podobnega tiče, pa upam, da bodo izginili z obličja sveta.

Malce za šalo, malce zares, bi se pridružili ekipi Elona Muska v od­pravi na Mars?

Za začetek bi bila Luna dovolj.

Kateri kraji so vam na našem mod­rem planetu Zemlja najbolj pri srcu?

Vedno več jih je in ni nujno, da so prav daleč. Stanujem na Viču, zahod­nem delu Ljubljane, od koder je zelo blizu do Polhograjskih dolomitov, kjer se da čudovito goniti kolo v hrib ali teči. Potem pa naše gore in najljubša med njimi Loška stena, pa Nepal, kjer že nekaj časa nisem bil in upam, da bom kmalu spet.

Kaj bi si zaželeli, če bi ulovili zlato ribico in bi vam le-ta bila pripravljena izpolniti vsaj eno željo?

Upam, da bi bil kdaj tako daleč, da bi, ko bi jo ujel in bi me to vprašala, odgovoril: »Hvala, ni treba.«

Thumbnail

Intervju je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Naročite se ›