Svetlanina preja

AvtoricaDjuna Malen

Fotoarhiv MK

Thumbnail
6 min
  • DELI

Svetlana Makarovič je vpisala v slovensko književnost povsem samosvoj izraz. Nastopila je drzno in inovativno, prekršila marsikatero pravilo, razdrla toge okvire. Na izviren način je vzpostavila živ ustvarjalni stik umetne poezije s folkloro.

Od Pekarne Mišmaš do Sapramiške

Svojevrstna neugnanost, ki se v njeni prvi zbirki pesmi za odrasle Somrak (1964) »odpira v sonce in dan« ter lega »v naročje, odprto za vsakogar«, kmalu naleti na »stopinje sovražnih tujcev«.

V nadaljevanju so se v Svetlanino poezijo naselili tesnobnost, odtujenost, grozljiva fantastika in baladno vzdušje. Srčevec, zeleni Jurij – simboli svetlobe v ljudskem izročilu – so postali prinašalci zla in dobili nasproten pomen. Ves čas pa Svetlana Makarovič piše tudi šansonska besedila ter se v zadnjih letih preizkusi tudi v haikujih (zbirki Zima vezilja, Naj bo poleti).  

V 70. letih je ustvarila sodobno slovensko živalsko pravljico, pisala pravljice z izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom, izmojstrila je fantastično pripoved. In otroci so zaploskali od navdušenja.

A ne samo otroci, tudi odrasli in literarni kritiki. Ena najbolj priljubljenih je pravljica Pekarna Mišmaš, ki s pravljičnim dogajanjem in prikupnimi miškami pritegne otroke, jim daje slutiti razloge Mišmaševega odhoda, odraslim pa odstre tudi globlje prvine ozadja pravljice.

Pisateljica je namreč v pravljico vpletla tudi mitološke, obredne prvine pomena kruha. Kruh ali drobtine, ki so padle na tla, so ljudje včasih poljubili. Kruh je bil sestavni del obredov, daritev, pomenil je obilje in rodovitnost. Hlebec je sam po sebi simboliziral sonce in globljo povezanost z višjimi silami. Ljudem je pomenil svetost in merilo vsega dobrega. Pek v pravljici je v bistvu dobri čarovnik, v simbolnem smislu tudi umetnik, pisatelj, čigar delo je pomembno za ljudi. A ker je bil izdan, mora proč in začeti svoje delo drugje.

Pekarni Mišmaš je sledila Sapramiška, ki je zaradi zlomljenega zoba in brezsrčnih gozdnih prebivalcev tako obupana, »da bi se najrajši kar zmanjkala in umrla«. Zgodba se ponaša z bleščeče iskrivimi dialogi in duhovitimi domislicami. Skozi Saprine peripetije ošvrka stereotipe opisov skupnosti – razblinja lažno mehkobo ter milino medsebojnih odnosov – in vsakič znova osvoji staro in mlado. Na oder jo je dve leti po izidu l. 1984 postavilo Lutkovno gledališče Ljubljana, kjer jo še vedno neprekinjeno uprizarjajo in je prava superuspešnica.

Kosovirji – izum v svetovnem merilu

Skorajda istočasno sta izšli še obsežnejši slikanici Kam pa kam, kosovirja in Kosovirja na leteči žlici ter poleg že prepoznavne živosti pripovedi, fantazijske eksplozivnosti in razgibanega dogajanja prinesli še nekaj novega – kosovirje. Ti izmišljeni, a polnokrvni živalski liki so utelešenje leteče domišljije.

Ljubke živalce z daljnimi sorodniki – skovirji in polhi – ki frčijo okoli v žlicah, so literarni izum, ki ga lahko postavimo ob bok znamenitim izmišljenim likom v svetovni književnosti, recimo muminom Tove Jansson in še katerim … V svetu neomejene domišljije bivajo hkrati na zemlji in med oblaki, v krajih, ki niso označeni na zemljevidih. Izražajo nepreklicno slo po svobodi, so nadvse radoživi, posebni, radovedni in neugnano predrzni, pustolovci in prekucuhi.

Še mačje, sovje, škratovske, netopirske in druge pravljice

V raznovrstnem spektru živalskih in človeških likov v pravljicah Svetlane Makarovič najdemo še priljubljene junake, kot so sovica Oka, Tacamuca, veveriček posebne sorte, škrat Kuzma, coprnica Zofka in drugi.

Škratovska domišljija v pravljici Škrat Kuzma dobi nagrado vzbuja srh gozdnim prebivalcem, iz otrok pa izvablja vriske, salve smeha in hahljanje. Ob njihovih razbrzdanih vragolijah, besedah, kot je »sračka«, in podobnih dovoljenih »nespodobnostih« si otroci dobesedno »odvežejo« dušo.

Miška naj bo miška – kosmata!

Pisateljica je ilustratorjem težko zaupala, zato je svoje zgodbe večkrat ilustrirala kar sama. Njene najbolj znane pravljice so izšle z ilustracijami več različnih avtorjev, Sapramiško so na primer ilustrirali kar štirje. Danes najbolj znana slikaniška podoba Sapramiške je delo ilustratorja Gorazda Vahna, ki je prvič izšla leta 1998, potem pa doživela še sedem ponatisov. Približal se je pisateljičini želji po pristnosti in živosti, ki ju morajo izžarevati njeni liki, čeprav narisani.

Kot rečeno, Svetlanine pravljice izvirajo iz sveta, ki ne vzbuja lažnega upanja. Njena Balada o Sneguročki, motiv izvira iz ruske ljudske pravljice, je trpka, celo srhljiva. Pripoveduje o sneženi deklici, ki nikogar ne more imeti rada. Na vprašanje, ali so takšne pravljice primerne za otroke, Svetlana Makarovič neumorno in vedno znova odgovarja, da njene pravljice niso namenjene otrokom oziroma ne samo otrokom.

Nič ni dano, za nič poskrbljeno!

V sodobnem svetu ni nič dano, za nič ni poskrbljeno. Tako radovedna sovica Oka okusi trdo šolo življenja, muca Tacamuca, ki jo lisica s prevaro ujame in pita, da bi jo pohrustala, pa muko ujetništva. Sovico sicer v zadnjem trenutku reši račka, Tacamuco pa jazbečar.

Čeprav svet ni prijazen, pa lahko istočasno rečemo tudi, da se ravno v tej dinamiki življenja za pisateljico (in bralca) odpira možnost, da polnokrvno užije svoj trenutek obstajanja. Zato liki z lastnostmi, kot so neukrotljiva sla po svobodi ipd., delijo s pisateljico tako značajske poteze in življenjske izkušnje, so njeni otroci: svetlanovčki. Dodajmo še to: ob vsem pustolovstvu jim je pisateljica očitno naklonjena, zlasti takrat, ko so resnično potrebni pomoči. Ko je ranjeno njihovo srce in se jim je zgodila krivica. Takrat pristopi, jih potolaži, vzame v zaščito.

Pravljice Svetlane Makarovič so izšle v slikaniških izdajah s številnimi ponatisi in v več zbirkah zgodb: Miška spi, Svetlanine pravljice, Zlata mačja preja Pisateljica je bila trikrat nominirana za Andersenovo nagrado za mladinsko književnost. Kot ena naših najbolj vsestranskih in vrhunskih umetnic je kar trikrat prejela Levstikovo nagrado, leta 2011 za življenjsko delo. Prejela je tudi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado ter druga priznanja.